Mikrolokacije
V soboto sva se odpravila na dravograjski Košenjak. Geman pravi, da izbiram mikrolokacije, on pa se je z boljšo polovico isti dan potepal po Zagrebu. Zame je Košenjak ali Zagreb skoraj ista zadeva, samo da se spravim od doma.
Z avtom sva se pripeljala do Ojstrice, a ker nama polurna hoja po cesti ni dišala preveč, sva kar nadaljevala do doma pod Košenjakom. Od tam je slaba ure gozdne hoje do (žal) nerazglednega vrha. Ni važno, saj je vrh porasel s tisto nežno, mehko hribovsko travo, poležano od vetra, ki naravnost vabi, da se zlekneš vanjo in oddremaš kakšno urico ali dve. Ko tako ležiš in gledaš nebo nad sabo, se kar hitro zgodi, da pozabiš na čas, tako kot se nama je to že enkrat zgodilo na Smrekovcu.
Nazaj do doma naju je pregnala lakota in po okusnem golažu sva začela ugotavljati, da to pa danes ni bilo dovolj hoje in kaj hitro sklenila, da se vrneva do Slovenj Gradca in greva še na Pohorje. Tako sva nato od Orešnika kakšno uro in pol lovila svoji senci na Kremžarjev vrh. Še ena mikrolokacija…
Na tem delu Pohorja sta me zmotili dve stvari: vse borovnice so popolnoma uničene, saj jih pobiralci (kot jih z gnusom v glasu imenuje moj prijatelj Kuris) neusmiljeno klestijo s svojimi grabljicami. Pripeljejo se do vrha, potem pa na juriš, boli nas kurac, samo da v čimkrajšem času napolnimo svoja faking gromozanska vedra. Potem pa hitro na pir ali dva, saj smo vendarle hribolazili! Na koncu se seveda med mizami pogovarjajo, kdo in kje je nabral več, ne meneč se za uničenje, ki ga puščajo za sabo. Drugo leto po vsej verjetnosti tam ne bo toliko borovnic, kot bi jih bilo, če bi se nabiranja lotili s prsti.
Druga stvar, ki me je zmotila, je bila zvočna kulisa, ki naju je spremljala celo pot nazaj z vrha. Motoristična svojat si gozdne poti lasti za svoje poligone. Štirikolesniki in kros motorji uničujejo najprej zemljo in gozd, potem pa še privilegij mira in tišine gozda. Naj se jebejo!!!
Tretja mikrolokacija dneva so bile Paučkove bolnišnice. Tri barake sredi gostega pohorskega gozda izgledajo naravnost srhljivo in ko vstopiš v kakšno izmed njih, je duh partizanskih časov še vedno prisoten. Nelagodje ter trpljenje, a hkrati nek duh herojskih, nezlomljivih in upanja polnih dni je močno prisoten, ko v vitrinah gledaš slike prenosov ranjencev, instrumentov in nasploh partizanov, ki so žrtvovali svoja življenja za boljši jutri. Vsekakor vredno ogleda.
ps. še dva dni do Logarske, a se je ne veselim več tako kot nekaj dni nazaj. Neurja so najbrž pustila svoj pečat tudi tam, za vikend pa tudi napovedujejo dež.
julij 16th, 2008 at 9:07 popldne
Ne meni se za napovedi, vreme bo odvisno od tvojega počutja! Za deževne dni imaš pa itak džokeje na knjižnih policah - po principu “ni zime za Eskime”.
julij 17th, 2008 at 7:44 dopoldne
Hvala za spodbudo
Imaš prav, zaloga knjig pa ponavadi za vsak daljši dopust zahteva svojo boršo 