Čeprav je bil koncert Mad Caddies prvotno najavljen za Cvetličarno, je BuBa dogajanje prestavila v Celje! Tako bodo v soboto, 23. februarja v Celjskem domu ob 20.00 koncert odprli slovenski Summerville, do ska-punkerjev pa pripeljali ameriški Wil Ridge. Vsekakor dogodek leta (do zdaj) za Celje (i šire)… Hura!
Karte se baje še dajo kupit po 15€, na dan koncerta bojo 18€. Ugodno.
Pa ti, a prideš?
V soboto so v Mladinskem centru Celje nastopile tri skupine. Prve, Flyspoon, sem zanalašč zamudil, saj sem jih pred nekaj časa že gledal v Šentjurju, kjer me niso… No, Flyspoon so en tistih slovenskih bendov, za katere pravim, da so se jim “zgodili” Pearl Jam. Sicer tehnično podkovani mladci solidno obvladajo inštrumente, a kar se tiče izvirnosti in svežine…
V solidno zapolnjeno dvorano sem prišel nekaj minut pred nastopom FrozenchilD, ki so jih pred leti mediji in underground poznavalci oklicali za rešitelje slovenske alter scene. Tudi njim se pozna, da so preveč poslušali Eddie Veder & Co. To slednje leti bolj na pevca, ki se na plošči sliši solidno, v živo pa se “preveč trudi”. Ne vem kako bi to drugače izrazil… Končno smo v MCju dočakali soliden sound, kar je šlo temačnim in težkim riffom ForzenchilD na roko. Ne predolg in ne prekratek koncert bo kljub vsemu kmalu ušel spominu, morda tudi na rovaš ne preveč zainteresirane publike.
FrozenchilD
Poslednji nastopijo trboveljski Icarus Down, ki prodajajo nek emo HC z dobrimi nastavki, a s slabšim nadaljevanjem. Slutim, da bi lahko bili dober bend, zato jim puščam še nekaj časa za zorenje.
Jebiga, starega prdca je težko navdušiti.
Končno se je v Celju odprla normalna gostilna z dobro glasbo in všečnim dekorjem. Prostor je ravno prav temen in ravno prav svetel hkrati. Všeč mi je, da v dveh prsotorih omogoča intimnejša druženja, pa tudi fine feštice, kjer se da prav fajn “pominglat” med obiskovalci.
Sicer pa danes gostijo MI2, ki bosta brala poezije (mislim da ob 19h), 23. februarja pa bo tam nastopil mlad celjski glasbeni ustvarjalec in literat Miha Lajlar, bolj znan kot Edenon.
Komaj čakam na poletje, ko bodo zunaj imeli vrt, ki mu bo senco delal ogromen kostanj in staro mestno obzidje.
Aja, kje je? Za Opatijsko cerkvijo, v istem prostoru, kjer je včasih živel Columbus. Za prjatle 
V soboto se nas je deseterica iz Celja odpravila v Graz na koncert odličnih Babyshambles. Dvorana je bila razprodana že pred tremi meseci in cena vstopnice na črnem trgu se je gibala med 100 € in 150 €, baje tudi do 180 €.
V Graz smo prispeli že ob treh popoldan in se v posmeh večine prisotnih zapeljali naravnost v peš cono. Vozniki tramvajev so grdo gledali, pešci pa so se nam smejali in čekirali registrske tablice, da bi videli od kod smo. Kot smo kasneje ugotovili, to niti ni tako redka napaka, saj so skoraj vsi, ki so iskali Orpheum oz. parkirno mesto okoli njega, vsaj enkrat zapeljali na prepovedano območje.
Ko smo končno parkirali pred nekim blokom, smo se odpravili čez mesto in na grad, kjer smo našli odličen kafič s super balkonom / teraso z razgledom na mesto. Minili sta prijetni dve urici, saj so nas lizali in greli še zadnji sončni žarki. Izletniško. Nazaj v mestu smo poiskali Irish pub in se tam zasedeli do 19.30, ko smo se odpravili proti prizorišču. Aja, v dveh urah nas je bolj ali manj 5 (kasneje so se nam pridružili še ostali za kake pol ure) v Irish pubu naredilo računa za 100.30 €. Račun sem shranil, ga bom poskeniral in objavil kasneje.
Pred in v dvorani se je že ob 20h nabralo veliko ljudi, predskupina Atomic pa je tudi že začenjala svoj indie klišejev poln nastop. Gladko sem jih preskočil, saj so bili res skrajno nezanimivi.
Ob 21.15 (tu nekje) se na odru pojavijo Pete in kompanija. Občinstvo znori in skače, kar je popolnoma neznačilno za Avstrijce, če mi je seveda soditi po zadnjih obiskanih koncertih (Maximo Park in Editors), kjer so bili skrajno statični. Zvok je odličen, publika odzivna, Doherty pa zelo sugestiven, pripravljen na komunikacijo. Med skoraj vsakim komadom se pogovarja s kom iz občinstva, prebira pisma, ki mu jih mečejo na oder. V enem trenutku celo zaustavi koncert, vzame par listov iz občinstva in “ukaže” bendu, da se morajo vsi podpisati. Ko še v nemščini naučeno navrže, da je “kokain kot lanski sneg”, folk popizdi.
Igrajo predvsem novo ploščo Shotter’s nation, z ravno pravo mero melodike, razčustvovanosti in ruženja. Predvsem slednje jim gre odlično od rok, saj še nisem videl benda, ki bi s tako lahkoto pred poslušalce postavil masiven zvočni zid, že v naslednjem trenutku pa milozvočno brenkal na strune. Brez kakršnegakoli truda. Od starejših komadov odigrajo Killamangiro in po kakih 45 minutah sklenejo odličen nastop.
Za bis se pustijo prosit dolgih 10 minut, a ko pridejo na oder nas med drugim odpihnejo s Pipedown in Fuck forever. Norišnica, Orpheum skač, vriska, fantje in dekleta se derejo “fuck me Pete”…
Odličen koncert, ki mi je vseeno pustil malce grenkobe, predvsem zaradi Doherty-jevega lika. Na trenutke izgleda skrajno žalosten in nezainteresiran, potem pa preseneti s kakšno gesto, ki te pusti stati odprtih ust. Tip je genij s tako močno odrsko prezenco, da sem se na trenutke spraševal, če sploh potrebuje bend. Upam, da bo še dolgo živel in ustvarjal!
foto: Simona
ps. obljubljeni scan računa
