Čebelice
Ker na letošnjih izletih v naravo še nisem opazil ravno veliko čebelic, me je vabilo prijatelja s čebelnjakom dodatno motiviralo, da sem se v deževnem dnevu spravil do Solčave. No ja, saj bi šel tudi samo na obisk, ker se že res dolgo nismo videli in so se med nami stkali pristni prijateljski odnosi, tako da so čebelice, ovce in zajci zgolj dodana vrednost. Pa vendar kot mestna rit izkoristim vsako priliko, da doživim kakšno “kmečko” izkušnjo.
Skoraj prva stvar, ki jo zdaj vidiš, ko se pripelješ v Solčavo, je čebelnjak sredi hriba nad trgovino.
čebelnjak
Najprej se je bilo treba spopasti s pecej strmo in blatno potko. Dež je ravno pojenjal, a nekaj čebelic je vendarle bilo pred panjem. Ker jih ni bilo preveč, sva malce pokukala skozi vhod.
oprostite, samo malce bova pogledala
Notri je vrelo od življenja in počasi so začele lesti ven stražarke. Nobena se ni vedla ravno agresivno, so pa bile ravno dovolj radovedne, da jih nisva več motila.
Naseljeni sta dve družini, a je samo ena aktivna, zato prijatelja čebelarja malce skrbi, kaj bo… Pravi, da se ne obnašajo najbolj naravno in da je čudno, da en roj bolj malo zapušča svoj panj in da je najbrž z njimi nekaj narobe. Meda letos še ni, mu je pa že uspelo nabrati nekaj peloda, ki ga je z nežnimi krtačkami spravil s pridnih čebelic.
Kasneje sva šla z Majo nahranit še ovce in pobožat zajčke. Mogoče se kaj ljubezni do živali prenese tudi na najinega še nerojenega otroka. Med vikendom pa sva že božala in uživala ob lipicancih iz slavonskega Lipika. Ker je bil ravno čas kotitve, so bili obiski omejeni, a nam je prijazni uslužbenec kljub vsemu pokazal najvrednejšega pastuha, ki še čaka na lastnika. Mogoče na angleško kraljico?! Ja, danes je pri živalih denarna vrednost bolj pomembna od uporabne…
