Hermit

Krofička je malce zapostavljena gora. Leži med nižjim in lažje dostopnim Strelovcem ter zanimivejšo Ojstrico, zato se najbrž tisti malo manj izkušeni pohodniki odločajo za prvega, ostali, ki pa si želijo višav in obiska najlepšega vrha tega dela KS alp, naskakujejo drugo. Tako se na Krofičko kar malo pozablja, res pa je, da nanjo vodi samo ena markirana pot in to je tista s Klemenče jame čez Puklovc. Druga pot gre čez Škrbino, kjer je treba med rušjem in skalami iskati naravne prehode, saj je stara lovska pot že dodobo zaraščena. Obstaja pa še en pristop in sicer preko Movznika čez Ute, pod katerimi je nekoč pasel Robanov Joža. Tudi ta pot ni markirana, pristop pa je težaven zaradi razbitega skalnega sveta.

Od kod sploh ime, Krofička?! Nekateri viri jo navajajo tudi kot Grofička, Peter Ficko pa v svojem vodniku Kamniške in Savinjske alpe (PZS, Ljubljana, 1977) navaja ljudsko pripovedko, ki jo je zapisal Franc Kocbek in jo naslovil kot Lovec Krofič, gre pa takole:

Na kvatrno nedeljo je šel Krofič na lov na goro. Ko je zagledal gamse, jim je sledil po lepi stezi. Nenadoma zmanjka steze. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pastirji so slišali njegovo vpitje na pomoč. To so sporočili solčavskemu župniku. Ta je prihitel v Robanov kot in mu od daleč dal odvezo. Zaužil je drobtine iz malhe. Zatem je rekel župnik, najvrže puško navzdol. Če bo ostala puška cela, potem lahko skoči tudi on čez prepad. Puška se je razletela. Toda župnik je rekel, da je ostala cela. Krofič je skočil v globino in se ubil. Od tistega časa se ta gora imenuje Krofička.

Ker sem bil sam, nisem imel namena iskati prehodov čez škrbino, zato sem jo na Krofičko mahnil kar iz Logarske doline. Z Razpotja sem še po trdi temi krenil proti Klemenči jami in še pred tunelom sopihal kot parna lokomotiva. Na Klemenči jami sem bil že vsaj 20-krat, zato pot poznam kot lasten žep, a tokrat me je vseeno dajala sapa, pa tudi noge so bile težke. In to že po slabih dvajsetih minutah hoje! Večkrat sem počival za par sekund in se odločil da se na jami malce usedem in počijem. Moči so se mi s prvim svitom čudežno vrnile in ko sem lahko ugasnil čelko, je bila hoja lažja in prijetnejša. Počutil sem se močnega kot konj, zato sem kar zdivjal naprej.

Mimo macesna in proti tisti čistini malce na jamo, kjer cel travnik diši po čaju. Tu se čaj ne nabira, tu se čaj pokosi, hehe. No, na tej čistini zaslišim prediren žvižg. Ustavim se, prepričan da mi žvižga kak planinec. Oziram se višje, a nikjer nikogar. Ponovno zažvižga, a tokrat se po travi proti meni že podi debeli ruševec! Haha, poglej ga no, sem si mislil. Dve leti te že brez uspeha hodim ponoči čakat v napol zimskih razmerah na Olševo in pod Raduho, zdaj pa te srečam takole nenadejano! Ruševec se je začel zaganjati proti meni, bližje kot do cca. 7 metrov si ni upal. Nisem ga izzival, branil je svoj prostor. Z nasmehom sem šel naprej. Že s tem doživljajem so bile vse dosedanje muke (in tiste, ki so me še čakale) poplačane.

Ko sem prišel na Puklovc se je začelo daniti. Za trenutek sem pomislil, da bi nazaj grede skočil še na Strelovec. Srce je hotelo, zmagal je razum (in utrujene noge).Tu sem iz nahrbtnika prvič izvlekel fotoaparat in slikal… kažipot…

Malce višje se je odprl prvi razgled na osrednji del KS alp. Vzhajajoče sonce je ožarjalo vrhove Brane, Turske gore, Rink, Mrzla gora pa je bila še vedno mrzla. Ne nebu je še vedno sijala luna…

Pot na Krofičko je zanimiva, ker je zelo razgibana. Strmo navzgor, potem se nepričakovano izravna in prečiti moraš veliko manjših melišč, ne nekaj mestih se steza celo spusti. Kar nekaj časa pot zavija na desno, nad sabo pa lahko opazuješ ostenja Ut. Tukaj, nižje, se je treba na nekaj mestih prebijati skozi ruševje, večkrat pa presenetijo tudi skalni skladi, ki jih tu, v tem razbitem svetu, ne bi ravno pričakoval.

S poti se nudijo vse lepši razgledi…

Ko višje izginejo še zadnji macesni, se prične skalni svet, zaradi katerega mi je Krofička tako zelo všeč. Pot nato prpipelje do strmega melišča, kjer se obrne navpično navzgor, zdi se da prvič v smeri vrha. To je hkrati najtežavnejši del poti, saj je posebno v mokrem tukaj potrebno biti precej previden.

Kljub temu, da je jeklenica na nekaj mestih malce ohlapna, so varovala v dobrem stanju in ravno tam, kjer jih potrebuješ. Moti le tista lesena lestev, za katero menim, da ni najboljša rešitev. A to ne pokvari vzdušja, saj je vrh na dosegu roke…

Vrh ni ravno najbolj prostoren, a tokrat sem ga imel samo zase. Na celi poti namreč nisem srečal nikogar! Tudi iz vpisne knjižice je razvidno, da tu gor ni bilo žive duše že vsaj tri dni (ob predpostavki, da se vsakdo vpiše).

Ker je Krofička tako prostorsko odmaknjena od glavnega grebena, nudi odlične razglede. Globoko spodaj se vijeta Logarska dolina in Robanov kot, nad njima pa se pnejo Raduha, Strelovec, Ute, Križevnik, Olševa, Mrzzla gora, Rinke, Turska gora, Brana, Planjava in sosednja Ojstrica. Sploh na slednjo je razgled najlepši, dobro je viden raz po kateri je nanjo speljana Kopinškova pot. Če je Krofička tudi Grofička, je Ojstrica z razlogom Kraljica, saj je resnično najlepša gora v tem delu alp.

Ob sendviču mi je družbo delala zgolj planinska kavka, jaz pa sem užival v samoti in miru ter razgledih.

Preden sem sestopil, sem še enkrat slikal čudovit razgled, ki ga nudi vrh te malo obiskane gore.

Spektakularno!

ps. tudi na povratku nisem srečal nikogar; mislim, da se mi je to zgodilo prvič…

This entry was posted on Četrtek, oktober 8th, 2009 at 9:30 dopoldne and is filed under hribovje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.