Hermit

Komaj sem dočakal teh nekaj sončnih žarkov, ki se jim je včeraj uspelo prebiti skozi oblake. Če sem predolgo v mestu, se mi počasi začne “mešat”, zato sem po dolgem času odšel na izlet z mamo. Cilj je bil Čemšeniška planina, za naprej pa še ni bilo nič določenega…

S smučišča na Prvinah sva se prav po polžje začela vlačiti proti koči. Vlaga, sonce in gozdna streha so botrovali hudi sopari, ki je kar puhtela iz gozdnih tal. Ker sva bila počasna, sva imela več časa za opazovanje okolice. Prehitela sva kopico polžov, pot nama je prekrižal cel bataljon rejenih veveric, pa tudi srne sva srečala. Čeprav sam nisem prav posebaj užival, saj sem vsakih nekaj minut (kljub autanu), s sebe frkal faking klope in se spet-tokrat-pa-čisto-smrtno-resno-in-poslednjič-zares odločil, da se grem cepit. Pri koči sva naročila čaj, se nastavljala soncu, sam pa se odpeketal še na Črni vrh, najvišjo točko Čemšeniške planine, ki pa je popolnoma neragledna. Je pa zato razgled izpred koče čudovit. Nekje na desni se vzpenja Zasavska Sveta Gora in odločitev je bila hipna: to je naslednja točka danes.

S Prvin sva se tako odpeljala proti Izlakam in ob prvi tabli za Sveto Goro zavila v breg. Po nekaj minutah vožnje sva ob cesti parkirala in se naprej podala peš. Ob prijetnem pogovoru sva prišla na vrh, najprej do planinskega dom, kjer sva kasneje jedla, potem pa še do mogočno obzidane cerkve, ki pa je znotraj precej siromašno opremljena. Takoj sem se spomnil na podobnost z večino ljudmi, ki jih poznam: na zunaj lepa, trdna in mogočna, znotraj prazna, brez vsebine. Je pa zato razgled fantastičen.

Kako to, da so cerkve ali kapele ali pa svaj križi na bolj ali manj vsaki vzpetini v Sloveniji? Onesnaževanje okolja.

Ker sva bila blizu, sva se odpravila še do nikoli prej obiskanega Geometričnega središča Slovenije, kjer mami nikakor ni bilo jasno, zakaj mora takšna točka obstajati tudi v resnici in ni samo neka pikica na zemljevidu. Bi rekel, da ni bila nič kaj impresionirana s samo točko in so jo bolj zanimale lično urejene hiške in dimnice v Sp. Slivni.

Aja, pri Vrabcu strežejo dobro kavo.

Nazaj v Celje sva se vračala čez Rimske Toplice, kjer je mama včasih delala kot fizioterapevtka in jo je zanimalo, kako kaj napredujejo obnovitvena dela. Še prej sva se čisto slučajno ustavila v Medijah in malce raziskala tamkajšnjo razvalino.

Grad (ali dvorec?) naj bi popolnoma nedotaknjen stal še do leta 1944, ko so ga partizani zminirali in zažgali in s tem posledično preprečili nemško zavzetje stavbe. Škoda, danes propada, a daje zavetje mladim ljubimcem (in klopom).

V Rimskih toplicah je Sofijin dvor že obnovljen (vsaj na zunaj), ostala popravila pa so v polnem teku. Mama, ki je tu preživela prva samostojna leta (tega je že več kot 40 let), se je spomnila, da je takrat po službi hodila zobat gozdne jagode, tja nekam… 20 metrov od stavbe je presenečena odkrila, še vedno na istem mestu, obsežna rastišča gozdnih jagod, mene pa so bolj pritegnile (tako kot vedno, ko sem tu) tiste tri sekvoje na travniku kompleksa. Čudovite so in ne morem se jih dovolj nagledat. Kar vabijo nasmeh na obraz!

Škoda, da je za danes spet napovedan dež.

This entry was posted on Ponedeljek, junij 16th, 2008 at 11:38 dopoldne and is filed under hribovje, trip. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.