Uršlja gora
Na Uršlji gori sem bil nazadnje (in prvič) konec junija 2008 in od takrat nimam ravno najlepših spominov, predvsem zaradi političnega zbora na vrhu. Seveda to nima veze s samo Uršljo goro, se pa v mojem spominu nujno navezuje nanjo. Ko sem te dni razmišljal, kam bi se podal čez vikend, sem se odločil ponoviti pohod na to 1699 m visoko goro, a z druge smeri. Zanjo sem se odločil tudi zaradi lahkega zimskega dostopa, saj ne potrebuješ nobene posebne opreme. Prav pridejo gamaše, pa še te so opcija, saj je pot lepo shojena. Če smo poleti začeli pri Poštarskem domu, sva se s Haubijem tokrat odpeljala do Koče na Naravskih ledinah. Čudovit zimski ambient je obetal lep izlet, vremenarji pa so nad 1400 metri dan poprej napovedali sonce. Zagrizla sva s polno paro, Haubija je sama mišica, a sem na pol poti sopihal kot stara parna lokomotiva in sem zmanjšal tempo. Haubi je po krajšem prepričevanju sam odfrčal naprej, jaz pa sem si vzel čas za opazovanje narave. Zimski gozd je nekaj najbolj pravljičnega, kar lahko vidiš v “realnem” svetu, pod pogojem, da se sneg še drži vejevja. Če bi bilo še sonce… Ja, od jasnega vremena ni bilo nič, celoten vrh je pokrivala gosta megla, pa še veter je pihal. Zatekla sva se v kočo na joto, pospremila Jermana na wengenskem smuku in po podplatih “odsmučala” nazaj do avtomobila. Sonce naju je nato pozdravilo nekje nad Kotljami in izlet je bil primerno zaključen…
Haubijev marš
sneg...
na..
drevju!
planinski dom v megli
Priporočam.
