Ojstrica
V torek smo se kljub slabšim vremenskim razmeram podali na Ojstrico. Tokrat smo šli preverit Kocbekovo pot čez Malo Ojstrico.
Z zadnjim članom naše štiričlanske odprave smo se že ob 5:15 dobili v Lučah, od tam pa smo se skupaj odpeljali do Podvežaka. Letos je cesta v zelo dobrem stanju, vsaj v tem letnem času.
Do planine Podvežak je par minut hoje skozi gozd, travnik pod kočo pa me vedno navduši s svojo lepoto.
planina Podvežak
Pot se nato nad kočo strmo vzpne, a ne prehudo in zgolj zato, da bi se kmalu spet položila v še en prečudovit travnik, idealen za postavitev šotora. Tam smo tudi prvič malce zadihali.
bojni posvet
Pot s Podvežaka do Korošice je zelo slikovita, a se precej vleče. Zložno gor in dol, občutek pa imaš, da si nekje na Krasu.
malo gor, potem pa malo dol...
Ker je bilo precej vlažno, smo na poti srečali ogromno pupkov in enega tudi pocrkljali ter ga umaknili s poti, kjer je bil v nevarnosti, da ga v polpet zmelje kakšen gojzar.
hipnotizerja
Po dobri uri in pol hoda dosežemo Sedelce, odkoder je lep pogled na Korošico.
Korošica
S Sedelca jo mahnemo desno proti Mali Ojstrici in kar nekaj časa hodimo v obratni smeri od željene. Ko dosežemo greben, se pot spet obrne proti Ojstrici. Pot je čudovita, brez odvečnih varoval (med 7 - 10 klini na celi poti), brez jeklenic, izkorišča naravne prehode. Zares uživaško.
počasi in varno
Hodimo nad prepadnimi stenami Robanovega kota in oblaki nad njim dajejo slutiti, da se spodaj nekaj kuha…
pogled nazaj
Vrh je blizu, a ga ne vidimo niti enkrat dokler ga ne dosežemo. Oblačno vreme nam je sicer ukradlo razglede, a smo se zato manj potili.
vrh v megli
Zaradi nizke temperature in močnega vetra, smo se z vrha hitro pobrali in se šli pogret v Kocbekov dom na Korošici. Po toplem čaju smo krenili nazaj proti Podvežaku in tudi ko smo metali zadnje poglede nazaj, se Ojstrica še ni prikazala izpod oblakov.
Ojstrica
Lep izlet.
