Hermit

Ob koncu osemdesetih je bilo za časopise (baje) precej samoumevno in moderno poročati o dogajanjih na alternativni sceni. Ker je bil KLjUB v Celju edino zatočišče / prizorišče takšnega dogajanja, je na začetku dobil kar precej pozornosti s strani tiskanih medijev. Kmalu je poročanje o raznoraznih aktivnostih zamrlo oz. se popolnoma ustavilo, KLjUB je bil zavit v medijski mrk, bi se danes reklo. Po letu 2000 se KLjUB ponovno začne pojavljati v medijih, a žal se s strani novinarjev poroča le o kulturnih dogodkih, ne pa tudi morda o pomembnejši zadevi: zaprtju, ki vedno bolj in bolj grozi. Zanimivo je, da KLjUB crkne povsem tiho, ne zasledim skoraj nobene besede, ki bi problematizirala zaprtje dolgoprogaša… KLjUB je resda dolga leta deloval po inerciji stare slave in mnogi staroselci, ki so danes na pomembnih mestih, so se ga rahlo naveličali oz. ga prerasli, zato morda razumem njihov molk. A zakaj se ne aktivira mladina? Najbrž je v današnjih emo časih bolj moderno jadikovati kot ukrepati. Tako Celje še vedno ostaja brez matičnega kluba, kjer bi se kalili mladi glasbeniki in kritično misleči posamezniki in kjer bi se lahko mladina preprosto zabavala… O tistih lepših časih pa so zapisali:

ps. hvala Gemanu za skene s konca osemdesetih!

Nov milenij je za KLjUB pomenil višek delovanja, saj toliko koncertov in ostalih dogodkov ni bilo nikoli prej, hkrati pa je prinesel tudi konec prostora, ki je leta in leta združeval različno misleče. Koncertni vrhunec je bil nedvomno nastop kanadske zasedbe NoMeansNo, ki so dotlej vrsto let gostovali zgolj v CD playerjih rezidenčnih DJev. Konec leta ‘05 KLjUB na Cankarjevi zapre vrata in se najprej preseli v bivši Underground, a ko razmere zaradi novega zakona o društvih postanejo neznosne, se zgodba konča. Če se bo kdaj nadaljevala je za zdaj nemogoče zatrditi, eno pa je jasno: takšnega KLjUBa kot je bil na Cankarjevi, ne bo nikoli več. Spodaj pa še nekaj utrinkov s kljubskega odra…

Obljubljena devetdeseta. Zakaj toliko slik iz leta ‘87? KLjUB je uradno odprl svoja vrata leta 1986 (na Cankarjevi, kot mladinski klub je deloval že od leta 1965), z občinskim žegnom, tako da je bilo na začetku veliko denarja in volje. V devedtesetih se je finančna pipica počasi, a dosledno zapirala. Koncerti so se kljub vsemu redno dogajali, a je tudi sama scena izgubila polet osemdesetih. Vseeno je klub preživel celo desetletje, čeprav mu je večkrat resno grozilo zaprtje.

Med brskanjem po stvareh, sem presenečeno ugotovil, da imam zelo malo slik z dogodkov tega desetletja. Spomnim se še cele vrste koncertov, ki jih nimam dokumentiranih. Jah, takrat še ni bilo digitalcev, razvijanje filma in slik pa je včasih trajalo po cel teden, pa še drago je bilo kot pes. Sploh za dijaka / študenta… Nekaj pa je vseeno ostalo zabeleženega. Voila!

V naslednji epizodi: ‘00

Žalostno je, da je KLjUB crknil, tragedija pa je, da nima naslednika. V Celju namreč ne obstaja klub, prostor, ki bi nadaljeval z delom, ki ga je leta in leta fural KLjUBski kolektiv. A tukaj ne bom razgljabljal zakaj je tako, zakaj je umrl KLjUB in kaj ter kdaj bi morali kaj storiti drugače. Tukaj bom samo objavil nekaj slik, na katere sem naletel ob pospravljanju “podstrešja”. Moram povedati, da mi je bila misel na skeniranje prav mučna, a sem se vseeno potrudil, saj so slike prava časovna kapsula.

