Hermit

Prvi teden po rojstvu najine hčerke je minil bliskovito hitro. Medtem ko je Maja v porodnišnici nabirala moči, Hana pa čakala na zlatenico (ki je ni bilo), sem sam urejal še zadnje stvari v gnezdu, domu mojih dveh deklet. Ker so obiski zelo strogo določeni in omejeni (no, včasih očku pogledajo skozi prste), sem imel kar precej časa za zadnje popravke v stanovanju, med delom pa so mi misli večkrat odtavale po spominih zadnjih devetih mesecev.

Z Majo sva se že na samem začetku odločila, da ne bova komplicirala. Mislim, da nama je to do neke mere, če ne v celoti, tudi uspelo. Ne bova se omejevala, hodila bova na izlete, v hribe, na obiske itd., kakor bo pač počutje dovoljevalo. In tako je tudi bilo. Maja je bila precej aktivna nosečnica in ni nikoli tožila za slabostjo ali utrujenostjo. Večkrat je bila celo bolj čila kot jaz in to ne glede na to, da je delala skoraj do sedmega meseca.

Spominjam se nedelje konec oktobra, ko sva šla na Strelovec. Nisva veliko govorila, a oba sva vedela. Tiho sva se smehljala en drugemu in se na Puklovcu nastavila prvim sončnim žarkom. Pod nama je bila dolina prekrita z belimi, puhastimi oblaki, vršace gora pa je oblivala topla svetloba sončnih žarkov. Nekaj dni prej sva ugotovila, da sva noseča, pa sva šla to »premlet« v gore. Nikoli ne bom pozabil, kako dober je bil sendvič na vrhu, kako sladke so bile čokoladice in kako topel je bil objem. Ko sva prišla dol, sva povedala še družini.

Konec decembra sem šel Martinu pomagat nosit stvari na Grohot, snega je bilo do pasu, Maja pa je kljub štirimesečnemu trebuščku hotela zraven. Imeli smo se čudovito, Maja pa je nazaj grede malo bolj previdno stopala in nama z Martinom zavidala podplatno smučarijo do avtomobila.

Opravila sva še cel kup sprehodov po lokalnih hribih, v sedmem mesecu pa je Maja celo zajahala kolo, kljub zgražanju prijateljev, češ da to ni v redu, a na vprašanje zakaj ni v redu, ni znal nihče odgovoriti. Najbrž ni potrebno posebej omeniti, da jih večina ne premakne riti od doma, razen kadar jo je treba parkirat v kakem kafiču. Ok, malo zlobno, a ne daleč od resnice. Seveda sva se pri ginekologinji pozanimala, če lahko gre na kolo, ta pa je le odvrnila, da je vse v redu, dokler se v redu počutiš. In v tem duhu je tudi minila cela nosečnost. Na tem mestu moram tudi povedat, da nisva neka fanatika in ne hodiva v hribe zaradi kondicije itd. Rada imava mir in vsak trenutek, ki ga imava na voljo, izkoristiva za izlet v naravo. Sovražim fitnese.

To (in še cel kup drugih) so stvari, ki se jih bom spominjal celo življenje. Zanimivo je, da sem na 10-urne popadke že pozabil, prav tako Maja. Ko vidiš tisto štruco, ki je pravzaprav cel človek, je vse pozabljeno. Edina slaba stvar, ki mi bo ostala v spominu je to, da je zadnje tri mesece sploh nisem mogel pošteno objeti, se stisniti k njej. A vse te objeme bom nadoknadil v naslednjih dneh, tednih, mesecih…

In zdaj gledam Hano, kako pametno vrti oči po okolici, kljub temu, da še nič ne vidi in si nečimrno mislim, da sledi mojemu glasu, ki je zanjo najtoplejši in najlepši na svetu. Zadnjič sem ji bral Vonnegutov Armageddon in Retrospect ob katerem sva oba pomirjeno ležala na postelji. Neskončno dolgo bi jo lahko gledal in božal, kljub temu, da nama kakšno noč ne pusti spati. A zato so potem tu ponovitve Hidak, ki so najbrž ustvarjeni za uspavanje utrujenih staršev.

Nikoli nisem razumel, najbrž tudi zdaj ne, a zdaj vsaj vem, da je res, ko pravijo, da se ti z otrokom spremeni življenje. Res je, na bolje! Rad ju imam!

This entry was posted on Ponedeljek, junij 22nd, 2009 at 10:39 dopoldne and is filed under družinica. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.