Limbarska gora
Pred dnevi sem dobil mejl od prijatelja, v katerem je med drugim zapisal: “Tako lepo je bit frej. It zjutraj ven na ulico in se sproti odločit, ali malo pa parku, ali kar tako naokoli, ali v center in potem od tam kamorkoli…” Pa sem mu odpisal, da še kako dobro poznam ta občutek, ko si srečen in svoboden, ko si na isti liniji kot cel svet, ko se cel dan smehljaš, pa pravzaprav ne veš zakaj… Zato pač, ker ti je lepo, ker se končno zavedaš samega sebe in ker si končno tam kamor sodiš. Pa če zgolj za nekaj trenutkov… Podobno se počutim po današnjem izletu na Limbarsko goro, kamor so nas pregnali prvi znaki pomladi.
Medtem ko se omenjeni prijatelj sprehaja po Nankingu na Kitajskem, mi trije odkrivamo skrite kotičke naše relativno bližnje okolice. Od Celja do Krašnje, od koder smo krenili proti Limbarski gori, je zgolj 20 minut vožnje.
Ker se je obetalo sonce, sem na delu prej zaključil, se pridružil svojima dekletoma pri zgodnjem kosilu, pripravil nahrbtnik in že smo se peljali. Mimo Trojan, kjer smo že bili z mislimi na krofe, a smo se odločili, da si jih privoščimo nazajgrede. Pred Krašnjo smo tako zavili proti Negastrnu in parkirali pri kamnolomu. Tamalo v nahrbtnik, nahrbtnik na rame in džiiihaaa… Sonce je prijetno grelo, prebujajoč gozd pa je bil naravnost očarljiv. Po poti so se sicer zlivali potočki, ki so nastajali od topljenju snega, ki leži še samo po sencah, a mokre noge nas danes niso motile. Ko smo iz gozda stopili na obsežen travnik, se je občutek čarobnega pomešal z vso silovitostjo doživljanja neomejenega prostora, vsaj tak občutek imaš, ko pogled nese daleč, daleč…
S travnika je do vrha še zgolj 15 minut, kjer stoji čudovita cerkev z ločenim zvonikom. Končno sem izvedel, kaj je na vrhu tega hriba, ki sem ga leta in leta opazoval, ko sem se vračal s študija v Ljubljani. Limbarska gora.
Gostilna je bila odprta, zato smo si privoščili pijačo (in počitek), Hana pa je neizmerno uživala od krušni peči. Tople reliefne kocke so ji bile vir zabave ves čas našega postanga v gostilni. Preden smo šli nazaj proti avtomobilu, smo se še 15 minut nastavljali soncu pred gostilno, nato pa vrgli uč na avtocesto v dolini in jo mahnili nazaj. Seveda je tamala ob povratku (tako kot vedno) zaspala v rukzaku.
Vsem nam je dobro del svež zrak, sonce in pa občutek svobode, ki ga dajejo hipne odločitve: gremo!
mimo kamnoloma
strmejši del po gozdu
čez travnik
kmalu bo zelen
džiha, stari!
še malo do vrha
cerkev sv. Valentina
nastavljanje sončku
metanje pogleda v dalj pred povratkom
