Hermit

Ko sem se pred leti še vozil v Ljubljano na faks, avtocesta še ni bila dokončana, zato smo se cijazili po stari cesti preko Trojan. V Blagovici se je kot po pravilu vedno zamašilo in pločevinasta jara kača se je prav leno valila naprej. Če nisem ravno preklinjal v upanju, da ne bom zamudil izpita ali predavanja, sem opazoval nekdaj precej pomembnejše naselje. Blagovica je videla lepše čase, saj v soboto npr. tam ni bilo moč spiti kavice, kljub temu, da ima kraj svoj izvoz na avtocesti. No, v Blagovici je moj pogled vedno pritegnil rjavo obarvan znak, ki je usmerjal levo z glavne ceste in oznanjeval, da je nekje nad Črnim grabnom cerkev, očitno dovolj pomembna, da ima svoj znak - Golčaj. »Enkrat, enkrat ko bom imel čas, bom zavil sem gor, da vidim, kaj je na stvari!«, sem si obljubljal in hitel študijskim uspehom naprej.

Študentski časi (časi, študij še ne, hrmpf) so že kar nekaj časa mimo, pred dnevi pa sem se spomnil na obljubo, ki sem si jo dal. Vreme je bilo v soboto kot nalašč za izletkanje, pa sva šla. Najprej na Trojane, na krof, potem pa naprej. Stara cesta je popolnoma osamela, prazna, a polna lukenj. Zdaj bi se dalo tu celo fino kolesariti, ker je ves promet požrla avtocesta. V Blagovici si s Trojan v nekaj minutah, potem pa sem prvič zapeljal proti Golčaju. Precej strma cesta se dviga v ključih, ko pa sva opazila markacije Evropske pešpoti E6, sva ob cesti parkirala in šla naprej peš. Do vrha, pod katerim nekaj metrov nižje stoji cerkev, sva hodila kakšne pol ure.

Prav na vrhu Golčaja stoji spomenik padlim borcem, ki so podlegli leta 1941 v boju z Nemci, potem ko so bili izdani. Umrlo je 10 partizanov. Včasih je bilo na Golčaju tudi naselje, o čemer pričajo ruševine poleg cerkve, a je bila vas med vojno požgana. Ostala je samo cerkev sv. Neže iz začetka 15. stoletja, katere zvon je bil izdelan v Benetkah. Izpred cerkve je odličen razgled na Kamniško - Savinjske alpe, Julijce, Zasavsko hribovje s Špilkom… Škoda, ker je večina cerkva zaprtih in si jih ni mogoče ogledati. Razumem, da je bilo veliko kraj, a to bi se dalo morda rešiti drugače, morda s kakšnim odprtim oknom, preko katerega bi bila postavljena kovinska mreža.

Lep izlet, ki se ga da nadaljevati na Limbarsko goro, a za naju je bilo tisti dan dovolj. Če ste se kdaj tako kot jaz spraševali kaj je na Golčaju, zdaj veste. Se splača pogledat.

This entry was posted on Torek, marec 10th, 2009 at 9:19 dopoldne and is filed under hribovje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.