Hermit

Oni dan smo se odpravili pod Olševo do Potočke zijalke. Že nekaj let sem poslušal prijatelja, ki je navdušen nad ledenimi kapniki, ki se v jami naredijo vsako zimo.

Do izhodišča smo se pripeljali s terencem in ga pustili nedaleč od cerkve Sv. Duha.

Sv. Duh, Podolševa

idealno parkirana lada niva

Za izhodišče smo izbrali kmetijo Rogar in takoj nad njo zakoračili v deviški sneg. Neizmerno rad hodim po zasneženem gozdu, pomirja me, za razliko od tiste žlavse v mestu.

pravljični gozd

pot se vije v ključih

Ko ni snega traja pot do zijalke cca. 45 minut. Tokrat smo do smerokaza za jamo hodili dobro uro, saj se je bilo treba za vsak korak dobro potruditi in ga pametno odmeriti.

še malo...

Takoj na vhodu v jamo so nas pričakali ogromni kapniki, vendar so globlje v jami lepši, popolnoma prozorni. Konstantno kapljanje ustvarja neverjetno zvočno podlago tej na pogled nenaravni kulisi, saj so nekateri kapniki, ki rastje s tal večji od dveh metrov. Kot da si na nekem drugem planetu.

vhod v jamo

malo globlje v jami

pogled ven

Priporočam vsakomur in glede na vreme se še ne mudi…

Počasi dojemava, da sva starša in imamo se čudovito. Obhajajo me neopisljivi občutki, ko gledam tamalo kako raste, kako je vsak dan kaj novega, kako se vedno bolj odziva na naju in okolico. Strašansko sem vesel, da nama ni v breme, da se imamo radi, da uživa v nahrbtniku in se pogovarja z drevesi, ko sopihamo mimo njih. Rada je zunaj, rada posluša Bad religion, s svojima dvema zobkoma grize karkoli ji pride pod roke. Roke, še posebej tisti mali prstki, so totalna fascinacija. In ko jo vprašaš kako velika je, ju dvigne visoko nad glavo, kot da bi vedela…

Seveda nismo čakali na pomlad… Tamala v nahrbtniku uživa in radovedno opazuje okolico, dokler ne zaspi…

Na Uršlji gori sem bil nazadnje (in prvič) konec junija 2008 in od takrat nimam ravno najlepših spominov, predvsem zaradi političnega zbora na vrhu. Seveda to nima veze s samo Uršljo goro, se pa v mojem spominu nujno navezuje nanjo. Ko sem te dni razmišljal, kam bi se podal čez vikend, sem se odločil ponoviti pohod na to 1699 m visoko goro, a z druge smeri. Zanjo sem se odločil tudi zaradi lahkega zimskega dostopa, saj ne potrebuješ nobene posebne opreme. Prav pridejo gamaše, pa še te so opcija, saj je pot lepo shojena. Če smo poleti začeli pri Poštarskem domu, sva se s Haubijem tokrat odpeljala do Koče na Naravskih ledinah. Čudovit zimski ambient je obetal lep izlet, vremenarji pa so nad 1400 metri dan poprej napovedali sonce. Zagrizla sva s polno paro, Haubija je sama mišica, a sem na pol poti sopihal kot stara parna lokomotiva in sem zmanjšal tempo. Haubi je po krajšem prepričevanju sam odfrčal naprej, jaz pa sem si vzel čas za opazovanje narave. Zimski gozd je nekaj najbolj pravljičnega, kar lahko vidiš v “realnem” svetu, pod pogojem, da se sneg še drži vejevja. Če bi bilo še sonce… Ja, od jasnega vremena ni bilo nič, celoten vrh je pokrivala gosta megla, pa še veter je pihal. Zatekla sva se v kočo na joto, pospremila Jermana na wengenskem smuku in po podplatih “odsmučala” nazaj do avtomobila. Sonce naju je nato pozdravilo nekje nad Kotljami in izlet je bil primerno zaključen…

Haubijev marš

sneg...

na..

drevju!

planinski dom v megli

Priporočam.

