Hermit

Tudi nas je sončno vreme zadnjih par dni spravil ven na potep. V nedeljo je bil naš cilj Stari grad (nad Celjem), saj sva ugotovila, da na gajskem hribu nisva bila že več kot dve leti. Novost (vsaj za naju) je vstopnina. Ne bom bentil čez takšno odločitev, saj ima svoje pluse in minuse. Pripomnil bi le, da bi lahko, če so se odgovorni že odločili za vstopnino, na gradu postavili vsaj kaj na ogled. Tako v nedeljo nismo imeli gor početi prav ničesar. Friderikov stolp je zaprt, ker ga obnavljajo oz. gradijo stopnice in sodeč po videnem, se bo zdaj v stolp vstopilo nekje na sredini.

Friderikov stolp

Prav tako ni nikjer nobenega viteškega oklepa ali kakega drugega razstavnega eksponata zgodovinske vrednosti, vsaj vitrine, kjer bi si lahko ogledali kakšne stvari povezane s celjskimi grofi. Saj ni treba, da so originali, naj bo le nekaj na ogled. Resda je razgled z obzidja na mesto fantastičen, a to še ne odtehta (sicer minimalne) vstopnine. V razmislek odgovornim, če bo tole po kakem naključju koga doseglo…

Celje v nedeljskem jutru

Kar me je bolj zanimalo, je bilo na levi strani. Oziral sem se namreč proti Šmohorju z Maličem in Gozdniku ter Kotečniku. Oziral in obljubljal, da prihajam. Takoj ko… hm… kmalu.

Šmohor levo, Gozdnik desno

Ko smo se naužili razgledov, smo šli unovčit kupon za kavico. Prvič, od dveh € vstopnine, je en € kupon z kavico in drugič, tudi novost za naju, na gradu je končno kavarnica. Lepo urejena bo najbrž zaživela šele poleti. Opazila sva že otroška igrala, leseni Friderikov stolp ter terasico. Pravzaprav komaj čakam, saj je bila kava res dobra.

Slutnja pomladi nas je zmotivirala tudi danes, tokrat pa smo šli na Kunigudno oz. Goro oz. Šentjungert. Tamala noro uživa v rukzaku in je celo pot do vrha “prepevala” in pozdravljala drevesa.

mahnili smo jo po cesti

Na vrhu smo se okrepčali, midva z vodo, tamala pa z jogurtom. Vse iz nahrbtnika seveda.

malica

Tudi na Kunigundi sva bila presenečena, ko sva ugotovila, da so člani PD Galicija zgradili novo kočo ob planinskem domu. Lani (lani?) je stara namreč zgorela, nova pa izgleda zelo zelo lepa.

nova koča

Škoda, ker je planinski dom odprt samo ob nedeljah, saj smo srečali veliko pohodnikov za katere sem prepričan, da bi na vrhu spili vsaj skodelico čaja, če že ne kaj drugega.

Komaj čakamo naslednje dni, ko naj bi ponovno sijal sonček.

Počasi dojemava, da sva starša in imamo se čudovito. Obhajajo me neopisljivi občutki, ko gledam tamalo kako raste, kako je vsak dan kaj novega, kako se vedno bolj odziva na naju in okolico. Strašansko sem vesel, da nama ni v breme, da se imamo radi, da uživa v nahrbtniku in se pogovarja z drevesi, ko sopihamo mimo njih. Rada je zunaj, rada posluša Bad religion, s svojima dvema zobkoma grize karkoli ji pride pod roke. Roke, še posebej tisti mali prstki, so totalna fascinacija. In ko jo vprašaš kako velika je, ju dvigne visoko nad glavo, kot da bi vedela…

Seveda nismo čakali na pomlad… Tamala v nahrbtniku uživa in radovedno opazuje okolico, dokler ne zaspi…

