Hermit

NoMeansNo so bili včeraj (pre)glasni. Dedki še vedno pržijo kot nori, duhoviti so iz leta v leto bolj, v kondiciji so pa itak vedno bili. Gledal sem jih že ne-vem-kolikokrat, pa me še enkrat niso razočarali. No ja, sicer pa, če si fen si fen. NoMeansNo so moji U2 (ali pač ustrezen bend, ki igra na vašo notranjo vibo), kako je bilo  v detajle, pa se je razpisal že Niko. No, vseeno sem bil presenečen nad setlisto, saj so igrali zares stare zadeve, stare uspešnice in pa nove komade, vse skupaj zmešano v pravo dozo, da se nisi naveličal. Ker, roko na srce, nove psemi NMN niso niti približno tako dobre kot stare. Je pa vseeno ostalo kar nekaj pesmi, ki bi jih npr. želel slišati, pa jih nisem: Victory, Big Dick, What Slayde Says, Joy, Sex Mad… Sem si pa kupil dvojno vinilko “The Day Everything Became Isolated And Destroyed”. Letnik 1988! 15€! Juhu!!!

Zadnje čase sem se zalenil, kar se tiče tega bloga. To je najbrž posledica dejstva, da me skorajda vsako pomlad napade nek Weltschmerz, svetobolje, ki nima nekega znanega vzroka, pa tudi ni nekaj slabega. Ko grem v hribe (in v zadnjem tednu sem jih oblazil kar nekaj!), s sabo ne jemljem več fotoaparata. Če grem z družbo, se mi ne da niti preveč pogovarjat. Opazujem in hodim. To mi je dovolj. Pravzaprav si s hojo polnim baterije, da se drugih stvari, ki so bolj vezane na vsakdan lotevam z veseljem in brez nejevolje.

Nasledniji vikend grem spet v Slavonijo. Upam da ji je uspelo narediti še kak korak več k zacelitvi ran, ki jih je pustila vojna. Prestreljene hiše in mrki obrazi - not my cup of tea.

Mi je pa bil všeč pasulj, ki smo ga čez vikend kuhali v kotlu. Tako se je zašpilila klobasa utrujen od odnosov - odmik v samoto - vzpostavitev odnosov. Tako to gre…

To je eden izmed načinov, ki pa ga ne priporočam…

Prevzemam od Tine…

drevesa pod Krvavico (8.12.2008)

Tunkal pa ne bom…

Že kar nekaj časa je minilo od zadnjega vpisa. Tomi me je zadnjič pobaral, kako to da nisem nič hodil v hribe? Najprej je bila bolezen, pa potem vreme in spet vreme, nato pa sem se lotil obnavljanja spalnice. Stare omare ven, beljenje sten, sestavljanje novih korpusov. Zdaj se lotevam še obnavljanja dela parketa, ki ga je pred letom dvignila voda izlita iz pralnega stroja. Dnevi se zdaj daljšajo, tudi dežja je manj in že razmišljam o novih hribovskih “podvigih”.

Med čakanjem na novo vzmetnico, na kavču dnevne sobe krajšam čas s prebiranjem  RSQ-ja, Muske, Objektiva, Savianovo Gomoro in Pirandellovim Matijo Paskalom. V novem Planinskem vestniku so zanimivi intervjuji z našimi najboljšimi plezalci…

Ob priliki bom spet šel na Krofičko…

Krofička (2083 m)

Pa na Storžič si tudi želim letos…

V starih časih je na Cankarjevi med drugim delovala tudi  videoteka. V arhivu je bilo kar nekaj filmov, seveda v VHS formatu, za vsako neprevito vrnjeno kaseto pa si plačal 1.000,00 din, kar potrjuje tudi izposojni listek spodaj.

Video klub Celje

V okviru video kluba pa je delovala tudi bojda precej aktivna video sekcija, v okviru katere so posneli in sami zmontirali nekaj kratkih filmov. Edini, ki se je ohranil (oz. je v mojem arhivu), je tale iz leta ‘88. Igrano-dokumentarni flim o KLjUBu, zanimiv pa je tudi sprehod po Celju, saj so vidne še stavbe, ki danes ne stojijo več, pa tudi vozni park je povsem drugačen.

Iz leta 1997 je ohranjen nastop štirih brežiških skupin. Koncerta se dobro spominjam, saj je bil precej dobro obiskan, med nastopom S.F.U. pa se je spremenil v vsesplošni urnebes. Prvi pa je nastopil dvojec Štefka’s Vomit. Spominjam se, kako me je Dari, takratni šef ustanove, grdo gledal, češ “kaj si to pripeljal”, a rekel ni nič. Kar se tega tiče je bil precej strpen.

