Hermit

Nov milenij je za KLjUB pomenil višek delovanja, saj toliko koncertov in ostalih dogodkov ni bilo nikoli prej, hkrati pa je prinesel tudi konec prostora, ki je leta in leta združeval različno misleče. Koncertni vrhunec je bil nedvomno nastop kanadske zasedbe NoMeansNo, ki so dotlej vrsto let gostovali zgolj v CD playerjih rezidenčnih DJev. Konec leta ‘05 KLjUB na Cankarjevi zapre vrata in se najprej preseli v bivši Underground, a ko razmere zaradi novega zakona o društvih postanejo neznosne, se zgodba konča. Če se bo kdaj nadaljevala je za zdaj nemogoče zatrditi, eno pa je jasno: takšnega KLjUBa kot je bil na Cankarjevi, ne bo nikoli več. Spodaj pa še nekaj utrinkov s kljubskega odra…

Obljubljena devetdeseta. Zakaj toliko slik iz leta ‘87? KLjUB je uradno odprl svoja vrata leta 1986 (na Cankarjevi, kot mladinski klub je deloval že od leta 1965), z občinskim žegnom, tako da je bilo na začetku veliko denarja in volje. V devedtesetih se je finančna pipica počasi, a dosledno zapirala. Koncerti so se kljub vsemu redno dogajali, a je tudi sama scena izgubila polet osemdesetih. Vseeno je klub preživel celo desetletje, čeprav mu je večkrat resno grozilo zaprtje.

Med brskanjem po stvareh, sem presenečeno ugotovil, da imam zelo malo slik z dogodkov tega desetletja. Spomnim se še cele vrste koncertov, ki jih nimam dokumentiranih. Jah, takrat še ni bilo digitalcev, razvijanje filma in slik pa je včasih trajalo po cel teden, pa še drago je bilo kot pes. Sploh za dijaka / študenta… Nekaj pa je vseeno ostalo zabeleženega. Voila!

V naslednji epizodi: ‘00

Žalostno je, da je KLjUB crknil, tragedija pa je, da nima naslednika. V Celju namreč ne obstaja klub, prostor, ki bi nadaljeval z delom, ki ga je leta in leta fural KLjUBski kolektiv. A tukaj ne bom razgljabljal zakaj je tako, zakaj je umrl KLjUB in kaj ter kdaj bi morali kaj storiti drugače. Tukaj bom samo objavil nekaj slik, na katere sem naletel ob pospravljanju “podstrešja”. Moram povedati, da mi je bila misel na skeniranje prav mučna, a sem se vseeno potrudil, saj so slike prava časovna kapsula.

Tokratni prispevek osvetljuje delovanje kluba v osemdesetih oz. (očitno) najproduktivnejše leto desetletja, 1987. Veliko kvalitetnih nastopov, predavanj in razstav je bilo odličen nastavek za devetdeseta, a danes obiskovalci / snovalci (to je bilo večkrat eno in isto), da je to bil višek delovanja do zdaj edinega celjskega alter placa. Sam žal nisem bil prisoten, ker sem bil premlad, sem pa velikokrat poslušal zgodbe o legendarnih koncertih. Vsi pripovedovalci so imeli poseben žar v očeh, zato ni razloga, da jim ne bi verjel. Pa naj bo zadosti besed… Evo slike…

Morda najbolj zabavna in zgodovinsko pomembna pa je zagotovo zadnja slika s predavanja mlajšega občana, ki ga je poslal Mirovni inštitut, tema ekspozicije pa je bila: mirovniška gibanja. Sprašujem se, kje se mu je zalomilo?!

Prihodnjič: devetdeseta…

Pravzaprav (še) ne nočni, saj so posnetki nastali okoli 17.30, popoldan torej. Preden sem se odpravil iz pisarne, sem uč vrgel še skozi okno in ugotovil, da me Sv. Jožef gleda tudi, ko pade tema. Pregreha torej odpade, razen če spustim žaluzije. Še prej pa klik in klik, pa še en klik proti osamelemu Staremu gradu in pot pod noge.

A je še komu zoprna hoja po temi v službo in po temi nazaj domov?! Fuj in fej, kratki dnevi…

Ob tako spremenljivem vremenu kot je danes, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo pokazala še mavrica. Čeprav le za trenutek in čeprav zelo bleda, je to vremenski pojav, ki me vedno razveseli.

Zaklada nisem šel iskat.

