V hribe večinoma “pobegnemo” zaradi miru, narave in da se malo razmigamo. Tako smo oni dan izletovali na Kumu, katerega vrh pa so si za svoj shod izbrali tudi lokalni mopedisti. Družba kakih 50, 50+ starih možakarjev na štirjakih, je pod cerkvijo parkirala svoj ponos in potem glasno popivala v domu.
idealno parkirno mesto
Pa saj so bili po svoje kar zanimiva banda, a morda kdaj drugič in kje drugje… Tamale pa niso motili!
hm, koliko konjev je tole?
Ker si je Maja za enega zadnjič izpitov pustila Sistematsko botaniko, se zdaj študijsko sprehaja po travnikih in določuje rastline. Midva greva kljub moji alergiji velikokrat zraven, Šmohorja danes pa vsekakor nisva mogla “zamuditi”.
Medtem, ko se je Maja kot čebelica letala s cveta na cvet, sva se midva “pozicionirala” pod cerkvijo, nekje med senco in soncem in uživala v miru. No, v miru sem užival jaz, tamala pa se je pač ukvarjala s svojimi stvarmi. Najraje seveda s travo, rožami, vsem kar je bilo ob robu dekice.
Še enkrat znova smo preživeli čudovit popoldan na Šmohorju.
pod cerkvijo
pod lipo
vsaka v svojih rožicah
Danes smo očitno izbrali pravo lokacijo za izlet, saj smo menda ušli kar nekaj ploham, ki so jih bili deležni v Celju in Šentjurju. Dežja nismo videli, dokler nismo prišli nazaj v Celje.
Klobuk je vrh nad Hrastnikom, kamor smo se sprehodili s smučišča Rajska dolina. Gozd že dobiva tisto temno zeleno barvo, da je pravi užitek hoditi pod krošnjami skozi katere kukajo sončni žarki.
proti vrhu Klobuka
Na vrhu smo potem pomalicali in uživali v toplem vremenu. Prav fino je bilo in ponovno nismo srečali nikogar. Če si pozorno prisluhnil, nisi slišal nobenega od-ljudi-povzročenega zvoka. Nobenega avtomobila, motorja, kosilnice, aviona, zvonov, nobenih ljudskih glasov, zgolj ptičje petje ter šumenje dreves in travnika ob malce močnejših naletih verta. Zakon!
na vrhu
Nazaj na smučišču smo nahrbtnik zamenjali z vozičkom in se odpeljali še na bližnji Kal, kjer sva z Majo uživala v nič-početju, Hana pa se je zabavala po svoje, ko je opazovala mlade gasilce, ki so na Kalu taborili, pri vlečenju vrvi. Prav zanimivo jo je opazovati, ko se zna vedno bolj sama zamotiti in ne potrebuje prav veliko animacije.
Fajn je.
Blogerska in hribolazniška kolegica me je s svojim zapisom spodbudila, da tegale tukaj naslovim kratko in enostavno - kot ona.
Seveda smo spet uživali na Grohotu, kljub malce slabšemu vremenu. Narava se nad kmetijo Bukovnik šele prebuja, polno je zvočkov (kronic?), ki so v dolini že zdavnaj odcveteli.
gozd počasi zeleni
Ker je na pešpoti brv čez enega od potočkov precej prhla, sem se odločil, da s Hano na hrbtu ne bom preizkušal sreče, tako da smo jo do koče mahnili kar po cesti. Pogled mi je pogosto uhajal proti Mali Raduhi, pod katere steno je še nekaj snega.
Mala Raduha
Nenazadnje je to severna stena in me sneg sploh ne preseneča. Na drugi strani, na Loki, ga seveda ni več, tako da če se te dni odpravljate na Raduho, priporočam Loko. Seveda se da tudi z Grohota, saj je sneg pretlačen, pa vendarle… Tokrat smo ostali na koči in se družili ter…
šviiing
…se zibali na gugalnici.
Pred dnevi smo se potepali blizu hrvaške meje. Včasih sem med počitnicami preživel teden dni tudi v Atomskih toplicah, ko je bilo počitniško naselje še zelo majhno. Do sredine devetdesetih torej. Na tiste kraje me zato vežejo lepi spomini, ki sem jih zdaj ponovno obujal.
