Ranjena Slavonija
V petek sem se potikal po severni Slavoniji, točneje po Pakracu in Lipiku. Nekoč živahni Pakrac je še danes poln vojnih brazgotin in nič ne kaže, da se bodo zadeve v kratkem spremenile.
Ljudje (tisti, ki so ostali) se bolj ali manj predajajo apatiji, v mestu se ne gradi nič novega, staro se ne obnavlja… Življenja za mlade tu ni, zato se selijo proti večjim mestom in obljubam, povratnikov je malo. Sprehod skozi center je mučna izkušnja. Z bivše blagovnice se mimoidočemu v obraz smeji napis “Budućnost”.
Lepa prihodnost, si misliš in greš naprej, kjer te čaka nova “prihodnost”.
Da bi bilo vse v kontekstu, v lokalu No. 1 strežejo prežgano, grenko Franck kavo z razgledom na prerešetano najlepšo stavbo v mestu. Kaj pomaga sladkor ob takem horizontu…
Tudi v Lipiku ni drugače. Zdraviliško mesto (pred vojno podobno Rogaški Slatini) je bilo polno hrvaških, slovenskih ter italijanskih turistov, danes pa je prazno. Zdraviliški kompleksi se ne obnavljajo, ogromen bazen, na katerem sem v otroštvu preživljal najlepša poletja, se otepa dolgov in nima sredstev za sanacijo. Zato sredi poletja v njem ni mrzle vode (!), ker zanjo nimajo denarja in v bazen napeljejo kar zdraviliško vodo. Saj veste, “veseli i zdravi bili, lipički studenac pili”. Zdaj se pa še kopajo v njem.
Edine svetle trenutke zadnjih let so prebivalci Lipika doživeli lani, ko so se v mesto duhov (ko pade tema nikjer ne srečaš nikogar več) vrnili lipicanci, ki jih je med vojno rešil nek zasebnik in jih nesebično hranil in oskrboval, dokler niso konjušnice vsaj zasilno pokrpali, da so se lahko konji vrnili. Prišli so kot spomin na (lepše) pretekle čase in kot upanje za lepši jutri.
ps. medtem ko npr. v bližnjem selu Bair (nek šaljivec je na prometni tabli za B-jem napisal L in podpisal “witch project”) še vedno ni elektrike in vodovoda, je v Pakracu bairčanom v brk edina kolikor toliko obnovljena stavba - cerkev. Go figure!
