Hermit

Rifnik je tisti hrib, na katerem opravljam “treninge” s tamalo na hrbtu. Kot “hišni” hrib mojega tasta (in tašče!) je več kot pripraven za naskakovanje ob vsakem obisku v Šentjurju. Če bomo hoteli namreč v prihajajočih mesecih izletovati na tudi kakšnih oddaljenejših hribih, bo treba nabrati malce kondicije. Kar s tamalo na hrbtu niti ni tako lahko, kot bi si sprva lahko kdo mislil. 12kg žive mase + nahrbtnik + voda in ostale malenkosti dodobra preizkušajo moje moči. A počasi se daleč pride, tamala pa v naravi neznansko uživa. Ne vem zakaj, a nazajgrede VEDNO zaspi v rukzaku. Tako je bilo tudi včeraj popoldan, čeprav zjutraj ni kazalo, da bo lep dan. Na koncu so v brezvetrju in soncu na vrhu uživale štiri generacije. Tudi prababica! Komaj čakamo novih lepih dni!

skozi gozd

čez travnik

ob gozdu

proti vrhu

štiri generacije na eni klopi

Pred dnevi sem dobil mejl od prijatelja, v katerem je med drugim zapisal: “Tako lepo je bit frej. It zjutraj ven na ulico in se sproti odločit, ali malo pa parku, ali kar tako naokoli, ali v center in potem od tam kamorkoli…” Pa sem mu odpisal, da še kako dobro poznam ta občutek, ko si srečen in svoboden, ko si na isti liniji kot cel svet, ko se cel dan smehljaš, pa pravzaprav ne veš zakaj… Zato pač, ker ti je lepo, ker se končno zavedaš samega sebe in ker si končno tam kamor sodiš. Pa če zgolj za nekaj trenutkov… Podobno se počutim po današnjem izletu na Limbarsko goro, kamor so nas pregnali prvi znaki pomladi.

Medtem ko se omenjeni prijatelj sprehaja po Nankingu na Kitajskem, mi trije odkrivamo skrite kotičke naše relativno bližnje okolice. Od Celja do Krašnje, od koder smo krenili proti Limbarski gori, je zgolj 20 minut vožnje.

Ker se je obetalo sonce, sem na delu prej zaključil, se pridružil svojima dekletoma pri zgodnjem kosilu, pripravil nahrbtnik in že smo se peljali. Mimo Trojan, kjer smo že bili z mislimi na krofe, a smo se odločili, da si jih privoščimo nazajgrede. Pred Krašnjo smo tako zavili proti Negastrnu in parkirali pri kamnolomu. Tamalo v nahrbtnik, nahrbtnik na rame in džiiihaaa… Sonce je prijetno grelo, prebujajoč gozd pa je bil naravnost očarljiv. Po poti so se sicer zlivali potočki, ki so nastajali od topljenju snega, ki leži še samo po sencah, a mokre noge nas danes niso motile. Ko smo iz gozda stopili na obsežen travnik, se je občutek čarobnega pomešal z vso silovitostjo doživljanja neomejenega prostora, vsaj tak občutek imaš, ko pogled nese daleč, daleč…

S travnika je do vrha še zgolj 15 minut, kjer stoji čudovita cerkev z ločenim zvonikom. Končno sem izvedel, kaj je na vrhu tega hriba, ki sem ga leta in leta opazoval, ko sem se vračal s študija v Ljubljani. Limbarska gora.

Gostilna je bila odprta, zato smo si privoščili pijačo (in počitek), Hana pa je neizmerno uživala od krušni peči. Tople reliefne kocke so ji bile vir zabave ves čas našega postanga v gostilni. Preden smo šli nazaj proti avtomobilu, smo se še 15 minut nastavljali soncu pred gostilno, nato pa vrgli uč na avtocesto v dolini in jo mahnili nazaj. Seveda je tamala ob povratku (tako kot vedno) zaspala v rukzaku.