Najina Hana je danes stara sedem mesecev. Obdobje je minilo bliskovito hitro, saj se skoraj vsak dan zgodi kaj novega. Zadnja “pogruntavščina” pa je resnično smešna, no, vsaj meni… S spanjem sicer nima problemov, ponoči spi od 19.00 do 7.00 zjutraj, podnevi pa jo včasih malce zmatra radovednost in večkrat noče zaspati. Čisto po naključju sem zadnjič poslušal losangeleške punkerje Bad Religion in jih malce navil. Hana je se je povsem umirila in čez par minut trdno zaspala. Zgodba se je ponovila tudi drugi dan, haha… Kaj naj si mislim? Seveda sem malce ponosen in se mi dobro zdi. Takoj sem se oz. jo pohvalil tudi prijatelju, ki mi je pred leti sploh predstavil plošči Against The Grain in Suffer.  “Se vidi, da je tvoja!”, je dejal!

V prihodnjem letu bo hribolazenje zagotovo zabavnejše, saj foter ne bo več hodil sam, hehe…

Hanin izletniški prestol

Morda bi tale blog bolj sodil med klinično mrtve, kot pa vidrin, ki je pred kratkim ponovno zadihal. Ne bom modroval o volji, času in temah, ker tega je vedno dovolj, gre najbrž bolj za to, kaj deliti z drugimi oz. kaj povedati. Zato zadnje čase take benigne objave s hribov in tudi tale ne bo (skoraj) nič drugačna.

Klasična nedelja, ko oba z Majo dobiva mravlje v rit in je treba spakirat od doma ter odkrivat nove kraje ali pa že znane ponovno zaužiti. Tokrat smo se vsi trije odpravili proti Zrečam, na Brinjevo goro. Zaradi tamale seveda po cesti. Brinjevo goro sem prvič spoznal preko Boštjanove zavarovane plezalne poti, ki tak pravi mali biser, zvohal jo je pa Kuris. V skoraj treh letih sem tja potem peljal že veliko prijateljev, ki niso vedeli, če so klini in zajle za njih, nevajeni pač hoje po gorah. In ta pot je kot nalašč za privajanje zavarovanim potem. Ne traja dolgo, ni posebnih prepadov, speljana je po gozdu in pod plezalno steno, na vrhu pa te pričaka klopica in lep razgled skozi krošnje na Oplotnico in Pohorje.

Mi smo jo, kot rečeno, mahnili naokoli, po makadamski cesti. Tamali se je neznansko dopadlo, ko jo je treslo in je kar naprej nekaj  brundala, najbrž ji je bil všeč glas, ki so ga tresli kamenčki po kolesi vozička. Uživali smo v prelepih razgledih na Slovenske Konjice in konjiški grad ter Stolpnik (Konjiško goro) nad njima.

na Brinjevo goro

Popoldne so se spodaj še vedno preganjale meglice, zgoraj pa so nas greli zadnji sončni žarki. V dveh ključih nas je gozdna cesta pripeljala do cekrve Matere božje, ki stoji poleg vrha in je vse do druge svetovne vojne privabljala množice romarjev. Danes ji je najbrž namenjena manj slavna usoda, saj tudi v nedeljo tukaj nismo srečali nobenih pohodnikov, romarjev, vernikov…

Marijina cerkev na Brinjevi gori

Kakih 150 metrov od cerkve je tudi že prej omenjen vrh s klopco, kamor priplezaš po Boštjanovi poti. Skozi gosto gmičevje smo se prebili do razgledne točke, od koder se lepo vidi sosednja cerkev, sv. Neža, in pa Oplotnica v dolini.

uživanje na svežem zraku

Na vrhu smo se kar zasedeli, saj je bilo na svežem zraku ob metanju pogledov v dalj, res prijetno in na koncu smo še tik pred temo prišli nazaj do avtomobila.

