(Ne)Pozdravljanje
Teče že šesto leto, odkar sem odšel na svoje. V bloku, kjer imam stanovanje sem v tem času spoznal (na videz) vse (so)stanovalce in ker sta me starša tako naučila, jih ob vsakodnevnih srečanjih na stopnišču ali pred blokom (pa tudi v mestu), seveda vse lepo pozdravljam. Nekateri pozdrav vrnejo, nekaterim je to muka, a vseeno odzdravijo, kar nekaj pa jih gre mimo brez pozdrava. A jaz jih vseeno dosledno pozdravljam. Ponavadi ne odzdravljajo staroselke, ki najbrž mislijo, da sem kakšen divjak »s križem na čelu in ognjem v očeh«, ter da bom razfukal blok v katerem one živijo odkar stoji. OK.
Kako to, da se dinamika ob vstopu v dvigalo takoj spremeni?! Taisti ogroženci ne da odzdravijo, ampak te pozdravijo še preden si se uspel dobro obrnit v prostoru velikem 1×1 meter? Potem pa strmijo v svoje čevlje in komaj čakajo, da se dvigalo ustavi v njihovem nadstropju in spizdijo ven. In potem se čudijo, ko ponovno najdejo kak primerek trohnečega osebka. Sosedov ni zmotilo to, da ga že dva meseca niso videli (pravzaprav so si vsak dan kar malo oddahnili, da niso ob prihodu srečali nikogar, saj bi ga morali pozdraviti), temveč jih je zmotil smrad, ki je prihajal iz stanovanja.
Kako malo je potrebno za to, da se zavemo, da ne živimo sami, so dokaz hribi, kjer se pozdravlja vse in vsakogar, nekateri neznanci pa se kdaj tudi ustavimo / ustavijo in se malce pogovorimo / pogovorijo.
Zato bom vedno pozdravljal, tudi tiste ki mi nikoli ne odzdravijo, da me bodo imeli v spominu in bodo, ko jih ne bom več moril s svojo vljudnostjo, šli vohat pred moja vrata, če kaj smrdi…
maj 13th, 2009 at 7:48 dopoldne
Hermit, dobro jutro
maj 13th, 2009 at 8:04 dopoldne
Zdravo!
maj 13th, 2009 at 9:58 dopoldne
Hermit, dober dan.
Hvala za tole. Mislim, da je takole pravzaprav povsod po mestih, in tudi po blokih v manjših krajih. Tudi jaz sem si zadala, da ljudi pozdravim, čeprav je težko požreti, ko koga pozdravljaš, pa nikoli ne dobiš odgovora in te oseba niti pogleda ne; pri mojih zgodnjih srednjih letih pa se mi tudi smešno zdi, da bi vnaprej pozdravljala neznanega mulca ali frkljo, ki bi moral/a pridržati vrata ali dvigalo.
Zdaj že dolgo ne živim več v stanovanju in v okolici srečujem samo sosede, sovaščane ali sprehajalce… pa tudi tukaj občasno doživljam neverjetno ignoranco, da me strese in se sprašujem: kaj se je zgodilo s slovensko kulturo?
maj 15th, 2009 at 6:47 dopoldne
PS: Si bil na srečanju blogarjev v Celju?
maj 15th, 2009 at 7:31 dopoldne
Ne, ti?
maj 20th, 2009 at 11:55 dopoldne
Ne.
Sem bila zadržana. Pa tudi sicer ne bi prišla, ker ne poznam scene. Ni dovolj časa za surfanje.
maj 21st, 2009 at 7:30 dopoldne
Sam imam zadržke do takih druženj, pa si ne upam naglas povedat
… Asocialen tip, jebiga 