Vsem nam je dobro del svež zrak, sonce in pa občutek svobode, ki ga dajejo hipne odločitve: gremo!

mimo kamnoloma

strmejši del po gozdu

čez travnik

kmalu bo zelen

džiha, stari!

še malo do vrha

cerkev sv. Valentina

nastavljanje sončku

metanje pogleda v dalj pred povratkom

Tudi nas je sončno vreme zadnjih par dni spravil ven na potep. V nedeljo je bil naš cilj Stari grad (nad Celjem), saj sva ugotovila, da na gajskem hribu nisva bila že več kot dve leti. Novost (vsaj za naju) je vstopnina. Ne bom bentil čez takšno odločitev, saj ima svoje pluse in minuse. Pripomnil bi le, da bi lahko, če so se odgovorni že odločili za vstopnino, na gradu postavili vsaj kaj na ogled. Tako v nedeljo nismo imeli gor početi prav ničesar. Friderikov stolp je zaprt, ker ga obnavljajo oz. gradijo stopnice in sodeč po videnem, se bo zdaj v stolp vstopilo nekje na sredini.

Friderikov stolp

Prav tako ni nikjer nobenega viteškega oklepa ali kakega drugega razstavnega eksponata zgodovinske vrednosti, vsaj vitrine, kjer bi si lahko ogledali kakšne stvari povezane s celjskimi grofi. Saj ni treba, da so originali, naj bo le nekaj na ogled. Resda je razgled z obzidja na mesto fantastičen, a to še ne odtehta (sicer minimalne) vstopnine. V razmislek odgovornim, če bo tole po kakem naključju koga doseglo…

Celje v nedeljskem jutru

Kar me je bolj zanimalo, je bilo na levi strani. Oziral sem se namreč proti Šmohorju z Maličem in Gozdniku ter Kotečniku. Oziral in obljubljal, da prihajam. Takoj ko… hm… kmalu.

Šmohor levo, Gozdnik desno

Ko smo se naužili razgledov, smo šli unovčit kupon za kavico. Prvič, od dveh € vstopnine, je en € kupon z kavico in drugič, tudi novost za naju, na gradu je končno kavarnica. Lepo urejena bo najbrž zaživela šele poleti. Opazila sva že otroška igrala, leseni Friderikov stolp ter terasico. Pravzaprav komaj čakam, saj je bila kava res dobra.

Slutnja pomladi nas je zmotivirala tudi danes, tokrat pa smo šli na Kunigudno oz. Goro oz. Šentjungert. Tamala noro uživa v rukzaku in je celo pot do vrha “prepevala” in pozdravljala drevesa.

mahnili smo jo po cesti

Na vrhu smo se okrepčali, midva z vodo, tamala pa z jogurtom. Vse iz nahrbtnika seveda.

malica

Tudi na Kunigundi sva bila presenečena, ko sva ugotovila, da so člani PD Galicija zgradili novo kočo ob planinskem domu. Lani (lani?) je stara namreč zgorela, nova pa izgleda zelo zelo lepa.

nova koča

Škoda, ker je planinski dom odprt samo ob nedeljah, saj smo srečali veliko pohodnikov za katere sem prepričan, da bi na vrhu spili vsaj skodelico čaja, če že ne kaj drugega.

Komaj čakamo naslednje dni, ko naj bi ponovno sijal sonček.

Oni dan smo se odpravili pod Olševo do Potočke zijalke. Že nekaj let sem poslušal prijatelja, ki je navdušen nad ledenimi kapniki, ki se v jami naredijo vsako zimo.

Do izhodišča smo se pripeljali s terencem in ga pustili nedaleč od cerkve Sv. Duha.

Sv. Duh, Podolševa

idealno parkirana lada niva

Za izhodišče smo izbrali kmetijo Rogar in takoj nad njo zakoračili v deviški sneg. Neizmerno rad hodim po zasneženem gozdu, pomirja me, za razliko od tiste žlavse v mestu.

pravljični gozd

pot se vije v ključih

Ko ni snega traja pot do zijalke cca. 45 minut. Tokrat smo do smerokaza za jamo hodili dobro uro, saj se je bilo treba za vsak korak dobro potruditi in ga pametno odmeriti.