Tokratni prispevek osvetljuje delovanje kluba v osemdesetih oz. (očitno) najproduktivnejše leto desetletja, 1987. Veliko kvalitetnih nastopov, predavanj in razstav je bilo odličen nastavek za devetdeseta, a danes obiskovalci / snovalci (to je bilo večkrat eno in isto), da je to bil višek delovanja do zdaj edinega celjskega alter placa. Sam žal nisem bil prisoten, ker sem bil premlad, sem pa velikokrat poslušal zgodbe o legendarnih koncertih. Vsi pripovedovalci so imeli poseben žar v očeh, zato ni razloga, da jim ne bi verjel. Pa naj bo zadosti besed… Evo slike…

Morda najbolj zabavna in zgodovinsko pomembna pa je zagotovo zadnja slika s predavanja mlajšega občana, ki ga je poslal Mirovni inštitut, tema ekspozicije pa je bila: mirovniška gibanja. Sprašujem se, kje se mu je zalomilo?!

Prihodnjič: devetdeseta…

Ponedeljki so fajn za koncerte, ker se tako teden začne s pričakovanjem in če je to potem izpolnjeno, je cel teden lepši.

Prvi nastopi prekmurski duo Hexenbrutal. Začetek je zelo Dälekovski, a kmalu postane precej bolj nojzerski. Fantoma se na odru vidi, da se igrata in uživata, glede na prejšnja dva nastopa, ko sem ju imel priložnost videti, pa sta precej pridobila na samozavesti, kar se tudi opazi v igranju. Razpon je nekje med bendom za ples in totalnim nojzom, saj Hexenbrutalca bolj ali manj vsak komad razgradita in veliko improvizirata. Sam bi rad slišal več kakšnih Nintendo zvokov, saj je njuna glasba preveč zabasirana, zadamfana, brez visokih tonov (razen činel).

Lightning Bolt pa je bend zaradi katerega sem sploh prišel. Noise rock dvojec me je navdušil s plato Wonderful Rainbow (2003) in ljubezen zapečatil z Hypermagic Mountain (2005). Roko na srce (in v opozorilo potencialnim slušateljem): plati nista poslušljivi, v klasičnem pomenu besede. Še nikoli nisem prišel od začetka do konca, ne da bi prekinil vmes. Zadeva je precej glasna, predvsem pa navdušuje kreativen pristop k ustvarjanju, saj Lightning Bolt sestavljata samo basist in bobnar. In v Ljubljani sta se oba izkazala za totalna obvladača. Prvo pozitivno presenečenje je bilo že to, da nista nastopala na odru, temveč med publiko v parterju. Čeprav sta bila neozvočena, lahko brez zadržkov rečem, da je to bil en najglasnejših koncertov v mojem življenju. In ko ob bendih ala Isis uporabljamo besedi “zvočni zid”, delamo krivico Lightning Bolt. To, je zvočni zid!!! Basist ima za sabo mnoštvo doma predelanih ojačevalcev, ter nepregledno število efektov pod nogama in lahko rečem da oboje s pridom uporablja. Zanimivo je opazovati, kako lahko nekdo na petstrunskem basu za malo malico poje cel bend. Anytime! Potem pa še bobnar!!! Žival!!! Tako močnega, vzdržljivega in kreativnega  bobnarja pa že dolgo ne! Upam, da v publiki ni bilo veliko njegovih stanovskih kolegov, saj jim je celo uro nabijal komplekse. V najboljšem primeru so se lahko naučili, kako je treba udariti po opni. Dodaten učinek je povzročala še totalno sick maska, ki jo je imel zavezano na glavi, pod njo pa mikrofon, skozi katerega so prihajali ven nekakšni distorzirani vzkliki.

