Hermit

V starih časih je na Cankarjevi med drugim delovala tudi  videoteka. V arhivu je bilo kar nekaj filmov, seveda v VHS formatu, za vsako neprevito vrnjeno kaseto pa si plačal 1.000,00 din, kar potrjuje tudi izposojni listek spodaj.

Video klub Celje

V okviru video kluba pa je delovala tudi bojda precej aktivna video sekcija, v okviru katere so posneli in sami zmontirali nekaj kratkih filmov. Edini, ki se je ohranil (oz. je v mojem arhivu), je tale iz leta ‘88. Igrano-dokumentarni flim o KLjUBu, zanimiv pa je tudi sprehod po Celju, saj so vidne še stavbe, ki danes ne stojijo več, pa tudi vozni park je povsem drugačen.

Iz leta 1997 je ohranjen nastop štirih brežiških skupin. Koncerta se dobro spominjam, saj je bil precej dobro obiskan, med nastopom S.F.U. pa se je spremenil v vsesplošni urnebes. Prvi pa je nastopil dvojec Štefka’s Vomit. Spominjam se, kako me je Dari, takratni šef ustanove, grdo gledal, češ “kaj si to pripeljal”, a rekel ni nič. Kar se tega tiče je bil precej strpen.

Dickless Tracy so bili leta ‘97 še v povojih in celjski nastop je bil eden njihovih prvih. Danes so precej znan slovenski grindcore band z izostrenim smislom za humor.

Uja Von Heartattack so bili brežiški teenagerji (14, 15 let!) in nekatere izmed članov so na koncert pripeljali starši. Zanje prvi ali drugi koncert se je končal z navdušenjem zbrane publike, predvsem pa je presenetil mulac na vokalu, ki je kričal, kot bi ga dajali iz kože.

Kot omenjeno, so zadnji nastopili S.F.U., kar je lahko “Sranje, Fušanje, Užas” ali “Samantha Fox Uživo” ali “Senzacija Fantomskih Udov” ali… Bili so na dobri poti, da postanejo znan punkcore bend z odlično odrsko prezenco, a so žal prej razpadli. Btw., datum na posnetku ni pravi.

Potem pa preskočimo dobrih 7 let v leto 2004, na nastop Gen-26. Zanimiv performans saj tip “igra” na balon. Bil je četrtek, ubogi sosedi.

To je ves video material, ki sem ga našel doma, dvomim da še kje obstaja kaj drugega. Evo, takole postanejo nekateri koncerti res večni.

Ob koncu osemdesetih je bilo za časopise (baje) precej samoumevno in moderno poročati o dogajanjih na alternativni sceni. Ker je bil KLjUB v Celju edino zatočišče / prizorišče takšnega dogajanja, je na začetku dobil kar precej pozornosti s strani tiskanih medijev. Kmalu je poročanje o raznoraznih aktivnostih zamrlo oz. se popolnoma ustavilo, KLjUB je bil zavit v medijski mrk, bi se danes reklo. Po letu 2000 se KLjUB ponovno začne pojavljati v medijih, a žal se s strani novinarjev poroča le o kulturnih dogodkih, ne pa tudi morda o pomembnejši zadevi: zaprtju, ki vedno bolj in bolj grozi. Zanimivo je, da KLjUB crkne povsem tiho, ne zasledim skoraj nobene besede, ki bi problematizirala zaprtje dolgoprogaša… KLjUB je resda dolga leta deloval po inerciji stare slave in mnogi staroselci, ki so danes na pomembnih mestih, so se ga rahlo naveličali oz. ga prerasli, zato morda razumem njihov molk. A zakaj se ne aktivira mladina? Najbrž je v današnjih emo časih bolj moderno jadikovati kot ukrepati. Tako Celje še vedno ostaja brez matičnega kluba, kjer bi se kalili mladi glasbeniki in kritično misleči posamezniki in kjer bi se lahko mladina preprosto zabavala… O tistih lepših časih pa so zapisali:

ps. hvala Gemanu za skene s konca osemdesetih!

Nov milenij je za KLjUB pomenil višek delovanja, saj toliko koncertov in ostalih dogodkov ni bilo nikoli prej, hkrati pa je prinesel tudi konec prostora, ki je leta in leta združeval različno misleče. Koncertni vrhunec je bil nedvomno nastop kanadske zasedbe NoMeansNo, ki so dotlej vrsto let gostovali zgolj v CD playerjih rezidenčnih DJev. Konec leta ‘05 KLjUB na Cankarjevi zapre vrata in se najprej preseli v bivši Underground, a ko razmere zaradi novega zakona o društvih postanejo neznosne, se zgodba konča. Če se bo kdaj nadaljevala je za zdaj nemogoče zatrditi, eno pa je jasno: takšnega KLjUBa kot je bil na Cankarjevi, ne bo nikoli več. Spodaj pa še nekaj utrinkov s kljubskega odra…

Obljubljena devetdeseta. Zakaj toliko slik iz leta ‘87? KLjUB je uradno odprl svoja vrata leta 1986 (na Cankarjevi, kot mladinski klub je deloval že od leta 1965), z občinskim žegnom, tako da je bilo na začetku veliko denarja in volje. V devedtesetih se je finančna pipica počasi, a dosledno zapirala. Koncerti so se kljub vsemu redno dogajali, a je tudi sama scena izgubila polet osemdesetih. Vseeno je klub preživel celo desetletje, čeprav mu je večkrat resno grozilo zaprtje.