V četrtek popoldan sva šla kupit BabyBjörn kengurujčka in ga po sprehodu pod Rifnikom še isti dan vrnila nazaj. S kengurujčkom ni bilo nič narobe, pravzaprav je celo vrhunski izdelek, a kaj ko bi nam(a) služil zgolj kakšen mesec dni, za tako kratko obdobje pa se mi ne zdi vredno odštevati nekaj več kot 100€. Problem je namreč v tem, da je najina sicer trimesečna deklica težka že krepko več kot 8 kg in velika 65 cm. Skrajne mere kengurujčka pa so 11 kg in 66 cm. Pa sva računala in si ga za sobotni pohod na Grohot raje sposodila od prijateljev…

Do koče pod Raduho smo se odpravili skozi gozd od Bukovnika, najvišje ležeče kmetije v Sloveniji. Ker smo bili relativno pozni za v hribe (ob 9-ih zjutraj), me je skrbelo, kje bom parkiral, a strah je bil odveč, saj je bilo pri Bukovniku zgolj kakih 6 avtomobilov. Ko smo se otovorili z nahrbtniki in ko sem si nase pripel še Hano, smo jo mahnili proti koči, kjer smo mislili tudi prespati. Že na začetku poti so nas iz gozda pozdravljale gobe, ko pa smo ob planinski poti naleteli na prve jurčke, je Maja zblaznela in začel se je lov. Prav prijetno jo je bilo opazovati, ko je skakala čez neprave gobe in z navdušenjem nad čvrstostjo in zdravjem nabirala jurčke, lisičke, gobane, dežnikarice, itd… Hana je medtem brez glasu opazovala drevesa in po dobrih petnajstih minutah tudi zaspala.

gobice, goooooobice...

Kljub temu, da sem velik ljubitelj gob, so pri meni največ pik dobile rdeče mušnice… Najlepša goba ever…

rdeča kapica

Hana pa ni delila mojega navdušenja, zanimali je niso niti jurčki dojenčki, hehe… Zanjo je obstajalo samo listje in drevesa, pa mogoče kakšen potoček, ki se je dovolj glasno pretakal čez skalne robove…

ja, in?

Po dobri uri podenja za gobami, smo prispeli do koče, kjer sta nas pričakala mlada oskrbnika, ki sta že dobro leto tudi mlada družinica, njuna Neža pa z njima skrbi za dobro vzdušje na Grohotu.

s Hano mahava mamici

Pogovorom ni bilo ne konca in kraja, edine prekinitve so bile menjavanje skrbnikov pri otrocih in pa seveda gosti planinci, ki jih je bilo treba postreči. Pred kočo je tako prijetno sijalo sonce, da smo kar pozabili na gobe in jih nismo več nabirali, čeprav smo se odločili, da je treba pokukati še na kakšno manj obiskano jasico… A dejanski odhod po gobe smo z lahkoto prestavljali in na koncu na njih tudi gladko pozabili. Pa kaj bodo gobe, ko je družba tako prijetna.

Seveda tudi tokrat ni šlo brez žlinkrofov, sam sem si ponovno privoščil tiste s suhimi hruškami, Maja pa je tokrat zmazala tiste, ki so polnjeni z mletim mesom. Tako okrepčane nas je na dejstvo, da se bliža jesen spomnila procesija traktorjev, ki so s planine odvažali še zadnje glave živine. V dolini, kjer se bodo pasle do prve slane, jim bo zdaj bolje, kot na skoraj 1500 metrih.

selitev v dolino

Ne vem kako, a tudi mi smo se hipoma odločili, da bo za prvič najbrž dovolj ter da bomo v planinah prespali kdaj drugič. Ko smo se odpravljali, so oblaki že zavijali Malo Raduho in pripravljali drugačno kuliso od tiste, v kateri smo užvali cel dan.

