Hermit

S sobote na nedeljo sva se z Andrejem ob enih zjutraj odpravila proti Solčavi, kjer sva bila domenjena z Martinom, da gremo na ruševca oz. divjega petelina na Olševo. Ker je bil to moj prvi nočni pohod, sem seveda bil ves na trnih in me je kar razganjalo od pozitivne napetosti. Na izhodišče smo prispeli od pol treh zjutraj, se spreobuli v gojzarje in jo mahnili po markirani poti proti grebenu Olševe.

Naglavne lučke so odlično opravile svoje delo. Za Petzlovo mojstrovino se moram zahvaliti Nikotu, ki mi jo je posodil in nočna hoja se ni veliko razlikovala od dnevne. Razen da si ponoči bolj pozoren na pot pred sabo in manj na okolico. Ko smo si vzeli par trenutkov za oddih, smo lučke ugasnili in nastala je najtrša tema, kar sem jih kdaj doživel. Tiste zvezde, ki jih ni uspelo skriti oblakom, so zakrivale krošnje dreves nad nami in v taki temi in na strmem pobočju sem imel v prvih nekaj trenutkih kar nekaj težav z ravnotežjem. Zanimiva izkušnja.

Po dobri uri in pol hoje smo prispeli na greben, kjer smo poiskali zavetje, se na hitro oblekli, zavili v odeje in se potuhnili ter pod 3-metrskim zametom snega čakali da se zbudi ruševec.

Sprva je bilo prijetno, a mraz se je zaradi vetra počasi plazil od nog navzgor in po kakih 45. minutah negibnega ležanja sem se že pošteno tresel. Prva je začela peti smrdokavra, kmalu za njo pa so se kakih 20 metrov od nas zečele oglašati kokoši, ruševčeve ženske. Zanimivo je, kako se prebuja gora. Sprva je vladala popolna tišina, nato pa se je začel ptičji orkester oglašati vedno glasneje in glasneje ter z vedno novimi glasovi. Prvega petelina smo opazili kakih 50 metrov od nas, kako se je šopiril in kazal svojim “bejbam”. Žal je bilo pretemno, pa tudi teleobjektiva nisem imel s sabo, tako da ga nisel mogel “ustreliti” s fotoaparatom.

A kakor se je začelo, se je tudi končalo. Kmalu po sončnem vzhodu ni bilo na spregled nobene perjadi več, razen nekega malega petelinčka, ki je počival na drevesu kakih 150 metrov od nas. Z daljnogledom smo vdrli v njegov svet, potem pa se posvetili sončni krogli, ki nas je pozdravljala z vzhoda.

Kmalu se je tudi prav prijetno otoplilo in mišice so nehale drgetati. Nekaj časa smo spremljali sonce na svojem dnevnem obhodu, nato pa pospravili skrivališče in jo mahnili v smeri Govce, najvišjega vrha Olševe.

Ker nimam nobene slike ruševca, v dokaz prilagam, hm… njegov drek, ki je kar konkreten. Zgleda mu še ne gre najbolje, saj so iztrebki polni iglic.

Kot rečeno smo jo mahnili po grebenu Olševe proti grapi, kjer bi se spustili nazaj v dolino. Zanimivo je, da je solčavska stran popolnoma kopna, medtem ko je na koroški strani še vedno ogromno snega.

Po gebenu smo hodili do Kapežnice, jame oddaljene kakih 20 minut od vrha Olševe (na katerega pa ta dan nismo šli).

Tu smo se sicer malo ušteli, ker smo prispeli v neko skoraj neprehodno grapo, ozko grlo med Kapežnico in Veliko Zelenico. Kasneje smo ugotovili, da bi se morali začeti spuščati eno grapo prej. Kakorkoli že, če bi šli prav, ne bi doživeli prav posebnega srečanja.

Ko smo namreč prilezli iz grape, smo se po melišču začeli spuščati proti Veliki Zelenici in poti na katero smo želeli priti. Ko se po strmini spuščaš proti dolini, nekako nisi preveč pozoren na to, kaj se ti dogaja za hrbtom. Tako smo kar naenkrat za sabo zaslišali kotaleče kamenje in dva gamsa, ki sta pikirala naravnost na nas z vrha trikotne grape, po kateri smo se spuščali. Prvi je s svetlobno hitrostjo zavil kakih 5 metrov pred mano, me obkrožil in kaka 2 metra mimo Andreja bliskovito izginil v nižji svet. Drugi se je sprva malce zmedel, obstal za trenutek, a se takoj zatem spet zakadil proti meni, me zaobšel in spet mimo Andreja, še bližje kot prvi. Vsega skupaj je bilo konec v dobrih 5-ih sekundah, a vseeno srečanje z divjo živaljo, ki si ga bom zapomnil za vse življenje. Že sicer smo tisti dan poleg ruševca in gamsov videli cel živalski vrt, npr. lisico, podlasico, zajca, ki je bežal pred avtomobilom na gozdni cesti, srno in zagotovo še kaj, a najbolj mi bosta seveda v spominu ostala kamikaze gamsa. Neverjetno, s kakšno lahkoto sta se podila po strmem svetu in melišču. To je njun dom in mi smo ju zmotili in tega mi je na nek čuden način kar malo žal.

Ko smo se vrnili v Solčavo, smo s suhim kruhom nakrmili še ovce in opoldan sva se z Andrejem odpravila nazaj v Celje.

Čudovita izkušnja in prav vesel sem, da sem lahko bil na obisku pri divjem življu, ki sem ga doslej poznal zgolj iz knjig.

This entry was posted on Ponedeljek, maj 5th, 2008 at 11:18 dopoldne and is filed under hribovje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.