Hermit

Tudi nas je sončno vreme zadnjih par dni spravil ven na potep. V nedeljo je bil naš cilj Stari grad (nad Celjem), saj sva ugotovila, da na gajskem hribu nisva bila že več kot dve leti. Novost (vsaj za naju) je vstopnina. Ne bom bentil čez takšno odločitev, saj ima svoje pluse in minuse. Pripomnil bi le, da bi lahko, če so se odgovorni že odločili za vstopnino, na gradu postavili vsaj kaj na ogled. Tako v nedeljo nismo imeli gor početi prav ničesar. Friderikov stolp je zaprt, ker ga obnavljajo oz. gradijo stopnice in sodeč po videnem, se bo zdaj v stolp vstopilo nekje na sredini.

Friderikov stolp

Prav tako ni nikjer nobenega viteškega oklepa ali kakega drugega razstavnega eksponata zgodovinske vrednosti, vsaj vitrine, kjer bi si lahko ogledali kakšne stvari povezane s celjskimi grofi. Saj ni treba, da so originali, naj bo le nekaj na ogled. Resda je razgled z obzidja na mesto fantastičen, a to še ne odtehta (sicer minimalne) vstopnine. V razmislek odgovornim, če bo tole po kakem naključju koga doseglo…

Celje v nedeljskem jutru

Kar me je bolj zanimalo, je bilo na levi strani. Oziral sem se namreč proti Šmohorju z Maličem in Gozdniku ter Kotečniku. Oziral in obljubljal, da prihajam. Takoj ko… hm… kmalu.

Šmohor levo, Gozdnik desno

Ko smo se naužili razgledov, smo šli unovčit kupon za kavico. Prvič, od dveh € vstopnine, je en € kupon z kavico in drugič, tudi novost za naju, na gradu je končno kavarnica. Lepo urejena bo najbrž zaživela šele poleti. Opazila sva že otroška igrala, leseni Friderikov stolp ter terasico. Pravzaprav komaj čakam, saj je bila kava res dobra.

Slutnja pomladi nas je zmotivirala tudi danes, tokrat pa smo šli na Kunigudno oz. Goro oz. Šentjungert. Tamala noro uživa v rukzaku in je celo pot do vrha “prepevala” in pozdravljala drevesa.

mahnili smo jo po cesti

Na vrhu smo se okrepčali, midva z vodo, tamala pa z jogurtom. Vse iz nahrbtnika seveda.

malica

Tudi na Kunigundi sva bila presenečena, ko sva ugotovila, da so člani PD Galicija zgradili novo kočo ob planinskem domu. Lani (lani?) je stara namreč zgorela, nova pa izgleda zelo zelo lepa.

nova koča

Škoda, ker je planinski dom odprt samo ob nedeljah, saj smo srečali veliko pohodnikov za katere sem prepričan, da bi na vrhu spili vsaj skodelico čaja, če že ne kaj drugega.

Komaj čakamo naslednje dni, ko naj bi ponovno sijal sonček.

Skoraj štirinajst dni nazaj sem se na poti v Graz ustavil še v Leibnitzu. Kratek sprehod čez mesto, kavica, sok, opazovanje domorodcev in uživanje v brezdelju. To vedno paše… Imam navado, da svojima dvema puncama vedno pošljem razglednico, od koderkoli, če grem kam brez njiju. Tako sem tudi tokrat pisal iz Leibnitza in naslednje dni Majo vsak dan pobaral, če je pobrala pošto. Ker razglednice ni bilo cel teden, sem se sprijaznil, da se je pač zgubila… A je včeraj vseeno prišla na svoj naslov. Kako to da je iz zamejskega Leibnitza potovala celih 10 dni? Jah, zato ker sosedi Avstrijci še vedno ne vedo, kaj je Slovenija in kaj Slovaška. Razglednica je namreč že 14. avgusta, ko sem jo vrgel v nabiralnik, potovala v Bratislavo, od tam pa cel teden nazaj v Celje.

Leibnitz - Bratislava - Celje

Hm?!?!?!

Kadar ni časa in vreme ni naklonjeno daljšim izletom, se po sprostitev in dozo narave ponavadi zatečem na kakšno stezo Savinjske planinske poti, ki poteka po hribovju, ki obkroža celjsko kotlino. Nekateri cilji so zelo zanimivi, poti bolj ali manj precej samotne, tako da se z lahkoto izgubiš v svojih mislih. Pot je vezna, tako da se jo lahko najpogumnejši lotijo tudi v enem kosu, hoja pa bi trajala cca. 48 ur (tako pravi vodnik). Takole pa izgledajo vrhovi / domovi, ki so sestavni del SPP.

