Hermit

V četrtek sva se z Nikotom od slapa Rinka odpravila proti Okrešlju od tam pa naprej proti Turskemu žlebu.

jutranji pogled proti Turskemu žlebu

Duhamorni cik-cak je pozabljen ob prvi skobi v žlebu, ki sva ga premagala brez kakih večjih naporov.

začetek varovanega dela poti

Niko tik pod vrhom Turskega žleba

Na Malih podih se odločava kam naprej. Možnosti je veliko, odločiva pa se za Koroško Rinko. Pot je čudovito speljana preko razbitega sveta, Rinka je krušljiva, a ni naporna. Uživam ob pogledih na Mrzlo goro, ki se nudi kot en prihodnjih ciljev.

Mrzla gora

Dan je čudovit, brez oblačka in kaj kmalu sva na vrhu Koroške Rinke.

Niko na vrhu Koroške Rinke

Sendvič, počitek, uživanje v razgledih, nastavljanje soncu. Odločiva se, da sestopiva čez Kotliče, kar pomeni, da morava nazaj do Turskega žleba in na Tursko goro. Sproti se ustaviva še na Štajerski Rinki.

Koroška Rinka s Štajerske Rinke

Razgledi tukaj so veličastni.

Rinke s Skuto

Z vrha Turskega žleba si na Turski gori v pičle pol ure.

Turska gora

Pot čez Kotliče je drzno speljana in rekel bi, da ni za tiste z vrtoglavico. Ko doseževa vznožje Brane, kjer te markirana pot pod njo popelje do Kamniškega sedla, se odločiva, da se nama ne ljubi sestopati po markirani poti s sedla. Zato jo ureževa kar naravnost dol po grapi med Kotliči in Brano, saj pod njo vidiva tisti zoprni cik-cak, ki pelje do stene za Kamniško sedlo.

naravnost navzdol

Veliko je grušča, tako da napredujeva previdno in počasi, a neskončno uživava. Ko ponovno doseževa markirano pot, je spust v dolino samo še formalnost.

Čudovita tura, priporočam!

V torek smo se kljub slabšim vremenskim razmeram podali na Ojstrico. Tokrat smo šli preverit Kocbekovo pot čez Malo Ojstrico.

Z zadnjim članom naše štiričlanske odprave smo se že ob 5:15 dobili v Lučah, od tam pa smo se skupaj odpeljali do Podvežaka. Letos je cesta v zelo dobrem stanju, vsaj v tem letnem času.

Do planine Podvežak je par minut hoje skozi gozd, travnik pod kočo pa me vedno navduši s svojo lepoto.

planina Podvežak

Pot se nato nad kočo strmo vzpne, a ne prehudo in zgolj zato, da bi se kmalu spet položila v še en prečudovit travnik, idealen za postavitev šotora. Tam smo tudi prvič malce zadihali.

bojni posvet

Pot s Podvežaka do Korošice je zelo slikovita, a se precej vleče. Zložno gor in dol, občutek pa imaš, da si nekje na Krasu.

malo gor, potem pa malo dol...

Ker je bilo precej vlažno, smo na poti srečali ogromno pupkov in enega tudi pocrkljali ter ga umaknili s poti, kjer je bil v nevarnosti, da ga v polpet zmelje kakšen gojzar.

hipnotizerja

Po dobri uri in pol hoda dosežemo Sedelce, odkoder je lep pogled na Korošico.

Korošica

S Sedelca jo mahnemo desno proti Mali Ojstrici in kar nekaj časa hodimo v obratni smeri od željene. Ko dosežemo greben, se pot spet obrne proti Ojstrici. Pot je čudovita, brez odvečnih varoval (med 7 - 10 klini na celi poti), brez jeklenic, izkorišča naravne prehode. Zares uživaško.

počasi in varno

Hodimo nad prepadnimi stenami Robanovega kota in oblaki nad njim dajejo slutiti, da se spodaj nekaj kuha…

pogled nazaj

Vrh je blizu, a ga ne vidimo niti enkrat dokler ga ne dosežemo. Oblačno vreme nam je sicer ukradlo razglede, a smo se zato manj potili.

vrh v megli

Zaradi nizke temperature in močnega vetra, smo se z vrha hitro pobrali in se šli pogret v Kocbekov dom na Korošici. Po toplem čaju smo krenili nazaj proti Podvežaku in tudi ko smo metali zadnje poglede nazaj, se Ojstrica še ni prikazala izpod oblakov.