Med brskanjem po stvareh, sem presenečeno ugotovil, da imam zelo malo slik z dogodkov tega desetletja. Spomnim se še cele vrste koncertov, ki jih nimam dokumentiranih. Jah, takrat še ni bilo digitalcev, razvijanje filma in slik pa je včasih trajalo po cel teden, pa še drago je bilo kot pes. Sploh za dijaka / študenta… Nekaj pa je vseeno ostalo zabeleženega. Voila!

V naslednji epizodi: ‘00

Žalostno je, da je KLjUB crknil, tragedija pa je, da nima naslednika. V Celju namreč ne obstaja klub, prostor, ki bi nadaljeval z delom, ki ga je leta in leta fural KLjUBski kolektiv. A tukaj ne bom razgljabljal zakaj je tako, zakaj je umrl KLjUB in kaj ter kdaj bi morali kaj storiti drugače. Tukaj bom samo objavil nekaj slik, na katere sem naletel ob pospravljanju “podstrešja”. Moram povedati, da mi je bila misel na skeniranje prav mučna, a sem se vseeno potrudil, saj so slike prava časovna kapsula.

Tokratni prispevek osvetljuje delovanje kluba v osemdesetih oz. (očitno) najproduktivnejše leto desetletja, 1987. Veliko kvalitetnih nastopov, predavanj in razstav je bilo odličen nastavek za devetdeseta, a danes obiskovalci / snovalci (to je bilo večkrat eno in isto), da je to bil višek delovanja do zdaj edinega celjskega alter placa. Sam žal nisem bil prisoten, ker sem bil premlad, sem pa velikokrat poslušal zgodbe o legendarnih koncertih. Vsi pripovedovalci so imeli poseben žar v očeh, zato ni razloga, da jim ne bi verjel. Pa naj bo zadosti besed… Evo slike…

Morda najbolj zabavna in zgodovinsko pomembna pa je zagotovo zadnja slika s predavanja mlajšega občana, ki ga je poslal Mirovni inštitut, tema ekspozicije pa je bila: mirovniška gibanja. Sprašujem se, kje se mu je zalomilo?!

Prihodnjič: devetdeseta…

Spet smo v letu 1996 (tu nekje) in tokrat (ponovno) objavljam intervju z eno izmed ustvarjalk hrvaškega fanzina Raspad. Danes se ne spomnem, kakšni so bili vzgibi za ta pogovor, verjetno se mi je zdelo zanimivo, ker zadevo urejajo tri dekleta. Tudi vojna je bila še zelo “in” tema, zato me je zanimalo stanje duha nasploh in na t.i. “sceni”.

Se kdo še spomne celjske hardcore skupine Riot? Tu so se kalili fantje, ki so leta kasneje ustanovili danes zelo uspešno punk-rock zasedbo Multiball.

Pričujoči intervju datira (pomoje) v leto 1997, naredil ga je Kris (ki sem ga zadnjič po najmanj 10ih letih srečal na Klemenči jami), s katerim sva skupaj uredila prvo številko fanzina. Ob ponovnem branju sem se spet fino nasmejal… Kako minevajo leta in kako nekatere stvari razvodenijo, druge pa se sfokusirajo… Naravni tok stvar najbrž… Kakorkoli že, če bo kdo imel čas in živce tole prebrat, naj ima v mislih, da smo to ustvarjali jezni mladci 10 let nazaj

Še ena zadeva iz fanzina, tokrat intervju s punk bendom Proletariat. Ko danes gledam nazaj, se mi vse skupaj zdi zelo smešno, takrat pa se nam je zdelo, da ustvarjamo nekaj zelo pomembnega. V nekem trenutku je tako res bilo, saj še ni bilo interneta in je bil to način komunikacije, smešno mi je predvsem, kako se človek z leti spremeni, kako razmišljaš kot mulc, kakšne stvari so ti pomembne, ko živiš za velike stvari in ne veš čisto (mogoče slutiš), da se velike zadeve rojevajo iz majhnih vsakdanjosti.

Kakorkoli, Proletariat že dolgo ne igrajo več, David (bobnar s katerim sem se pogovarjal), pa se je, nazadnje ko sem ga videl), odpravljal na Havaje učit masaže. Če mu je uspelo, ne vem…

Ko sem zadnjič skupaj spravljal stare izvode Muske, ki sem jih dal v posvojitev, sem našel tudi stare izvode, pravzaprav originale fanzina, ki sem ga v devetdesetih (ja, 90-ih, se mi zdi da tam okoli ‘96, ‘97, ‘98) izdajal skupaj s prijatelji. Ker papir v vlažnih kleteh ne zdrži prav dolgo, sem se odločil, da zine iztrgam zobu časa, ga poskeniram in postavim na ogled, vsaj tiste zanimivejše dele.

Tako danes “ponovno objavljam” intervju z mlado (takrat!?) pesnico in filozofinjo Petro Kolmančič. Danes ima za sabo že 4 pesniške zbirke in teoretsko razpravo “Fanzini: komunikacijski medij subkultur”. Takrat pa…