Najbolje je včerajšnji koncert povzel dobri doktor, rekoč: bolano! V najžlahtnejšem pomenu besede.

ps. ponovno pohvala tudi Bubi za pogum in za to, da se je držala tajminga. Tako smo bili v Celju že ob enih zjutraj, kar niti ni tako pozno, da ne bi bil ob osmih že čil in spočit v pisarni.

Vreme je za pravdu / Vreme je za istinu / Ah, ah, kakva sreća / Disciplina sve je veća. Včeraj je srbska Disciplina kičme (oz. Disciplin A Kitschme) ponovno dokazala, da je en najboljših ansamblov, kar jih je kdajkoli igralo v Celju. Koja je s svojim značilnim basovskim zvokom in s pomočjo odličnega bobnarja naredil pravi dance party. Resnično malo rockovskih zasedb je zmožno ustvariti takšno plesno vzdušje, kot je to uspelo Disciplini včeraj. V skoraj dveurnem nastopu (brez prestanka uro in pol + dva bisa) niso pozabili starih hitov, med katerimi nekateri štejejo že več kot 20 let, od največjih pa so preskočili samo Tata i mama . Odličen koncert je bil podlaga za dolgo ponočevanje… Super!

Zadnje dni je precej mojega prostega časa vzela selitev iz ene pisarne v drugo. Zdaj ko je na novi lokaciji še zadnji fascikel in poslednja sponka za papir, lahko z zadovoljstvom ugotovim, da je bila selitev uspešna. Iz starih prostorov v centru mesta, kjer smo bili podnevi in ponoči pod umetno svetlobo, kot kakšni piščančki na farmi, smo zdaj v nebesih. Skoraj dobesedno, saj so novi prostori v petem nadstropju poslovne stavbe in je ena stena sestavljena iz samih oken. Dnevna svetloba tudi v službi! Juhu! Zaenkrat se sicer počutim tako kot Gollum, ko je prilezel iz svoje jame, ampak ni hudič, da se bom kmalu navadil na ta bonus.

Navdušuje pa tudi razgled, ki gre takole: levo, naravnost in desno. Levo je železniška postaja, naravnost je Jožefov hrib, desno pa cesta v Laško nad katero se dviga Grajski hrib.

Veselo na delo!

Včeraj so v velenjskem mladinskem centru divjala londonska in pariška dekleta. Najprej v obliki garažnega nojza Venom Seeds s psihopatsko Riotmiloo na vokalu, kasneje pa še Human Toys, francoski elektro psiho punk duet. Vse skupaj so kot predvozači začinili od smrti obujeni velenjski nojzerji Wreck. Kako je bilo? Noro, divje, orgazmično… Kako se je slišalo? Takole:

Venom Seeds

Human Toys

Wreck

Vse pohvale Siniši, ki mu je uspelo zbrati tako pisano druščino.

Vse ponedeljkove večere si z lahkoto predstavljam takšne, kot so bili včeraj. Včerajšnji koncert v laškem ŠMOCLu je prav pasal. Ponedeljkovi večeri so sicer prilično dolgočasni (razen Vroči stol, ki je z naskokom najbolj zabavna oddaja na TVju) in obet celjskih God Damn It, Boys!, wajdovskih The Hoax Program in predvsem ameriških Horse The Band je bil premočen, da bi zgolj posedal doma.

Na vsesplošno presenečenje naše posadke, ki je štela 5 osebkov, se je v Laškem zbralo cca. 60 glasbe željnih duš. Lepo za ponedeljek zvečer.

Prvi začnejo God Damn It, Boys! za katere lahko trdim, da so en najperspektivnejših slovenskih alt bendov trenutno. Če se bodo le znali izvleči iz celjskega bazena in zaigrati še kje drugje, se ne bojim, da jim ne bi uspelo. Če prav pomislim, so en redkih slovenskih bendov, ki bi lahko bili aktualni otoškemu ustvarjanju. Kitarist je mali genialec z močno odrsko prezenco, pevec Čebela pa se je po parih nastopih že navadil odrskega nastopanja in se sprostil, tako da tudi on izgleda precej suvereno. Predvsem pa se vidi, da se fantje zabavajo. Všeč mi je, da vedo, da jim ni treba za vsako ceno drveti in dajo priložnost tudi sentimentu. Nekje med Libertines, Babyshambles, Horrors itd. 70s v novi preobleki. Zakon!

