Pod svobodnim soncem
Kot mulc sem Pod svobodnim soncem prebral v “šusu”. Iztok se mi je zdel car in želel sem si jezditi konje vsaj tako dobro kot on. Danes, ko sem star 30+, se sprašujem s kom se poistovetiti? Z Iztokom? Radovanom? Svarunom ali preračunljivim Epafroditom? Ko si mulc ni dileme: Iztok je car! Pa zdaj? Ne morem se odločiti… Najbrž je dekletom, ki so brale to knjigo še težje, saj imajo na izbiro samo Ireno in Ljubinico. Ob tema dvema se sprašujem, če si res vsaka ženska želi biti rešena od “princa na belem konju”!?
Zanima me tudi, če je Finžgar bral Sienkiewiczev Quo Vadis, saj je zgodba prav nemarno podobna. QV je izšel leta 1895, PSS pa 1906/07.
Prav tako me zanima, zakaj še Mel Gibson ni posnel filma v katerem bi igral Iztoka, tako malo blatnega, zavitega v volčjo kožo. V filmu bi seveda govorili slovansko ali karkoli so že govorili v Iztokovih časih… Film bi bil Gibsonov logični naslednji korak po Kristusu in Apokaliptu.
Brati sem sicer začel neko starejšo izdajo, a je bil tisk tako mini-mini, da sem rajši posegel po DZSjevi izdaji, ki se jo je dalo kupiti z Dnevnikom nekaj let nazaj. Je pa res, da je imela starejša izdaja take lepe slikice in sem na koncu malo kombiniral.
Kakorkoli že, Pod svobodnim soncem je zanimiv epski roman in neizčrpen vir lepih slovenskih imen. Priporočam, če se odločate za otroka, pa tudi če želite zgolj obuditi v sebi.