Zapeljali smo se do Olimja in še malo naprej do Čarovnice, kjer smo parkirali. Oprtal sem si nahrbtnik v katerem se je že nagajivo smejala tamala in smo jo mahnili proti Rudnici, vrhu nad Olimjem. Bi rekel, da malo znanem in malo obiskanem, saj tisti dan na celi poti nismo srečali niti enega pohodnika. Niti enega! Kolikokrat se to zgodi na markiranih poteh? Pot sicer ni ne vem kako lepa, smo pa uživali v miru in gozdnem zelenju. Ob poti je tudi majhno jezero, Zmajevo, ki pa ga naključni pohodnik z lahkoto zgreši, saj je zelo slabo označen in je par korakov s poti.
Zmajevo jezero
Pot vseskozi poteka po makadamski cesti, razen zadnja četrtina zavije na potko. Vrh ni razgleden, je pa pot dobro označena.
da ne zaideš
Ko smo sestopili, smo bili že malce lačni, zato smo se odpeljali do bližnje Bistrice ob Sotli in si privoščili odlično nedeljsko kosilo v lokalni gostilni.
Ker nam tako okrepčanim še ni dišalo po povratku, sva se odločila, da skočimo še čez mejo, da tamali predstaviva edino pravo avtoriteto - Tita.
Kumrovec je vsako leto lepši in bolj urejen, pa tudi vedno več obiskovalcev je v tem muzeju na prostem.
Brozova rojstna hiša
Vse tiste hiške izgledajo tako, sploh tiste krite s slamo, kot bi v njih živela Janko in Metka in zlahka bi bil lastnik kakšne od njih, hehe…
kot iz serije Gruntovčani
čudovita kritina
Naskrivaj sem se muzal govorici domačinov in bil pozoren, če bom kje videl Dudeka in Regico, v tisti tako značilni sceni, ko Dudek reče: “Pa fakat te ja ne razmem, Regica”… Ali pa grozeče “Bum ti čuču pojahal”…
V glavnem, lep izlet!
ps. v Kumrovcu smo si privoščili še sladoled… Mešan, iz avtomata!!! Ah, stari cajti…
Čeprav so Rimske Toplice od Celja oddaljene 20 minut vožnje z avtomobilom, se večkrat radi odpeljemo do obnovljenega Sofijinega dvora, kjer parkiramo, od tam pa po Ruski poti na sprehod. Nekaj več kot kilometer dolga pot (v eno smer) je fino zatočišče za ljudi, ki si želijo nemotenega sprehoda v napol-naravi. Park (oz. sprehajalna pot) v Rimskih mi je še posebej všeč, saj je ravno prav zanemarjena (a ne umazana!), da ima tisto patino starega, da dobiš fling in si lahko živo predstavljaš, kako so se tu nekoč sprehajali pacienti, aristokrati od daleč in blizu. Ob poti raste nepregledno število rož, tako da je sprehod še posebej zanimiv za mojo Majo. Nekaj slik za lažjo predstavo…
tevje
penuša
jetrnik
kalužnica
In še mnoge druge, npr. ogromno je pljučnika, grahorja, detelje itd.
Ne maram angleško urejenih vrtov, kjer je vsaka travica postrižena do milimetra natančno… Tako kot malce umazana mesta (npr. Beograd, Sofija, Bukarešta, Skopje…), so mi bolj všeč malo manj negovani parki…
z listjem tlakovana potka
na njej so nekoč najbrž sedele pomembne riti
Nazajgrede pa odlična kavica v Sofijine dvoru. Izlet za 5+!
Vem da se tile posti že ponavljajo, a Šmohor mi je res tako prirasel k srcu, da moram deliti kako sliko s tistimi, ki tega hriba nad Laškim morda ne poznajo. Poleg tega je zdaj, ko smo trije, vsak tak pohod popolnoma nova izkušnja. Tako smo se oni dan ponovno sprehajali od Zagrabna do doma na Šmohorju. Pred kočo smo se sončili in uživali v brezvetrju tako dolgo, da so se nam oglasili trebuščki in naročili gobovo juho z ajdovimi žganci. Slednji zabeljeni z ocvirki so teknili vsem trem, posebej Hana jih je frezala kot da je porcijo čakala celo življenje. Šmohor je res idealna destinacija za mlade družine iz Celja oz. okolice. Dom je odprt vsak dan razen ponedeljka, izhodišče je blizu (Zagraben), hoje pa cca. 30 - 45 minut. Zdaj, ko se dnevi daljšajo, idealno tudi za med tednom!