Ajdovskih The Hoax Program, ki nastopijo naslednji, se že danes ne spominjam več. Beden, 1000x slišan HC. Mogoče bi lahko bilo celo znosno, če bi fantje znali uštimat instrumente, tako pa… Prazno in brez ideje.

Zadnji nastopijo Horse The Band, ki sem jih hotel it gledat v zagrebški KSET, kjer nastopijo ta četrtek, potem pa po naključju v nedeljo zagledal plakat, da so v Laškem. Super. Horse The Band imajo totalno brutalen hardcore zvok, kateremu primešaš malo Mr. Bungle šizofrenosti in Nintendo mjuzik. Kako to zgleda? Takole…

Horse The Band ne igrajo glasbe, Horse The Band se igrajo glasbo. Če temu dodaš še zelo komunikativnega in cinično duhovitega pevca, dobiš zmagovalno formulo. The best!

Še preden sem prišel pred Celjski dom, se je izza ovinka slišal nekakšen buzz v zraku. Ko sem stopil na Krekov trg, kjer stoji dovarana, mi je bilo takoj jasno, odkod toliko elektrike. Pred nekdanjim kinom se je v pričakovanju koncerta zbrala ogromna množica predvsem mladostnikov. Mad Caddies so ipak ska-punk bend svetovnega formata.

Ker sem se po izletu na Nanos moral malce spočiti, sem (žal) zamudil slovenske Summerville, a prišel ravno pravi čas za Wil Ridge-a. Tip zgleda kot kak avtomehanik in me je totalno presenetil s svojim raskavim vokalom in nekakšnim country rockom. Osebnoizpovedna lirika, akustična kitara, tudi ustna harmonika in dober spremljevalni bend, predvsem pa očitna iskrenost, je prevzela tudi smrkavce v prvih vrstah. Čeprav, priznam, nisem verjel, da jim bo všeč. No, kljub vsemu, je bila dvorana še vedno na pol prazna (ali polna?), saj jih je večina vseeno prišla zgolj na Mad Caddies in so med nastopi predskupin raje popivali pred dvorano. Jebiga.

Wil Ridge

Ko je Wil vzel slovo in so začeli roadiji pripravljati oder za Mad Caddies, se je v dvorani dvignila temperatura (dobesedno!). Po moji oceni se je zbralo nekaj manj kot 1000 ljudi, vsi željni ska žura. Huronski aplavz, ko stopijo Mad Caddies pod odrske luči, prvi takti in zbrana raja je že migala. Po zraku so letele majice, celo superge in begle (!?). V dobri uri so preigrali vse ska in punk rock klišeje. Zvok je med prvimi tremi komadi malce šepal, potem pa se je unesel. A tokrat ozočevalec ni bil kriv za slabšo zvočno sliko, saj je dvorana za take koncerte pogojno sprejemljiva, saj je visoka ko hudič.

Kar se mene tiče, so Caddies-i dolgočasen bend, saj so si vsi komadi podobni kot jajce jajcu, prehodi neizvirni in že slišani. Mladičev to očitno ni motilo, saj so žurali kot obsedeni. Vsekakor dogodek vreden obiska in upam, da bo BuBa pripravila še kakšno zadevo v Celju.

btw: očitno so Mad Caddies hud b(r)and, saj še nikjer nikoli nisem videl toliko merchandise-a, kot pri njih. Celotna garderoba, oblečejo te od glave do pet, poskrbijo pa tudi za modne dodatke (torbice, očala, broške, prstani…). Očitno se da mulcem veliko prodat.