Hermit

Ko smo se zadnjič peljali iz Zagreba in je za volanom bedel Geman, sem razmišljal, kako mi pravzaprav paše biti sopotnik. Čeprav neizmerno uživam v vožnji, me kljub vsemu utruja vloga taksista, sploh ko se v zgodnjih jutranjih urah vračamo s kakšnega koncerta. Ker ne pijem, me vedno doleti vloga voznika, kar me sicer niti ne moti tako zelo, a zoprno je, ko potem vsi v avtu poleg tebe zaspijo. In to se mi ne zdi fer. Do zdaj me je sicer najbolj izčrpala vožnja v München, ko smo šli na koncert The Long Blondes in po zadnjem komadu takoj nazaj, saj smo bolj ali manj vsi imeli obveznosti v Sloveniji. Pet ur tja in pet ur nazaj, s tem da sem nazaj bil takorekoč sam s tremi smrčečimi osebki. Jebiga. Zato hvala Gemanu, hvala, ker mi oni dan ni bilo treba vozit, neizmerno sem užival gledajoč lučke, ki so brzele mimo avtomobilskega okna. Upam, da sem bil dober kopilot, saj sem se resnično trudil in upiral spancu ter držal štango, ker vem, kako zoprno je ponoči vozit speče prijatelje.

This entry was posted on Ponedeljek, marec 2nd, 2009 at 12:40 popldne and is filed under trip, žulj. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.