Gora (569 m)

Sv. Jedrt (363 m)

Pogorišče (416 m)

Kadunec (427 m)

Korber (409 m)

Vinski vrh (448 m)

Gora Oljka (733 m)

Brezovec (857 m)

Dom na Dobrovljah (732 m)

Planinski dom na Čreti (870 m)

Tolsti vrh (1077 m)

Sv. Jošt (935 m)

Smolnik (1002 m)

Limovce (675 m)

Črni vrh (1204 m)

Krvavica (909 m)

Zajčeva koča (742 m)

Dom pod Reško planino (664 m)

Golava (836 m)

Hom (607 m)

Kamnik (856 m)

Kotnik (652 m)

Gozdnik (1090 m)

Kotečnik (772 m)

Bukovica (584 m)

Planinski dom Brnica (457 m)

V upanju, da sem koga motiviral za kak izlet po okolici Celja, da se po službi ne zlekne zgolj pred TV, prilagam še Vodnik (.pdf)

Pred leti sem navduševal kolege za kolesarjenje, potem pa me je s časom minila gonja za kilometri, sekundami in osvojenimi hribi. Začel sem hodit in bolj umirjeno uživat v naravi. Zdaj, ko je prišla Hana in je čas najdražja valuta, si ne morem privoščit, da bi šel kam hodit za dalj časa. Zato me je kolega Kuris s svojim novorojenim entuziazmom za kolo ponovno zasvojil, le da tokrat brez števca kilometrov in brez štoparice. Počasi, med pogovorom in opazovanjem okolice sva tako v zadnjih dneh osvajala Šentjungert, Brnico, nazadnje pa še Hom nad Grižami. Paše. Urico ali dve me moji dekleti z lahkoto pogrešata, sam pa se nazaj vrnem popolnoma ozdravljen kakršnekoli utrujenosti.

Tale tura na Hom je sicer kar utrujajoča, saj je zadnji makadamski klanec prav peklenski. Strmina in skoraj nič oprijema ne dovoljujeta, da bi vstal na pedala, zadnje metre je treba pregoniti sede. A je ves trud na vrhu poplačan, saj je razgled na Savinjsko dolino spektakularen, ob vikendih pa odprt tudi Dragov dom, kjer strežejo hladno pijačo!

Hom

nazaj proti Celju

počasi čez oster makadamski ovinek

ne vem kdo je bolj užival, jaz ali tele koze, ki so se pasle ob poti na Hom

Priporočam!

To je eden izmed načinov, ki pa ga ne priporočam…

Bo že tako, da je kovačeva kobila nepodkovana in v tem smislu moji čevlji že dolgo niso lizali poti na Grmado, pa čeprav je ta na robu mesta, izhodišče pa takorekoč par minut iz centra. Med vikendom je na Grmadi moč srečati ogromno ljudi, zato se je tudi izogibam in raje izbiram malo manj obljudene poti.

Grmada

Z vrha je lep razgled in po horizontu sem z očmi iskal poti, ki sem jih že prehodil. Tovsti vrh, Celjska koča, Veliko Kozje, Kopitnik, Gore, Kum, Govško brdo, Baba, Ostri vrh, Kal, Malič, Gozdnik, Veliki Slomnik, Hom, Kamnik, Gora Oljka, Uršlja Gora, Paški Kozjak, Pohorje, Celje s Starim gradom…

Celje

Stari grad

Tovsti vrh in Celjska koča s smučiščem

Ker sem bil na Celjski koči večkrat s kolesom, kot peš, a je od zadnjega kolesarjenja minilo že dve leti, me je spet močno zamikalo, da ponovno sedel na kolo. Ne vem zakaj, a odkar sem začel hodit v hribe, me je minila skoraj vsa druga oblika rekreacije. Morda zato, ker med hojo bolj uživam, se lahko ustavim, zadiham, opazujem, naredim fotko, uživam v razgledu… Kolo bo za dneve, ko bo bolj malo časa, za kakšen hiter naskok na kak bližnji hrib…

Če živiš v Celju, kjer je rokomet šport številka ena, se sigurno vsaj enkrat v življenju znajdeš na tekmi kluba iz mesta ob Savinji. Pri meni se je zgodba začela še v času Jugoslavije, ko me je oče večkrat peljal na tekme druge jugoslovanske lige (se mi zdi!?), a sem sam kljub temu vedno raje igral nogomet. Ne pravim, da mi rokomet takrat ni bil všeč, a sem se raje podil po velikem travniku, kot po betonskem rokometnem igrišču. Ko sem odrasel, sem začel spremljati lokalni klub, čisto tako, zaradi splošne razgledanosti in se znašel tudi na par tekmah v Golovcu. Pravzaprav smo nato začeli na rokomet hoditi vse pogosteje, tudi na tekme državnega prvenstva, ne samo na Ligo prvakov. Nikoli kot navijač, vedno kot gledalec, a veselja ob zmagi seveda nisem nikoli skrival.