Ojstrica

Lep izlet.

V hribe večinoma “pobegnemo” zaradi miru, narave in da se malo razmigamo. Tako smo oni dan izletovali na Kumu, katerega vrh pa so si za svoj shod izbrali tudi lokalni mopedisti. Družba kakih 50, 50+ starih možakarjev na štirjakih, je pod cerkvijo parkirala svoj ponos in potem glasno popivala v domu.

idealno parkirno mesto

Pa saj so bili po svoje kar zanimiva banda, a morda kdaj drugič in kje drugje… Tamale pa niso motili!

hm, koliko konjev je tole?

Ker si je Maja za enega zadnjič izpitov pustila Sistematsko botaniko, se zdaj študijsko sprehaja po travnikih in določuje rastline. Midva greva kljub moji alergiji velikokrat zraven, Šmohorja danes pa vsekakor nisva mogla “zamuditi”.

Medtem, ko se je Maja kot čebelica letala s cveta na cvet, sva se midva “pozicionirala” pod cerkvijo, nekje med senco in soncem in uživala v miru. No, v miru sem užival jaz, tamala pa se je pač ukvarjala s svojimi stvarmi. Najraje seveda s travo, rožami, vsem kar je bilo ob robu dekice.

Še enkrat znova smo preživeli čudovit popoldan na Šmohorju.

pod cerkvijo

pod lipo

vsaka v svojih rožicah

Snidenja s prijateljema na Grohotu so vedno vesela, zato sem tolikokrat tam. Pa tudi Raduha mi je prirasla k srcu. Tokrat sva jo z Gemanom naskočila po zavarovani poti, nazaj pa čez Durce. Nekaj jezikov snega, ki težijo proti dolini, nama ni povzročalo preglavic, tako da sva lahko mirno uživala v razgibani poti in razgledih. Kako prijetno je pozdravljati znane gore, tudi tiste na drugi strani Slovenije. Presunilo me je tudi bogastvo cvetočih rož, sploh tistih, ki so v dolini že pred meseci odcvetele…

Na Grohotu pa klasični žlinkrofi, golaž, kavica, se pravi kulinarično razvajanje in ležanje na klopci pred kočo. To je bil en tistih dni, ki se jih z nasmehom na obrazu spominjaš celo življenje.

kam zdaj?

predzadnje zajle...

Mala Raduha

tale samo čaka, da se z Durc skotali do Grohota

ps. vse fotke by G-Man

Danes smo očitno izbrali pravo lokacijo za izlet, saj smo menda ušli kar nekaj ploham, ki so jih bili deležni v Celju in Šentjurju. Dežja nismo videli, dokler nismo prišli nazaj v Celje.

Klobuk je vrh nad Hrastnikom, kamor smo se sprehodili s smučišča Rajska dolina. Gozd že dobiva tisto temno zeleno barvo, da je pravi užitek hoditi pod krošnjami skozi katere kukajo sončni žarki.

proti vrhu Klobuka

Na vrhu smo potem pomalicali in uživali v toplem vremenu. Prav fino je bilo in ponovno nismo srečali nikogar. Če si pozorno prisluhnil, nisi slišal nobenega od-ljudi-povzročenega zvoka. Nobenega avtomobila, motorja, kosilnice, aviona, zvonov, nobenih ljudskih glasov, zgolj ptičje petje ter šumenje dreves in travnika ob malce močnejših naletih verta. Zakon!

na vrhu

Nazaj na smučišču smo nahrbtnik zamenjali z vozičkom in se odpeljali še na bližnji Kal, kjer sva z Majo uživala v nič-početju, Hana pa se je zabavala po svoje, ko je opazovala mlade gasilce, ki so na Kalu taborili, pri vlečenju vrvi. Prav zanimivo jo je opazovati, ko se zna vedno bolj sama zamotiti in ne potrebuje prav veliko animacije.

Fajn je.

Hum je tista vzpetina, ki gospoduje nad pivovarskim mestom in mu daje značilen izgled. To je tisti vrh, na katerem je ogromen križ, ki so ga morali tja pripeljati s helikopterjem. Go figure…

Začela sva kar na gradu, kjer sva na grajskem parkirišču pustila avto in se zagrizla v mestoma strmo potko. Tamalo sva prepustila babici, da odkrijeta kakšno novo stezico v mestecu ob Savinji.