Najina Hana je danes stara sedem mesecev. Obdobje je minilo bliskovito hitro, saj se skoraj vsak dan zgodi kaj novega. Zadnja “pogruntavščina” pa je resnično smešna, no, vsaj meni… S spanjem sicer nima problemov, ponoči spi od 19.00 do 7.00 zjutraj, podnevi pa jo včasih malce zmatra radovednost in večkrat noče zaspati. Čisto po naključju sem zadnjič poslušal losangeleške punkerje Bad Religion in jih malce navil. Hana je se je povsem umirila in čez par minut trdno zaspala. Zgodba se je ponovila tudi drugi dan, haha… Kaj naj si mislim? Seveda sem malce ponosen in se mi dobro zdi. Takoj sem se oz. jo pohvalil tudi prijatelju, ki mi je pred leti sploh predstavil plošči Against The Grain in Suffer.  “Se vidi, da je tvoja!”, je dejal!

V prihodnjem letu bo hribolazenje zagotovo zabavnejše, saj foter ne bo več hodil sam, hehe…

Hanin izletniški prestol

Kljub temu, da je bilo mrzlo, je lep dopoldan kar klical k sprehodu. Že dan prej sem se odpovedal Mrzlici, naneslo pa je tako, da sem nato šel na šentjurski Rifnik. Evo, par slikic s prečudovitega nedeljskega sprehoda…

grad v meglicah

za hojo prijetno, kaj pa z avtomobilom?

mrzli zidovi

skozi zimski gozd

ruševine na vrhu

snežno svetlikanje

vrh

razgled z Rifnika

V petek, ko v dolini še ni bilo z od zime, se mi je zahotelo malo snega, zato sva se z Nikotom odpravila na Strelovec. Razmere so bile ravno pravšnje, snega med gležnji in koleni. Začela sva pod Icmanikovo planino in jo malo po markirani poti, bolj pa kar počez, urezala proti vrhu. Pot namreč še ni bila uhojena, na vrhu pa sva bila po treh tednih prva obiskovalca, sodeč po vpisni knjigi. Sestopala sva tudi bolj na pamet, mimo Movznika, pod stenami Ut proti Puklovcu, od tam pa naprej proti Koči na Klemenči jami. V zeleni Logarski dolini sva bila po dobrih petih urah hoje, polna vtisov in pozitivne energije. Zakon!

prvi koraki

čez ograjo Icmanikove planine

bajtica na Icmanikovi planini

Tukaj bi z lahkoto kdaj spil kako kavico. Zadaj Raduha.

Ko pot ni uhojena, pridejo markacije še kako prav.

skozi gozd

malo počez...

v Avstriji je nizka oblačnost

proti vrhu

Niko na vrhu Strelovca

Raduha

Ute, Krofička, Škarje, Lučke Babe, Planjava

metanje pogleda v dalj

Ojstrica s Klemenče jame

Morda bi tale blog bolj sodil med klinično mrtve, kot pa vidrin, ki je pred kratkim ponovno zadihal. Ne bom modroval o volji, času in temah, ker tega je vedno dovolj, gre najbrž bolj za to, kaj deliti z drugimi oz. kaj povedati. Zato zadnje čase take benigne objave s hribov in tudi tale ne bo (skoraj) nič drugačna.

Klasična nedelja, ko oba z Majo dobiva mravlje v rit in je treba spakirat od doma ter odkrivat nove kraje ali pa že znane ponovno zaužiti. Tokrat smo se vsi trije odpravili proti Zrečam, na Brinjevo goro. Zaradi tamale seveda po cesti. Brinjevo goro sem prvič spoznal preko Boštjanove zavarovane plezalne poti, ki tak pravi mali biser, zvohal jo je pa Kuris. V skoraj treh letih sem tja potem peljal že veliko prijateljev, ki niso vedeli, če so klini in zajle za njih, nevajeni pač hoje po gorah. In ta pot je kot nalašč za privajanje zavarovanim potem. Ne traja dolgo, ni posebnih prepadov, speljana je po gozdu in pod plezalno steno, na vrhu pa te pričaka klopica in lep razgled skozi krošnje na Oplotnico in Pohorje.