Majin idealni vikend
uživačica
tudi njemu je bilo lepo
Rifnik je tisti hrib, na katerem opravljam “treninge” s tamalo na hrbtu. Kot “hišni” hrib mojega tasta (in tašče!) je več kot pripraven za naskakovanje ob vsakem obisku v Šentjurju. Če bomo hoteli namreč v prihajajočih mesecih izletovati na tudi kakšnih oddaljenejših hribih, bo treba nabrati malce kondicije. Kar s tamalo na hrbtu niti ni tako lahko, kot bi si sprva lahko kdo mislil. 12kg žive mase + nahrbtnik + voda in ostale malenkosti dodobra preizkušajo moje moči. A počasi se daleč pride, tamala pa v naravi neznansko uživa. Ne vem zakaj, a nazajgrede VEDNO zaspi v rukzaku. Tako je bilo tudi včeraj popoldan, čeprav zjutraj ni kazalo, da bo lep dan. Na koncu so v brezvetrju in soncu na vrhu uživale štiri generacije. Tudi prababica! Komaj čakamo novih lepih dni!
skozi gozd
čez travnik
ob gozdu
proti vrhu
štiri generacije na eni klopi
Pred dnevi sem dobil mejl od prijatelja, v katerem je med drugim zapisal: “Tako lepo je bit frej. It zjutraj ven na ulico in se sproti odločit, ali malo pa parku, ali kar tako naokoli, ali v center in potem od tam kamorkoli…” Pa sem mu odpisal, da še kako dobro poznam ta občutek, ko si srečen in svoboden, ko si na isti liniji kot cel svet, ko se cel dan smehljaš, pa pravzaprav ne veš zakaj… Zato pač, ker ti je lepo, ker se končno zavedaš samega sebe in ker si končno tam kamor sodiš. Pa če zgolj za nekaj trenutkov… Podobno se počutim po današnjem izletu na Limbarsko goro, kamor so nas pregnali prvi znaki pomladi.
Medtem ko se omenjeni prijatelj sprehaja po Nankingu na Kitajskem, mi trije odkrivamo skrite kotičke naše relativno bližnje okolice. Od Celja do Krašnje, od koder smo krenili proti Limbarski gori, je zgolj 20 minut vožnje.
Ker se je obetalo sonce, sem na delu prej zaključil, se pridružil svojima dekletoma pri zgodnjem kosilu, pripravil nahrbtnik in že smo se peljali. Mimo Trojan, kjer smo že bili z mislimi na krofe, a smo se odločili, da si jih privoščimo nazajgrede. Pred Krašnjo smo tako zavili proti Negastrnu in parkirali pri kamnolomu. Tamalo v nahrbtnik, nahrbtnik na rame in džiiihaaa… Sonce je prijetno grelo, prebujajoč gozd pa je bil naravnost očarljiv. Po poti so se sicer zlivali potočki, ki so nastajali od topljenju snega, ki leži še samo po sencah, a mokre noge nas danes niso motile. Ko smo iz gozda stopili na obsežen travnik, se je občutek čarobnega pomešal z vso silovitostjo doživljanja neomejenega prostora, vsaj tak občutek imaš, ko pogled nese daleč, daleč…
S travnika je do vrha še zgolj 15 minut, kjer stoji čudovita cerkev z ločenim zvonikom. Končno sem izvedel, kaj je na vrhu tega hriba, ki sem ga leta in leta opazoval, ko sem se vračal s študija v Ljubljani. Limbarska gora.
Gostilna je bila odprta, zato smo si privoščili pijačo (in počitek), Hana pa je neizmerno uživala od krušni peči. Tople reliefne kocke so ji bile vir zabave ves čas našega postanga v gostilni. Preden smo šli nazaj proti avtomobilu, smo se še 15 minut nastavljali soncu pred gostilno, nato pa vrgli uč na avtocesto v dolini in jo mahnili nazaj. Seveda je tamala ob povratku (tako kot vedno) zaspala v rukzaku.
Vsem nam je dobro del svež zrak, sonce in pa občutek svobode, ki ga dajejo hipne odločitve: gremo!
mimo kamnoloma
strmejši del po gozdu
čez travnik
kmalu bo zelen
džiha, stari!
še malo do vrha
cerkev sv. Valentina
nastavljanje sončku
metanje pogleda v dalj pred povratkom