Zadnje dni je precej mojega prostega časa vzela selitev iz ene pisarne v drugo. Zdaj ko je na novi lokaciji še zadnji fascikel in poslednja sponka za papir, lahko z zadovoljstvom ugotovim, da je bila selitev uspešna. Iz starih prostorov v centru mesta, kjer smo bili podnevi in ponoči pod umetno svetlobo, kot kakšni piščančki na farmi, smo zdaj v nebesih. Skoraj dobesedno, saj so novi prostori v petem nadstropju poslovne stavbe in je ena stena sestavljena iz samih oken. Dnevna svetloba tudi v službi! Juhu! Zaenkrat se sicer počutim tako kot Gollum, ko je prilezel iz svoje jame, ampak ni hudič, da se bom kmalu navadil na ta bonus.

Navdušuje pa tudi razgled, ki gre takole: levo, naravnost in desno. Levo je železniška postaja, naravnost je Jožefov hrib, desno pa cesta v Laško nad katero se dviga Grajski hrib.

Veselo na delo!

Ponoči so ponovno udarili neznani duhoviteži. Metanje detergenta v fontane je zdaj že postala ustaljena praksa in sestavni del nočnega življenja. Takole danes zjutraj izgleda tista pred Razvojnim centrom oz. pred mostom na cesti za Laško.

Morda res zgleda zabavno in se v neki točki zdi kot dobra ideja, a ko pomisliš na nepotrebno obremenjevanje okolja in celo varnost v prometu, potem bi dvakrat premislil, če je to res tisti edini kreativni presežek, ki ga premoreš.

ps. neke noči, kake pol leta nazaj, je bilo pene okoli fontane toliko, da je prekrila celo cestišče!

Že kar nekaj časa je do razglednega stolpa na Miklavškem hribu speljana in lepo urejena potka v sklopu poti Mestnega gozda. Iz parka je do vrha 20 minut lagodne hoje, mestoma je strmo, a je trud na vrhu več kot poplačan.

To je naše malo mesto iz katerega tako radi pobengemo in se vanj vedno znova vračamo. Se mi zdi, da nas ima veliko tak S/M odnos do tega mesta. Vsi bi šli, a nihče ne more.

Maja in Niko med debato

Je pa kolega Kuris naredil dobro foto študijo “Celje nekoč in danes“.

Včeraj sem ob Savinji štel korake s trimesečno zverino, mešančkom Bugijem. Podila sva se za racami, on dobesedno, jaz s fotoaparatom, srečala sva čapljo, ki je ravno ulovila ribo, Bugi pa je nadlegoval čisto vsako staro mamo, ki je šla mimo, pa tudi psi je niso odnesli nič bolje. Radovedna in razposajena zverina, tale Bugi.

Trix je zadnjič dal dobro idejo, zato sem pobaral prijatelja Kurisa, ki je pred kratkim postal strasten zbiralec (starih) razglednic, če lahko priskrbi kakšne scane iz svoje zbirke. Spodaj je nekaj zadev, ki približno orisujejo širitev Celja (da ne bo skakanja z enega posta na drugega, ponovno objavljam tudi tisto iz 1899).

1899: Savinja ni regulirana, manjkajo Teharje, Gaberje, Bukovžlak…

1920: Kapucinski most še stoji, manjkajo Nova vas, Dolgo polje, Hudinja, Gaberje…

okoli 1965: pogled na Otok, manjka ogrevalni sistem bazena, drevored ob Savinji je še čisto mlad, Kapucinskega mostu ni več…

okoli 1977: Celje že ima približno današnjo podobo, a manjka Lava…

okoli 1995: nasproti KLjUBa še ni A Banke, Dursa oz. Celeia parka, naselja pod drevesi v Novi vasi še ni (razen Kostanjev), prav tako je fontana ob vstopu v mestu iz smeri Laško še vedno v fazi načtrovanja…

Za razglednice iz ‘20, ‘65 in ‘77 se zahvaljujem Kurisu. Zadnjo sem pred kakšno uro kupil na celjskem TICu, kjer sem imel hude probleme z izbiro, ki je takorekoč nična. Razglednice so ostudne (kičaste), nekvalitetne (izrezi, fotke) in stare (na nobeni ni Celja po 2000!). To, ki sem jo kupil, so “ravno dobili”, čeprav je očitno, da je slika na njej out of date, zadaj pa se kontaktna številka še vedno začenja z 063…

Očitno je internet “pojahal” tudi kulturo pošiljanja razglednic, vsaj če je soditi po izbiri le-teh. Sam še vedno najraje pošljem oz. dobim totalansicht kakega mesta v nabiralnik kot pa mejl.