Pomladni pasulj
Zadnje čase sem se zalenil, kar se tiče tega bloga. To je najbrž posledica dejstva, da me skorajda vsako pomlad napade nek Weltschmerz, svetobolje, ki nima nekega znanega vzroka, pa tudi ni nekaj slabega. Ko grem v hribe (in v zadnjem tednu sem jih oblazil kar nekaj!), s sabo ne jemljem več fotoaparata. Če grem z družbo, se mi ne da niti preveč pogovarjat. Opazujem in hodim. To mi je dovolj. Pravzaprav si s hojo polnim baterije, da se drugih stvari, ki so bolj vezane na vsakdan lotevam z veseljem in brez nejevolje.
Nasledniji vikend grem spet v Slavonijo. Upam da ji je uspelo narediti še kak korak več k zacelitvi ran, ki jih je pustila vojna. Prestreljene hiše in mrki obrazi - not my cup of tea.
Mi je pa bil všeč pasulj, ki smo ga čez vikend kuhali v kotlu. Tako se je zašpilila klobasa utrujen od odnosov - odmik v samoto - vzpostavitev odnosov. Tako to gre…
