Hermit

Mi, mestni, povečini gojimo neko idealizirano podobo življenja na kmetih, kjer je vse tako lepo in lahko, kjer se zjutraj zbudiš in greš na vrt zobat jagode, maline in robide, potem zbobnaš skupaj živino in jo pojoč odpelješ na s soncem obsijan travnik. Sam ležeš v senco bližnjega drevesa, iz veje izrezbariš frulico in si krajšaš čas do konca paše, ko se ob veselem pozdravljanju domačih vrneš na grunt. Pomolzeš kravo in že delaš sir. Ves vesel in neobremenjen zgodaj ležeš v posteljo in šteješ ovčke, dokler mirno ne zaspiš.

Takšno sliko o kmetih sem imel kot mulec, pa še zdaj, po dolgih dneh v mestu, si jo rad kdaj naslikam in sanjam, kako bi bilo lepo, če bi imel nekje kos zemlje in…

Knjiga Ivana Potrča Na kmetih je odlično napisana slika kmečkega življenja na slovenskem po svetovni vojni in je vse prej kot podobna moji predstavi o gruntu. Zgodbo pripoveduje Južek, tipičen trpeč Slovenec, ki je v zaporu, saj so mu zavdale ženske. Tudi tipično, saj lahko klenega Slovenca zlomi le ženska, a ne? Sestra k hiši pripelje samooklicanega velikega partizana Štrafelo, ki ga pravzaprav nihče v vasi ne mara. Južek kljubujoče odide k sosedom, Toplekom, za hlapca. Stari Toplek je v postelji, umira, Žena in dve hčeri pa gospodarijo kakor vejo in znajo. Življenje na kmetiji se izkaže za garanje od jutra do noči, a vseeno ni to tisto, kar Južeka in ostale pripelje do dna. Skrivanje pred svetom, kaj bodo pa sosedje rekli in podobno, je težja peza kot kakršnokoli delo. Južek se namreč prav kmalu zaplete s staro Toplečko, ki ga neizkušenega, a radovednega, neke noči naskoči in to potem traja, dokler njen usahli mož ne umre, ona pa zanosi. Takrat Južek, tipično, stisne rep med noge, jo odrine od sebe in se mu zgodi njena hčerka Hana, ki prav tako zanosi z njim. Garaško delo, sramota pred svetom, borba za pravico do grunta in nenehno javkanje žensk so preveliko breme za še večjega človeka, kot je Južek. Tu pa je še tretja ženska, deklica, najmlajša hči Tunika, do katere Južek goji iskreno ljubezen, a je nikoli na kapitalizira, tako kot je to naredil z njeno mamo in sestro. Kljub vsemu ga ta ljubezen do najmlajše (ki je od njega mlajša zgolj dve, tri leta) ob kriznih trenutkih nekako naredi razsodnega in ga umiri. Roman se sicer konča z Južekovim odhodom iz zapora, a ne ve se kam: ali je šel na Toplekovino, kjer ga je čakala Hana z njegovima otrokoma? So ga premestili v drug zapor? Je šel na prisilno delo?

Spominjam se nekega predavanja profesorja Žalca na FFju, ko je predaval o (prezrtem) slovenskem filozof Francetu Vebru. Ta naj bi na začetku svoje akademske poti napisal knjigo Temelji slovanskega agrarizma, kjer je idealiziral kmečko življenje in pozival mestne ljudi, naj se preselijo na kmete, ker se tam živi v sožitju z naravo. Baje ga je nek kmet kmalu po izidu knjige, v pismih bralcev nekega časopisa, strogo okrcal, češ da kmet ne živi v sožitju z naravo, ampak da je njen suženj. Veber od takrat naprej ni več pisal podobnih manifestov.

Najbrž kmetu res ni z rožicami postlano, a sprašujem se, kako je mestno življenje lažje? Zato še vedno upam na neko majhno kočico nekje v hribih, ravno dovolj veliko, da bom vanjo lahko stlačil kakšen jogi in malo pečko. Ali pa bom nekega dne spakiral rukzak in odšel iskat svoj magic bus.

This entry was posted on Sreda, junij 18th, 2008 at 7:31 dopoldne and is filed under knjige. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.