Eco: Otok prejšnjega dne
Tretji Ecov roman je zgodba o brodolomcu, ki se namesto na kopnem, znajde na nasedli ladji Daphne. Zgodba se dogaja v 17. stoletju, ko je svet spodaj še vedno bil neznanka, predvsem pa je bila neznanka, kako meriti naš planet. Tako je bil mladi plemič La Grive »podtaknjen« na eno izmed odprav, ki se je namenila odkriti pravilno merjenje sveta. Kot edini preživeli s potopljene Amarillis, se znajde na nasedli ladji, s katere pa vidi bližnji otok. Misleč da je na ladji sam, se zgrozi, ko na krovu najde božjega človeka / znanstvenika patra Casparja. Kmalu se med njima stkejo močne vezi, kjer mladi mož posluša modrosti izkušenejšega starca. Oba sta ujeta na nasedli ladji, saj nihče izmed njiju ne zna plavati. Tako mu kopno ostaja nedosegljivo, prav tako pa njegova gospa v Parizu. Zato se zateče v pisanje pisem svoji ljubljeni, ki pa kasneje preraste v roman, o njegovem (izmišljenem) bratu Ferranteju, ki ga sumi, da se izdaja zanj in mu tako prevzema ljubljeno, hkrati pa tudi ves poznani svet. Ker meni, da otok, ki ga vidi z nasedle ladje, leži za drugim poldnevnikom, in da tam teče drug čas, verjame, da bo vseh njegovih muk konec, ko bo prispel tja.
Zgodba je podana z urednikovega stališča v današnjem času, ki pač ureja in popisuje stare papirje. Kako je prišel do njih, koliko so ohranjeni in kaj vse je ostalo neizpričano, ostaja nepojasnjeno. Še ena Ecova mojstrovina, še en roman o romanu.
