Dvojni dvojček na Metelkovi
Ponedeljki so fajn za koncerte, ker se tako teden začne s pričakovanjem in če je to potem izpolnjeno, je cel teden lepši.
Prvi nastopi prekmurski duo Hexenbrutal. Začetek je zelo Dälekovski, a kmalu postane precej bolj nojzerski. Fantoma se na odru vidi, da se igrata in uživata, glede na prejšnja dva nastopa, ko sem ju imel priložnost videti, pa sta precej pridobila na samozavesti, kar se tudi opazi v igranju. Razpon je nekje med bendom za ples in totalnim nojzom, saj Hexenbrutalca bolj ali manj vsak komad razgradita in veliko improvizirata. Sam bi rad slišal več kakšnih Nintendo zvokov, saj je njuna glasba preveč zabasirana, zadamfana, brez visokih tonov (razen činel).
Lightning Bolt pa je bend zaradi katerega sem sploh prišel. Noise rock dvojec me je navdušil s plato Wonderful Rainbow (2003) in ljubezen zapečatil z Hypermagic Mountain (2005). Roko na srce (in v opozorilo potencialnim slušateljem): plati nista poslušljivi, v klasičnem pomenu besede. Še nikoli nisem prišel od začetka do konca, ne da bi prekinil vmes. Zadeva je precej glasna, predvsem pa navdušuje kreativen pristop k ustvarjanju, saj Lightning Bolt sestavljata samo basist in bobnar. In v Ljubljani sta se oba izkazala za totalna obvladača. Prvo pozitivno presenečenje je bilo že to, da nista nastopala na odru, temveč med publiko v parterju. Čeprav sta bila neozvočena, lahko brez zadržkov rečem, da je to bil en najglasnejših koncertov v mojem življenju. In ko ob bendih ala Isis uporabljamo besedi “zvočni zid”, delamo krivico Lightning Bolt. To, je zvočni zid!!! Basist ima za sabo mnoštvo doma predelanih ojačevalcev, ter nepregledno število efektov pod nogama in lahko rečem da oboje s pridom uporablja. Zanimivo je opazovati, kako lahko nekdo na petstrunskem basu za malo malico poje cel bend. Anytime! Potem pa še bobnar!!! Žival!!! Tako močnega, vzdržljivega in kreativnega bobnarja pa že dolgo ne! Upam, da v publiki ni bilo veliko njegovih stanovskih kolegov, saj jim je celo uro nabijal komplekse. V najboljšem primeru so se lahko naučili, kako je treba udariti po opni. Dodaten učinek je povzročala še totalno sick maska, ki jo je imel zavezano na glavi, pod njo pa mikrofon, skozi katerega so prihajali ven nekakšni distorzirani vzkliki.
Najbolje je včerajšnji koncert povzel dobri doktor, rekoč: bolano! V najžlahtnejšem pomenu besede.
ps. ponovno pohvala tudi Bubi za pogum in za to, da se je držala tajminga. Tako smo bili v Celju že ob enih zjutraj, kar niti ni tako pozno, da ne bi bil ob osmih že čil in spočit v pisarni.
