Hermit

Izkoristili smo torkov lep popoldan in se podali na Goro Oljko. Avto smo pustili malo višje od gostilne Jug, tam ko se začne makadam in jo potem po cesti mahnili naprej do vrha. Tamala je še vedno v culi, kjer neizmerno uživa, sploh če so nad njo drevesne krošnje, in pa zato, ker se še vedno nisva odločila za nakup kengurujčka.

cula bo kmalu premajhna

Planinski dom pod cerkvijo sv. Križa je odprt čez cel teden (razen ob ponedeljkih), zato smo se lahko osvežili s čajem, na vrhu pa je tudi prijetno grelo sonce, tako da se nam v dolino ni prav mudilo.

ko vse postaja zanimivo

Od doma ni prav posebnega razgleda, a če je oskrbnik dobre volje (in ponavadi je), si lahko sposodite ključe od zvonika in po strmih lesenih stopnicah splezate na vrh, kjer se potem odpre 360 stopinjski razgled po vsej Savinjski dolini in dalje. Priporočam.

sv. Križ na Oljki

Tako kot tudi priporočam izlet na Goro Oljko, kamor vodijo številne planinske poti, zanimiva pa je tudi za kolesarje.

ps. v gozdu smo videli (in ne nabrali) veliko lisičk in štorovk, pa tudi kakšen goban se je našel. Za tiste, ki jih utegne zanimati…

This entry was posted on Četrtek, september 17th, 2009 at 8:45 dopoldne and is filed under družinica, hribovje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.