Rokomet je dinamičen šport in tudi v družini imamo mladega rokometaša, ki ga je do zdaj športna pot vodila iz celjskega kluba v klub Dola pri Hrastniku. Kljub temu, da sem z njim celo otroštvo driblal fuzbalsko žogo.

Format igre je user friendly, saj tekme ne trajajo predolgo, ni dolgih prekinitev in tako nikoli ne postane zares dolgčas. Ampak…

Danes rokometa ne maram več oz. mi ni tako všeč, kot mi je bil nekoč. Obstaja kar nekaj razlogov in o njih sem razmišljal po tekmi proti velenjskemu Gorenju v sredo, ki sem si jo (po dolgem času) ogledal z tastom in M. Kaj me pri rokometu moti?!

1)      Sodniki imajo preveč pooblastil in lahko s svojimi odločitvami bolj kot v kateremkoli drugem športu vplivajo na rezultat. Ker pravila niso čisto jasno določena oz. so precej ohlapna in dopuščajo široko interpretacijo ter uporabo, je rokomet postal sprdačina. Tako ohlapna pravila tudi ne dopuščajo neke katarze, saj le jasno določena pravila omogočajo popolno očiščenje navijača, ki si pravzaprav na terenu želi trdne okvirje, ki mu v vsakdanjem lajfu manjkajo.

2)      Rokometna Liga prvakov favorizira finančno močnejše klube iz npr. Nemčije in Španije, tako da manjši klubi pravzaprav nimajo možnosti za dosego odmevnih rezultatov. Termini tekem niso jasno določeni, saj je nemškim in španskim klubom bolj pomembno domače prvenstvo kot Liga prvakov. Tako se nekatere tekme z nemškimi nasprotniki igrajo ob sredah, četrtkih, medtem ko je uradni termin ostalih sodelujočih sobota.

3)      Totalno nezanimiv način točkovanja in tekmovanja. Sistem, ko se v nadaljnje tekmovanje prenesejo točke iz osnovne skupine, je nekorekten in skrajno nezanimiv in ekipa, ki v nadaljnje tekmovanje s sabo ne prinese točk, pravzaprav nima možnosti za napredovanje in posledično so tekme manj zanimive in tudi neregularne. Za zgled bi si morali vzeti točkovanje in sistem igranja Lige prvakov v nogometu.

4)      Rokomet mi je skrajno nezanimiv šport tudi zaradi tega, ker ni svetovni šport. Igra se ga v Evropi in praktično nikjer več (Egipt in Tunizija nista dovolj, da bi rekel, da se rokomet igra tudi v Afriki!). Medtem ko je npr. fuzbal postal jezik, ki se govori povsod. Bil sem v veliko državah, kjer se z domačini nismo znali sporazumevati, a ko je od nekod prišla žoga, smo vsi govorili isti jezik: fuzbal. Pa to zdaj ni reklama za nogomet, a kaj češ, na čisto zadnjem, skritem kotičku sveta otroci še vedno vedo, kdo je npr. (antipatični) Zahovič. Pravkar mi je kapnilo, da je pravzaprav rokomet precej ruralen šport, saj se ga niti ne igra po večjih mestih (razen zelo redkih izjem).

5)      Zadnji, a ne najmanj pomembni, so navijači. Kretene srečaš povsod, a človeku se ob obisku rokometne tekme zdi, kot da so vsi skoncentrirani v tisti dvorani. Florijani, navijaška skupina CPL, ki navijajo da navijajo (ja, res, ničkolikokrat sem jih slišal prepevati navijamo, navijamoooo in si mislil, »a dejte ga srat, a res?«) in navijajo za laško pivo ter se ob obisku Barcelone na ves glas derejo ole, ole, ole, Cel’e… in še mnogo drugih kretenizmov. In ko potem sodnika pač dosodita, kakor dosodita, saj jima to omogočajo pravila, se jima taisti faking Florijani derejo cigani, cigani (s poudarkom na i…). Ko seveda naš igralec odtrga roko nasprotniku, sta sodnika spet cigana, saj sta dosodila neviden prekršek. Rad imam glasno navijanje in rad imam »moško« navijanje, a to mora biti korektno in domiselno.