Dickless Tracy so bili leta ‘97 še v povojih in celjski nastop je bil eden njihovih prvih. Danes so precej znan slovenski grindcore band z izostrenim smislom za humor.

Uja Von Heartattack so bili brežiški teenagerji (14, 15 let!) in nekatere izmed članov so na koncert pripeljali starši. Zanje prvi ali drugi koncert se je končal z navdušenjem zbrane publike, predvsem pa je presenetil mulac na vokalu, ki je kričal, kot bi ga dajali iz kože.

Kot omenjeno, so zadnji nastopili S.F.U., kar je lahko “Sranje, Fušanje, Užas” ali “Samantha Fox Uživo” ali “Senzacija Fantomskih Udov” ali… Bili so na dobri poti, da postanejo znan punkcore bend z odlično odrsko prezenco, a so žal prej razpadli. Btw., datum na posnetku ni pravi.

Potem pa preskočimo dobrih 7 let v leto 2004, na nastop Gen-26. Zanimiv performans saj tip “igra” na balon. Bil je četrtek, ubogi sosedi.

To je ves video material, ki sem ga našel doma, dvomim da še kje obstaja kaj drugega. Evo, takole postanejo nekateri koncerti res večni.

Če imaš malce prismuknjenega (v najboljšem pomenu) tasta, se zgodi tudi piknik sredi zime. Že nekaj časa smo razmišljali, kako bi bilo fino malce zakuriti, ko bi bil okoli sneg. Včerajšnje obilno sneženje je bilo očitno ravno dovoljšen razlog, da je naložil in naju malce presenetil s povabilom na zimski piknik. Sam nisem verjel, da mu bo uspelo, sploh glede na to, da sva se iz Celja do Šentjurja vozila debelo uro, a so bile postrvi potem tako dobre, da sem se posul s pepelom zaradi nejevere.

ps. hehe, zgleda pa tale kamin ne ravno privlačno…

Shakespeare je najbrž izziv in nuja za vsako gledališče, ki da nekaj nase. Slejkoprej se mora ekipa spopasti s kakšnim njegovim klasičnim delom, da si zagotovi kredibilnost ali pa neslavno propade. Po vrsti uspešnih, a bolj popkorn predstav, so najbrž podobno razmišljali tudi v amaterskem gledališču KUD Zarja iz Trnovelj. Shake your spear at Shakespeare, si je najbrž mislil tudi režiser predstave Miha Alujevič, ki je postavil vrhunsko igro.

V petek sem si namreč ogledal predstavo v Kulturnem domu Trnovlje, kjer KUD Zarja domuje. Bil sem navdušen. Če povem po pravici, nisem vedel kaj naj pričakujem, a to kar sem videl je preseglo vse moje predstave o dometu amaterskega gledališča. Genialno postavljena scena, je veliko pripomogla k doživetju predstave, saj se igra ni odvijala zgolj na odru ampak tudi (pravzaprav celo večji del predstave) v parterju, med občinstvom. Prav tako so bili odlični kostumi, predvsem tisti vilinske kraljice Titanije.

Zgodba je znana, predstava pa se sicer začne malce kaotično, a se po 10 - 15 minutah vse zgodbe dobro zlijejo in pravi užitek je spremljati, kako se prepletajo. Sama igra ima tudi igro v sebi, igro v igri, saj atenski rokodelci pripravljajo predstavo v počastitev poroke Tezeja in Hipolite. Med temi rokodelci prav posebaj blesti edini profesionalec v zasedbi Borut Alujevič, med amaterji pa bi izpostavil predvsem Cvetko Videc, ki navdušuje v vlogi Škrata.

Ko sem bil mlajši sem vrsto let delal v celjskem gledališču, kjer sem si tudi ogledal bolj ali manj vse predstave, ki so jih med letom odigrali. Moram priznati, da že dolgo nisem videl igralcev igrati s takim zanosom in žarom, kot ravno ta petek v Trnovljah. Veliko profesionalnih ansamblov me ni tako prepričalo oz. se nisem mogel vživeti v igro zaradi večkrat očitne malodušnosti. Zato sem se odločil, da bom od zdaj spremljal dogajanje v KUD Zarja in zagotovo še obiskal kakšno njihovo predstavo.

Frenk Železnik v vlogi Titanije (foto: Žiga Bedrač)