Na kolo, pa na Hom
Pred leti sem navduševal kolege za kolesarjenje, potem pa me je s časom minila gonja za kilometri, sekundami in osvojenimi hribi. Začel sem hodit in bolj umirjeno uživat v naravi. Zdaj, ko je prišla Hana in je čas najdražja valuta, si ne morem privoščit, da bi šel kam hodit za dalj časa. Zato me je kolega Kuris s svojim novorojenim entuziazmom za kolo ponovno zasvojil, le da tokrat brez števca kilometrov in brez štoparice. Počasi, med pogovorom in opazovanjem okolice sva tako v zadnjih dneh osvajala Šentjungert, Brnico, nazadnje pa še Hom nad Grižami. Paše. Urico ali dve me moji dekleti z lahkoto pogrešata, sam pa se nazaj vrnem popolnoma ozdravljen kakršnekoli utrujenosti.
Tale tura na Hom je sicer kar utrujajoča, saj je zadnji makadamski klanec prav peklenski. Strmina in skoraj nič oprijema ne dovoljujeta, da bi vstal na pedala, zadnje metre je treba pregoniti sede. A je ves trud na vrhu poplačan, saj je razgled na Savinjsko dolino spektakularen, ob vikendih pa odprt tudi Dragov dom, kjer strežejo hladno pijačo!
Hom
nazaj proti Celju
počasi čez oster makadamski ovinek
ne vem kdo je bolj užival, jaz ali tele koze, ki so se pasle ob poti na Hom
Priporočam!
