Brnica
Ko je vreme pretmurno za hojo, a je vseeno suho, grem raje na kolo. Čeprav zadnja leta veliko manj kot včasih, še vedno kdaj pa kdaj na klancih bijem vojne sam s seboj, v smislu “kaj ti je bilo tega treba”… Sploh kadar ni prave kondicije. Letos sem naredil že par km po ravnem, za prvi klanec pa sem se odločil naskočiti bližnjo Brnico. Tako sem zadnjič popoldan ob Savinji vrtel pedala do visečega mosta in čez, do Kasaz in Liboj, tam pa po cesti do planinskega doma na Brnici.
ob jasnem dnevu se lepo vidi Celje
Par trenutkov za počitek in bolj risanje obrisov, kot dejansko gledanje, Celja skozi oblake in meglo. Žal je dom med tednom zaprt, zato ne preostane nič drugega, kot da si vodo prineseš s sabo, pa tudi kaka čokoladica iz nahrbtnika ni odveč.
Ker se mi ni dalo nazaj po isti poti, sem se odločil, da pri kapelici zavijem desno, prepričan da sem nekoč na zemljevidu videl cesto, ki me bo itak pripeljala nekam pod Griček. Pa sem se na nejevoljo kolesarskega kolega malo uštel. Tako je cesta postala makadam, ta se je nadaljeval v kolovoz in nadalje v ozko, strmo in z mokrimi koreninami prepredeno planinsko pot. Brez pomisleka sem se zakadil dol in pri tem neskončno užival, par adrenalinskih trenutkov in že sem bil v grabnu, kjer je bilo treba prečkati kar širok in dokaj globok, pred kratkim narasel potok.
čez potok
Tudi tu sem se na koncu odločil za direktno varianto in se kar zakadil čez v upanju, da mi ne bo zmanjkalo tal pod kolesi in da mi ne bo treba stopiti dol. Vse se je izšlo, a sem moral nato čakati kolega, ki se je ob kolesu preklinjajoč počasi spuščal po pešpoti. Nekako ni znal uživati v vožnji čez mokre korenine tako kot jaz, hehe. Ko je prišel čez potok, sva ob smejanju skupaj takoj pozabila njegove tegobe spusta in nadaljevala naprej proti Celju. Dejansko sva nato prišla ven pod Gričkom, a ne po cesti, ki sem jo imel v glavi…
Tole kolesarjenje mi je spet vrnilo voljo do vrtenja pedal, tako da letos zagotovo pade še kakšen hrib…
