Hermit

V četrtek popoldan sva šla kupit BabyBjörn kengurujčka in ga po sprehodu pod Rifnikom še isti dan vrnila nazaj. S kengurujčkom ni bilo nič narobe, pravzaprav je celo vrhunski izdelek, a kaj ko bi nam(a) služil zgolj kakšen mesec dni, za tako kratko obdobje pa se mi ne zdi vredno odštevati nekaj več kot 100€. Problem je namreč v tem, da je najina sicer trimesečna deklica težka že krepko več kot 8 kg in velika 65 cm. Skrajne mere kengurujčka pa so 11 kg in 66 cm. Pa sva računala in si ga za sobotni pohod na Grohot raje sposodila od prijateljev…

Do koče pod Raduho smo se odpravili skozi gozd od Bukovnika, najvišje ležeče kmetije v Sloveniji. Ker smo bili relativno pozni za v hribe (ob 9-ih zjutraj), me je skrbelo, kje bom parkiral, a strah je bil odveč, saj je bilo pri Bukovniku zgolj kakih 6 avtomobilov. Ko smo se otovorili z nahrbtniki in ko sem si nase pripel še Hano, smo jo mahnili proti koči, kjer smo mislili tudi prespati. Že na začetku poti so nas iz gozda pozdravljale gobe, ko pa smo ob planinski poti naleteli na prve jurčke, je Maja zblaznela in začel se je lov. Prav prijetno jo je bilo opazovati, ko je skakala čez neprave gobe in z navdušenjem nad čvrstostjo in zdravjem nabirala jurčke, lisičke, gobane, dežnikarice, itd… Hana je medtem brez glasu opazovala drevesa in po dobrih petnajstih minutah tudi zaspala.

gobice, goooooobice...

Kljub temu, da sem velik ljubitelj gob, so pri meni največ pik dobile rdeče mušnice… Najlepša goba ever…

rdeča kapica

Hana pa ni delila mojega navdušenja, zanimali je niso niti jurčki dojenčki, hehe… Zanjo je obstajalo samo listje in drevesa, pa mogoče kakšen potoček, ki se je dovolj glasno pretakal čez skalne robove…

ja, in?

Po dobri uri podenja za gobami, smo prispeli do koče, kjer sta nas pričakala mlada oskrbnika, ki sta že dobro leto tudi mlada družinica, njuna Neža pa z njima skrbi za dobro vzdušje na Grohotu.

s Hano mahava mamici

Pogovorom ni bilo ne konca in kraja, edine prekinitve so bile menjavanje skrbnikov pri otrocih in pa seveda gosti planinci, ki jih je bilo treba postreči. Pred kočo je tako prijetno sijalo sonce, da smo kar pozabili na gobe in jih nismo več nabirali, čeprav smo se odločili, da je treba pokukati še na kakšno manj obiskano jasico… A dejanski odhod po gobe smo z lahkoto prestavljali in na koncu na njih tudi gladko pozabili. Pa kaj bodo gobe, ko je družba tako prijetna.

Seveda tudi tokrat ni šlo brez žlinkrofov, sam sem si ponovno privoščil tiste s suhimi hruškami, Maja pa je tokrat zmazala tiste, ki so polnjeni z mletim mesom. Tako okrepčane nas je na dejstvo, da se bliža jesen spomnila procesija traktorjev, ki so s planine odvažali še zadnje glave živine. V dolini, kjer se bodo pasle do prve slane, jim bo zdaj bolje, kot na skoraj 1500 metrih.

selitev v dolino

Ne vem kako, a tudi mi smo se hipoma odločili, da bo za prvič najbrž dovolj ter da bomo v planinah prespali kdaj drugič. Ko smo se odpravljali, so oblaki že zavijali Malo Raduho in pripravljali drugačno kuliso od tiste, v kateri smo užvali cel dan.

Mala Raduha v oblakih

Še zadnjič smo pomahali Grohotu (ja, vem, eni pišejo Grohat, drugi Grohot, sam sem se odločil za slednjo varianto, ker tej planini tako pravijo vsi solčavanci) v slovo - pa saj se kmalu spet vidimo…

Koča na Grohotu oz. Grohatu

Še preden smo po cesti prišli do avtomobila, je Hana ponovno spala mirni spanec. Zrak je naredil svoje, pa tudi drevesa, ki jih tako zelo rada opazuje…

gorski zrak je naredil svoje

Vesel sem, da smo preživeli tako čudovit dan, vesel sem, da s tamalo ni bilo nikakršnih problemov in vesel sem, ker vem, da bo podobnih izletov še mnogo… Izkoristiti je treba vsak prosti trenutek za pobeg iz mesta… Se vidimo v hribih…

This entry was posted on Ponedeljek, september 21st, 2009 at 9:30 dopoldne and is filed under družinica, hribovje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.