Mala Raduha v oblakih

Še zadnjič smo pomahali Grohotu (ja, vem, eni pišejo Grohat, drugi Grohot, sam sem se odločil za slednjo varianto, ker tej planini tako pravijo vsi solčavanci) v slovo - pa saj se kmalu spet vidimo…

Koča na Grohotu oz. Grohatu

Še preden smo po cesti prišli do avtomobila, je Hana ponovno spala mirni spanec. Zrak je naredil svoje, pa tudi drevesa, ki jih tako zelo rada opazuje…

gorski zrak je naredil svoje

Vesel sem, da smo preživeli tako čudovit dan, vesel sem, da s tamalo ni bilo nikakršnih problemov in vesel sem, ker vem, da bo podobnih izletov še mnogo… Izkoristiti je treba vsak prosti trenutek za pobeg iz mesta… Se vidimo v hribih…

Izkoristili smo torkov lep popoldan in se podali na Goro Oljko. Avto smo pustili malo višje od gostilne Jug, tam ko se začne makadam in jo potem po cesti mahnili naprej do vrha. Tamala je še vedno v culi, kjer neizmerno uživa, sploh če so nad njo drevesne krošnje, in pa zato, ker se še vedno nisva odločila za nakup kengurujčka.

cula bo kmalu premajhna

Planinski dom pod cerkvijo sv. Križa je odprt čez cel teden (razen ob ponedeljkih), zato smo se lahko osvežili s čajem, na vrhu pa je tudi prijetno grelo sonce, tako da se nam v dolino ni prav mudilo.

ko vse postaja zanimivo

Od doma ni prav posebnega razgleda, a če je oskrbnik dobre volje (in ponavadi je), si lahko sposodite ključe od zvonika in po strmih lesenih stopnicah splezate na vrh, kjer se potem odpre 360 stopinjski razgled po vsej Savinjski dolini in dalje. Priporočam.

sv. Križ na Oljki

Tako kot tudi priporočam izlet na Goro Oljko, kamor vodijo številne planinske poti, zanimiva pa je tudi za kolesarje.

ps. v gozdu smo videli (in ne nabrali) veliko lisičk in štorovk, pa tudi kakšen goban se je našel. Za tiste, ki jih utegne zanimati…

Lepa nedelja je botrovala odločitvi, da pobaševa tamalo v culo in se odpravimo na sprehod po Lisci in sosednjem Lovrencu. Pred Tončkovim domom smo se nastavljali jutranjemu soncu in ob čaju uživali v tišini, govorili so le zadovoljni pogledi. Večkrat je pogled ušel tudi v dolino, kjer se je kot izvrstna podlaga brezčasnosti, počasi valila rjava Sava.

počasna, rjava Sava

Počasi smo jo mahnili proti Lovrencu in ko smo prvič od blizu ugledali idilično cerkvico na vrhu, smo hkrati pogledovali tudi za hrbet, saj je znak ob poti opozarjal na možno presenečenje…

kje?!

Okoli cerkvice je fantastičen travnik, na katerem je rastišče Cluzijevega svišča. Po potki smo jo mahnili do cerkvice in imeli srečo, da smo si jo lahko ogledali tudi od znotraj, saj se je ravno obetala maša.

Sv. Lovrenc

Na klopici ob cerkvi smo se še malce martinčkali, ker je tamala postajala lačna in posledično nemirna, jo je Maja še podojila, potem pa smo jo mahnili nazaj. Lahkoten sprehod je idealen izlet za družinice z majhnim otrokom, saj ni niti kondicijsko niti časovno zahteven. Komaj čakam, da bomo lahko našo bejbo dali v kengurujčka, potem bodo takšni izleti še enostavnejši.

Prvi teden po rojstvu najine hčerke je minil bliskovito hitro. Medtem ko je Maja v porodnišnici nabirala moči, Hana pa čakala na zlatenico (ki je ni bilo), sem sam urejal še zadnje stvari v gnezdu, domu mojih dveh deklet. Ker so obiski zelo strogo določeni in omejeni (no, včasih očku pogledajo skozi prste), sem imel kar precej časa za zadnje popravke v stanovanju, med delom pa so mi misli večkrat odtavale po spominih zadnjih devetih mesecev.