Dobro uhojena pot je zelo lepa in prijetna, senčna in razgledna. Na t.i. Prižnici se namreč odpre čudovit razgled po dolini, ki jo je izgrizla Savinja proti Celju.

razgled s Prižnice

Od tu do vrha je še zgolj 10 - 15 minut (vse skupaj cca. 30 minut z gradu). Mimo križa na vrh nas popelje kratka jeklenica, gor pa nas pričaka klop, kjer sva se nastavljala soncu.

vrh

Z vrha se ponujajo odlični razgledi in prav navdušujoče je, ko s pogledom objameš znane hribe…

Veliko Kozje in Kopitnik

Govško brdo, Baba, Kal, Mrzlica, Gozdnik, Šmohor, Malič...

Nazajgrede sem razmišljal, ali so dali laški IN4S svoji plati ime po hribu ali angleški besedi… H(u)m!

Blogerska in hribolazniška kolegica me je s svojim zapisom spodbudila, da tegale tukaj naslovim kratko in enostavno - kot ona.

Seveda smo spet uživali na Grohotu, kljub malce slabšemu vremenu. Narava se nad kmetijo Bukovnik šele prebuja, polno je zvočkov (kronic?), ki so v dolini že zdavnaj odcveteli.

gozd počasi zeleni

Ker je na pešpoti brv čez enega od potočkov precej prhla, sem se odločil, da s Hano na hrbtu ne bom preizkušal sreče, tako da smo jo do koče mahnili kar po cesti. Pogled mi je pogosto uhajal proti Mali Raduhi, pod katere steno je še nekaj snega.

Mala Raduha

Nenazadnje je to severna stena in me sneg sploh ne preseneča. Na drugi strani, na Loki, ga seveda ni več, tako da če se te dni odpravljate na Raduho, priporočam Loko. Seveda se da tudi z Grohota, saj je sneg pretlačen, pa vendarle… Tokrat smo ostali na koči in se družili ter…

šviiing

…se zibali na gugalnici.

Pred dnevi smo se potepali blizu hrvaške meje. Včasih sem med počitnicami preživel teden dni tudi v Atomskih toplicah, ko je bilo počitniško naselje še zelo majhno.  Do sredine devetdesetih torej. Na tiste kraje me zato vežejo lepi spomini, ki sem jih zdaj ponovno obujal.

Zapeljali smo se do Olimja in še malo naprej do Čarovnice, kjer smo parkirali. Oprtal sem si nahrbtnik v katerem se je že nagajivo smejala tamala in smo jo mahnili proti Rudnici, vrhu nad Olimjem. Bi rekel, da malo znanem in malo obiskanem, saj tisti dan na celi poti nismo srečali niti enega pohodnika. Niti enega! Kolikokrat se to zgodi na markiranih poteh? Pot sicer ni ne vem kako lepa, smo pa uživali v miru in gozdnem zelenju. Ob poti je tudi majhno jezero, Zmajevo, ki pa ga naključni pohodnik z lahkoto zgreši, saj je zelo slabo označen in je par korakov s poti.

Zmajevo jezero

Pot vseskozi poteka po makadamski cesti, razen zadnja četrtina zavije na potko. Vrh ni razgleden, je pa pot dobro označena.

da ne zaideš

Ko smo sestopili, smo bili že malce lačni, zato smo se odpeljali do bližnje Bistrice ob Sotli in si privoščili odlično nedeljsko kosilo v lokalni gostilni.

Ker nam tako okrepčanim še ni dišalo po povratku, sva se odločila, da skočimo še čez mejo, da tamali predstaviva edino pravo avtoriteto - Tita.

Kumrovec je vsako leto lepši in bolj urejen, pa tudi vedno več obiskovalcev je v tem muzeju na prostem.

Brozova rojstna hiša

Vse tiste hiške izgledajo tako, sploh tiste krite s slamo, kot bi v njih živela Janko in Metka in zlahka bi bil lastnik kakšne od njih, hehe…

kot iz serije Gruntovčani

čudovita kritina

Naskrivaj sem se muzal govorici domačinov in bil pozoren, če bom kje videl Dudeka in Regico, v tisti tako značilni sceni, ko Dudek reče: “Pa fakat te ja ne razmem, Regica”… Ali pa grozeče “Bum ti čuču pojahal”…

V glavnem, lep izlet!

ps. v Kumrovcu smo si privoščili še sladoled… Mešan, iz avtomata!!! Ah, stari cajti…