Hermit

Zadnjič, ko smo se vračali z Golice, smo se spotoma ustavili tudi na Brezjah, ker sem zares želel videti brezjansko Marijo, ki sem jo do zdaj poznal zgolj s CD ovitka zasedbe Strelnikoff (ki je zdaj že pokojna, Marija pa še vedno živi, kar daje jasno slutiti, da se iz svetih podob res ne gre zajebavat).

Pred cerkvijo je samevalo ogromno parkirišče, kar pa ni ustavilo nadebudnega študentka, prostovoljca pri TD Brezje, da sem nam ne bi vrgel pod avto, ko smo že zavijali na parkirišče in (seveda) spregledali kočico v kateri je sedel.

»A, tako pa ne gre! 2 evra, prosim!« se je oglasil, napenjal mišice pod fluorescentnim brezrokavnikom in jel trgat parkirni listek.

»Em, prišli smo pogledat cerkev, 10 minut in gremo«. Nejeverno nas je pogledal, na kar sem še enkrat ponovil, da me parkirnina ne zanima, prišel sem si ogledat božji hram in naj ne teži s tako abotnimi stvarmi kot sta 2 evra. V vprašanju so večje stvari. Zaprli smo okna avtomobila in se počasi odpeljali na parkirno mesto. Nekaj časa je gledal za nami, potem pa ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, najbrž zmolil očenaš ali dva za naše pokvarjene duše in se umaknil nazaj v hlad svoje kočure.

Ne gre za to, da sem skopuški, ampak takale svinjarija se mi pa res ne zdi okusna. Resnično zgrožen sem stopal iz avtomobila in sploh nisem slutil, kakšna brca v jajca me čaka! Res, na poti do cerkve, ki naj bi bila najpomembnejši hram slovenskih katolikov, so se bohotili štanti s svakojako plastiko! Ja, plastiko, od plastičnega voznega parka, do aligatorjev, krav in psov z migajočo glavo, malimi živalicami, da se lahko mali Janezek igra kmetijo… Nabožnih kipcev, muralov, gobelinov in kar je še tega kolikor hočeš! Krama, nad katero bi še na navadni tržnici vihal nos! Ob pogledu na ves ta kičeraj nisem mogel verjeti in počutil sem se, kot da sem v kakšnem slabem vicu ali pa gre za nateg skrite kamere. A jebiga, vse je res.

Če ti uspe, da ti ne izkrvavijo oči ob pogledu na ponudbo, se za zidom odpre pogled na zares čudovito cerkev. Tu in tam si rad ogledam kak božji hram, všeč mi je hlad in vonj gorečih sveč ter spokojnost, ki ni podobna nobeni drugi. A ob vstopu v brezjansko cerkev me preseneti zatohel vonj in sopara. Notranjost je res čudovita, a zaradi slabega zraka ne zdržim dolgo notri, Stopim na stransko dvorišče in tam: bum!

Duhovnik in trije tipi, pred parkiranim avtomobilom. Tik ob cerkvi, nas pa zajebava nek smrkolin s parkirnino. Ker mož v kuti bere nekaj iz knjige, mi postanejo zanimivi in jih opazujem Ni mi jasno, kaj se dogaja, zakaj so zunaj in zakaj duhovnik prebira knjigo. Po nekaj minutah začne kot obseden z neko bunko na verigah mahati proti avtomobilu. »A blagoslavlja avto?« sem si nejeverno mislil. »Ah, kje pa, kaj tako stupidnega si pa tudi ne morejo zmisliti«, je naslednja misel.

Ker me vseeno gloda črv, stopim za vogal, kjer vame butne velika tabla: »Če ste prišli blagoslovit avto, vam ni treba plačati parkirnine!« A?

Z odprtimi usti sem se vrnil v cerkev, si ogledal Marijo, razočaran, ker sem mislil, da je večja, odšel nazaj ven, se spravil v avto in odpeljali smo naprej proti Celju, pobiralec parkirnine pa nam je pomahal v slovo.

Blagoslov avtomobila? Zame je to nekaj novega, zato tudi tak naslov. Seveda so tudi bolj ali manj vsi prijatelji bili seznanjeni z dejstvom, da lahko svoj avto priporočiš bogu (ali brezjanski Mariji?) in ga tako narediš bolj varnega.

Meni je vse skupaj vseeno malce smešno. Stvar mi ni dala miru, zato sem naslednji dan poklical v Brezje in prijaznega strica na drugi strani vprašal glede blagoslova štirikolesnika. Z mirnim glasom, kot da je to nekaj najbolj normalnega (no, saj najbrž res je, a ne v »mojem« svetu), je odgovoril, da lahko avto pripeljem kadarkoli. Ob nedeljah po maši, med tednom po dogovoru. Zadnje vprašanje mi vseeno ni šlo najbolj gladko z jezika.

»Koliko pa to stane?«

Miren glas na drugi strani: »Če kaj daste, daste, če pa ne, je pa tudi v redu!«

Zahvalil sem se in odložil. Pozabil sem ga vprašat, kaj blagoslov vsebuje? Koliko je najbolj primerno dati, če bi že dal? Dobim garancijo, da avto ne crkne naslednjih 10.000 km? Bom na cesti zaradi tega bolj varen? Bo moj avtomobil neviden za radarje? Bo varen pred vlomilci? Ali bo vozil na ljubezen ali še vedno le na bencin? Zanima me, ali beležijo statistike, kako pogosto crkujejo blagoslovljeni avtomobili in kako pogosto tisti, ki niso bili deležni takega tretmaja? Koliko od mrtvih na cesti ta vikend je imelo blagoslovljeno vozilo? Veljajo za službene avtomobile isti pogoji? Dobim zraven tudi podobico ali si jo moram kupiti sam na kateri od stojnic pred cerkvijo?

Vse to in še več sem pozabil vprašat gospoda, ki se mu je zdelo samoumevno, da bi želel svoje vozilo blagosloviti.

Ne vem, meni se zdi to hecno in poceni kot plastika, ki jo prodajajo pred cerkvijo.

This entry was posted on Torek, junij 3rd, 2008 at 5:41 popldne and is filed under žulj. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.