Z Majo sva se že na samem začetku odločila, da ne bova komplicirala. Mislim, da nama je to do neke mere, če ne v celoti, tudi uspelo. Ne bova se omejevala, hodila bova na izlete, v hribe, na obiske itd., kakor bo pač počutje dovoljevalo. In tako je tudi bilo. Maja je bila precej aktivna nosečnica in ni nikoli tožila za slabostjo ali utrujenostjo. Večkrat je bila celo bolj čila kot jaz in to ne glede na to, da je delala skoraj do sedmega meseca.

Spominjam se nedelje konec oktobra, ko sva šla na Strelovec. Nisva veliko govorila, a oba sva vedela. Tiho sva se smehljala en drugemu in se na Puklovcu nastavila prvim sončnim žarkom. Pod nama je bila dolina prekrita z belimi, puhastimi oblaki, vršace gora pa je oblivala topla svetloba sončnih žarkov. Nekaj dni prej sva ugotovila, da sva noseča, pa sva šla to »premlet« v gore. Nikoli ne bom pozabil, kako dober je bil sendvič na vrhu, kako sladke so bile čokoladice in kako topel je bil objem. Ko sva prišla dol, sva povedala še družini.

Konec decembra sem šel Martinu pomagat nosit stvari na Grohot, snega je bilo do pasu, Maja pa je kljub štirimesečnemu trebuščku hotela zraven. Imeli smo se čudovito, Maja pa je nazaj grede malo bolj previdno stopala in nama z Martinom zavidala podplatno smučarijo do avtomobila.

Opravila sva še cel kup sprehodov po lokalnih hribih, v sedmem mesecu pa je Maja celo zajahala kolo, kljub zgražanju prijateljev, češ da to ni v redu, a na vprašanje zakaj ni v redu, ni znal nihče odgovoriti. Najbrž ni potrebno posebej omeniti, da jih večina ne premakne riti od doma, razen kadar jo je treba parkirat v kakem kafiču. Ok, malo zlobno, a ne daleč od resnice. Seveda sva se pri ginekologinji pozanimala, če lahko gre na kolo, ta pa je le odvrnila, da je vse v redu, dokler se v redu počutiš. In v tem duhu je tudi minila cela nosečnost. Na tem mestu moram tudi povedat, da nisva neka fanatika in ne hodiva v hribe zaradi kondicije itd. Rada imava mir in vsak trenutek, ki ga imava na voljo, izkoristiva za izlet v naravo. Sovražim fitnese.

To (in še cel kup drugih) so stvari, ki se jih bom spominjal celo življenje. Zanimivo je, da sem na 10-urne popadke že pozabil, prav tako Maja. Ko vidiš tisto štruco, ki je pravzaprav cel človek, je vse pozabljeno. Edina slaba stvar, ki mi bo ostala v spominu je to, da je zadnje tri mesece sploh nisem mogel pošteno objeti, se stisniti k njej. A vse te objeme bom nadoknadil v naslednjih dneh, tednih, mesecih…

In zdaj gledam Hano, kako pametno vrti oči po okolici, kljub temu, da še nič ne vidi in si nečimrno mislim, da sledi mojemu glasu, ki je zanjo najtoplejši in najlepši na svetu. Zadnjič sem ji bral Vonnegutov Armageddon in Retrospect ob katerem sva oba pomirjeno ležala na postelji. Neskončno dolgo bi jo lahko gledal in božal, kljub temu, da nama kakšno noč ne pusti spati. A zato so potem tu ponovitve Hidak, ki so najbrž ustvarjeni za uspavanje utrujenih staršev.

Nikoli nisem razumel, najbrž tudi zdaj ne, a zdaj vsaj vem, da je res, ko pravijo, da se ti z otrokom spremeni življenje. Res je, na bolje! Rad ju imam!