Dokler odgovorni ne dorečejo pravil in uredijo sodniška pooblastila ter dokler se ne zamenja sistem točkovanja, rokometa ne bom več gledal (razen ko bom dokumentiral nečakove tekme). In o tem, kako so igralci CPL v sredo »tekali« po terenu, kot zadnje mone, sploh ne bom govoril. Kot da je za denar, ki ga dobijo dovolj, da se prikažejo na parketu. Ko jih jebe…

CPL : Gorišnica (7.11.2004)

Sem pozabil, da sem včeraj zjutraj na poti v pisarno šel tudi mimo gospoda, ki ga ponavadi sploh ne opazim več, tokrat pa me je prav prijetno razveselil. Nekdo je namreč prav genialno oblekel splavarja, kip postavljen ob regulaciji Savinje daljnega leta 1961. Lepo je, ko nekaj samoumevnega, kar sploh ne opaziš več, razbije tvoj vsakdan. Še na mnoga leta, gospod flosar.

V starih časih je na Cankarjevi med drugim delovala tudi  videoteka. V arhivu je bilo kar nekaj filmov, seveda v VHS formatu, za vsako neprevito vrnjeno kaseto pa si plačal 1.000,00 din, kar potrjuje tudi izposojni listek spodaj.

Video klub Celje

V okviru video kluba pa je delovala tudi bojda precej aktivna video sekcija, v okviru katere so posneli in sami zmontirali nekaj kratkih filmov. Edini, ki se je ohranil (oz. je v mojem arhivu), je tale iz leta ‘88. Igrano-dokumentarni flim o KLjUBu, zanimiv pa je tudi sprehod po Celju, saj so vidne še stavbe, ki danes ne stojijo več, pa tudi vozni park je povsem drugačen.

Iz leta 1997 je ohranjen nastop štirih brežiških skupin. Koncerta se dobro spominjam, saj je bil precej dobro obiskan, med nastopom S.F.U. pa se je spremenil v vsesplošni urnebes. Prvi pa je nastopil dvojec Štefka’s Vomit. Spominjam se, kako me je Dari, takratni šef ustanove, grdo gledal, češ “kaj si to pripeljal”, a rekel ni nič. Kar se tega tiče je bil precej strpen.

Dickless Tracy so bili leta ‘97 še v povojih in celjski nastop je bil eden njihovih prvih. Danes so precej znan slovenski grindcore band z izostrenim smislom za humor.

Uja Von Heartattack so bili brežiški teenagerji (14, 15 let!) in nekatere izmed članov so na koncert pripeljali starši. Zanje prvi ali drugi koncert se je končal z navdušenjem zbrane publike, predvsem pa je presenetil mulac na vokalu, ki je kričal, kot bi ga dajali iz kože.

Kot omenjeno, so zadnji nastopili S.F.U., kar je lahko “Sranje, Fušanje, Užas” ali “Samantha Fox Uživo” ali “Senzacija Fantomskih Udov” ali… Bili so na dobri poti, da postanejo znan punkcore bend z odlično odrsko prezenco, a so žal prej razpadli. Btw., datum na posnetku ni pravi.

Potem pa preskočimo dobrih 7 let v leto 2004, na nastop Gen-26. Zanimiv performans saj tip “igra” na balon. Bil je četrtek, ubogi sosedi.

To je ves video material, ki sem ga našel doma, dvomim da še kje obstaja kaj drugega. Evo, takole postanejo nekateri koncerti res večni.

Ob koncu osemdesetih je bilo za časopise (baje) precej samoumevno in moderno poročati o dogajanjih na alternativni sceni. Ker je bil KLjUB v Celju edino zatočišče / prizorišče takšnega dogajanja, je na začetku dobil kar precej pozornosti s strani tiskanih medijev. Kmalu je poročanje o raznoraznih aktivnostih zamrlo oz. se popolnoma ustavilo, KLjUB je bil zavit v medijski mrk, bi se danes reklo. Po letu 2000 se KLjUB ponovno začne pojavljati v medijih, a žal se s strani novinarjev poroča le o kulturnih dogodkih, ne pa tudi morda o pomembnejši zadevi: zaprtju, ki vedno bolj in bolj grozi. Zanimivo je, da KLjUB crkne povsem tiho, ne zasledim skoraj nobene besede, ki bi problematizirala zaprtje dolgoprogaša… KLjUB je resda dolga leta deloval po inerciji stare slave in mnogi staroselci, ki so danes na pomembnih mestih, so se ga rahlo naveličali oz. ga prerasli, zato morda razumem njihov molk. A zakaj se ne aktivira mladina? Najbrž je v današnjih emo časih bolj moderno jadikovati kot ukrepati. Tako Celje še vedno ostaja brez matičnega kluba, kjer bi se kalili mladi glasbeniki in kritično misleči posamezniki in kjer bi se lahko mladina preprosto zabavala… O tistih lepših časih pa so zapisali:

ps. hvala Gemanu za skene s konca osemdesetih!