Mi smo jo, kot rečeno, mahnili naokoli, po makadamski cesti. Tamali se je neznansko dopadlo, ko jo je treslo in je kar naprej nekaj  brundala, najbrž ji je bil všeč glas, ki so ga tresli kamenčki po kolesi vozička. Uživali smo v prelepih razgledih na Slovenske Konjice in konjiški grad ter Stolpnik (Konjiško goro) nad njima.

na Brinjevo goro

Popoldne so se spodaj še vedno preganjale meglice, zgoraj pa so nas greli zadnji sončni žarki. V dveh ključih nas je gozdna cesta pripeljala do cekrve Matere božje, ki stoji poleg vrha in je vse do druge svetovne vojne privabljala množice romarjev. Danes ji je najbrž namenjena manj slavna usoda, saj tudi v nedeljo tukaj nismo srečali nobenih pohodnikov, romarjev, vernikov…

Marijina cerkev na Brinjevi gori

Kakih 150 metrov od cerkve je tudi že prej omenjen vrh s klopco, kamor priplezaš po Boštjanovi poti. Skozi gosto gmičevje smo se prebili do razgledne točke, od koder se lepo vidi sosednja cerkev, sv. Neža, in pa Oplotnica v dolini.

uživanje na svežem zraku

Na vrhu smo se kar zasedeli, saj je bilo na svežem zraku ob metanju pogledov v dalj, res prijetno in na koncu smo še tik pred temo prišli nazaj do avtomobila.

O Kranjski rebri (najvišji vrh Kašne planine) in poti nanjo je na internetu po lanskoletnem vetrolomu tako malo informacij, da sem se odločil, da moram preveriti, kako in kaj. Za vse, ki ste zaradi naslova priromali na tole stran, naj zapišem, da pot s prelaza Črnivec obstaja, je na novo markirana in trasirana. Poteka v tretjinah. Spodnji del je speljan po pobočju, ki ga je lani popolnoma opustošil orkanski veter. Pot posledično ni najlepša, nudi razgled na Menino planino, je pa po svoje zanimiva, saj je “gozd” štorov nema priča divjanja narave. Ta del izgleda kot po atomski vojni. A čez nekaj let bo najbrž vse po starem, saj površino ekstenzivno pogozdujejo.

katastrofalne posledice vetroloma

malo višje so že zasajena nova drevesa

Drugi del poti vodi skozi gozd in predstavljam si, da je tako izgledala cela pot pred ujmo. Tu je orientacijsko pot malce zahtevnejša, saj na nekem delu zmanjka markacij, zato se je bolj treba opreti na orientacijski čut, ki se mu reče “naravnost za nosom”. Vmes se med krošnjami odpre veličasten razgled na Kamniško - Savinjke alpe, hkrati pa je to tudi odlična priložnost, da se človek malce nadiha.

Zadnja tretjina poti pa poteka po golem vršnem grebenu, planini, kjer se poleti pasejo kravice. Idilična jezerca / napajališča ob poti dajejo izletu pridih pravljičnosti.

idilično jezerce

Takšna jezerca so strateško razporejena po celi planini in kravice najbrž tukaj zelo uživajo.

Eden od razlogov zakaj sem se odločil obiskati Kašno planino je tudi njena lokacija, saj njena umeščenost v prostor nudi odlične razglede na sosednje hribe in gore. Z vrha lahko tako na eni strani opazuješ domala celoten masiv KS alp, na drugi strani sta sosednja Veliki Rogatec in Lepenatka, pa Menina in Velika planina.

Ojstrica in Planjava

Lepenatka in Veliki Rogatec

Raduha

Žal se na vrhu nisva mogla zadržati prav dolgo, saj je pihal tako močan veter, da sva se mu s Haubijem komaj postavljala po robu. Zavetje sva našla za skalo tik pod vrhom, kjer sva pomalicala in si na prenosnem gorilniku skuhala kavico. Sklenila sva, da se mimo Barone peči spustiva do lovske oz. pastirske koče na kašni planini. Po travniku, deset minut z vrha. Čudovita koča je umaknjena z vrha nudila malce miru pred vetrom.

pastirska koča na Kašni planini

Do prelaza Črnivec sva se nato vrnila po isti poti, saj na zemljevidu nisva našla kakšne krožne variante.

Kranjska reber s svojimi 1435 metri ne predstavlja resnega izziva izkušenim gornikom oz. planincem, je pa s svojo lepoto in položajem več kot primeren cilj za izlet cele družine.