Rjavički vrh
Morda včeraj ni bilo najbolj primerno vreme za obisk gora, a zaradi tega nismo nič manj uživali na Rjavičkem vrhu, na katerega smo se spravljali že zadnja tri leta. Do včeraj nikakor nismo mogli uskladiti dopustov ali prostih dni z vremenom (in voljo). Malo obiskan vrh sva z Nixonom velikokrat opazovala iz Logarske doline, s Klemenče jame ter z Ojstrice in bolj ali manj težila Martinu, kdaj naju bo peljal skozi Grlo po nemarkirani, lovski stezi na vrh. Včeraj smo tako končno štartali iz Logarskega kota, pridružil se nam je še Hauby, ki pa bo zaradi razpleta pohoda, najbrž naslednjih nekaj pohodov z nami preskočil, hehe…
Počasi smo se vlekli proti Grlu, zares počasi, tako počasi kot tri kilometre dolg zelen hrkelj… Priložnosti za metanje pogledov v dalj je bilo veliko, a je megla zakrivala sicer spektakularno kuliso. naleteli smo tudi na kar velik trop gamsov (cca. 15 komadov) in jih opazovali, kako se brez strahu preganjajo po skalah.
Malo višje bil sneg, ki nam je preprečil, da bi se zleknili na travniku pod vrhom, zato smo se “utaborili” na pobočju nad njim. Sendviči so teknili, še bolj pa kava, ki smo jo skuhali na majhnem gorilniku. Čisti presežek! Čisto na vrh nismo šli, saj je bila megla pregosta in se itak ne bi vidello nič…
Zato smo se spustili do Klemenče jame, po markirani poti s Škarij. Koča seveda zaprta, od nje pa nazaj do Logarskega kota po nemarkirani stezi, ki sploh ni steza… Tu se je kmalu začel tisti del, kjer nas je vse malce stisnilo v želodcu, saj je bilo na štirih mestih potrebno uporabiti vrv, pa ne zgolj kot kozmetični pripomoček. Ko smo močno prešvicani premostili težave, za katere sploh ne vem, kako naj jih opišem - naj bo dovolj, da je bila pod nami 150-metrska stena - smo se po svežem melišču spustili nazaj do Logarskega kota. Po osmih urah hoje!
Rjavički vrh je upravičil vsa pričakovanja in še več… Ko pozabim, kako strma je pot skozi Grlo (čez kaki dve leti), bom pohod zagotovo ponovil!
Logarski kot
tri poti, en cilj
proti Grlu
v Grlu
Nixon rehidrira
tesno ob skali
v zgornjem delu Grla
kakšne sile so tukaj oblikovale pokrajino?!
skozi rušje
Hauby v megli
gamsja družina
"naš" zasnežen travnik tik pod vrhom
zaslužena malica po štirih urah hoje
Nixon kontemplira
Rjavički vrh s poti proti Klemenči jami
koča na Klemenči jami... še vedno najlepša!
še zadnji spust po melišču
nad temi stenami smo se ob vrvi "borili za življenje"
oktober 27th, 2009 at 2:30 popldne
Nč preskoču! Če bo čas, grem naslednjič spet! Nimam pa nč proti, če ne bo tak adrenalinsko.
oktober 27th, 2009 at 10:19 popldne
Hmmm, meni se zdi, da je tista “nemarkirana” pot dejansko markirana. Kateremu veleumu je to prišlo na misel je pa seveda drugo vprašanje.
oktober 28th, 2009 at 8:08 dopoldne
zato sem pa napisal da je nemarkirana, da ne bi prišlo komu na um, da bi ponavljal naše korake… sicer pa nekaj random markacij ne pomeni, da je pot markirana, ker bi te kar nekaj markacij popeljalo direkt čez previs v globino… v dolino bi sicer hitro sestopil, a ne vem če bi bil ravno vesel
november 3rd, 2009 at 1:47 popldne
Se mi zdi, da bi mal’ težk’ en sam prišel čez.