še malo...

Takoj na vhodu v jamo so nas pričakali ogromni kapniki, vendar so globlje v jami lepši, popolnoma prozorni. Konstantno kapljanje ustvarja neverjetno zvočno podlago tej na pogled nenaravni kulisi, saj so nekateri kapniki, ki rastje s tal večji od dveh metrov. Kot da si na nekem drugem planetu.

vhod v jamo

malo globlje v jami

pogled ven

Priporočam vsakomur in glede na vreme se še ne mudi…

Na Uršlji gori sem bil nazadnje (in prvič) konec junija 2008 in od takrat nimam ravno najlepših spominov, predvsem zaradi političnega zbora na vrhu. Seveda to nima veze s samo Uršljo goro, se pa v mojem spominu nujno navezuje nanjo. Ko sem te dni razmišljal, kam bi se podal čez vikend, sem se odločil ponoviti pohod na to 1699 m visoko goro, a z druge smeri. Zanjo sem se odločil tudi zaradi lahkega zimskega dostopa, saj ne potrebuješ nobene posebne opreme. Prav pridejo gamaše, pa še te so opcija, saj je pot lepo shojena. Če smo poleti začeli pri Poštarskem domu, sva se s Haubijem tokrat odpeljala do Koče na Naravskih ledinah. Čudovit zimski ambient je obetal lep izlet, vremenarji pa so nad 1400 metri dan poprej napovedali sonce. Zagrizla sva s polno paro, Haubija je sama mišica, a sem na pol poti sopihal kot stara parna lokomotiva in sem zmanjšal tempo. Haubi je po krajšem prepričevanju sam odfrčal naprej, jaz pa sem si vzel čas za opazovanje narave. Zimski gozd je nekaj najbolj pravljičnega, kar lahko vidiš v “realnem” svetu, pod pogojem, da se sneg še drži vejevja. Če bi bilo še sonce… Ja, od jasnega vremena ni bilo nič, celoten vrh je pokrivala gosta megla, pa še veter je pihal. Zatekla sva se v kočo na joto, pospremila Jermana na wengenskem smuku in po podplatih “odsmučala” nazaj do avtomobila. Sonce naju je nato pozdravilo nekje nad Kotljami in izlet je bil primerno zaključen…

Haubijev marš

sneg...

na..

drevju!

planinski dom v megli

Priporočam.

V prihodnjem letu bo hribolazenje zagotovo zabavnejše, saj foter ne bo več hodil sam, hehe…

Hanin izletniški prestol

Kljub temu, da je bilo mrzlo, je lep dopoldan kar klical k sprehodu. Že dan prej sem se odpovedal Mrzlici, naneslo pa je tako, da sem nato šel na šentjurski Rifnik. Evo, par slikic s prečudovitega nedeljskega sprehoda…

grad v meglicah

za hojo prijetno, kaj pa z avtomobilom?

mrzli zidovi

skozi zimski gozd

ruševine na vrhu

snežno svetlikanje

vrh

razgled z Rifnika

V petek, ko v dolini še ni bilo z od zime, se mi je zahotelo malo snega, zato sva se z Nikotom odpravila na Strelovec. Razmere so bile ravno pravšnje, snega med gležnji in koleni. Začela sva pod Icmanikovo planino in jo malo po markirani poti, bolj pa kar počez, urezala proti vrhu. Pot namreč še ni bila uhojena, na vrhu pa sva bila po treh tednih prva obiskovalca, sodeč po vpisni knjigi. Sestopala sva tudi bolj na pamet, mimo Movznika, pod stenami Ut proti Puklovcu, od tam pa naprej proti Koči na Klemenči jami. V zeleni Logarski dolini sva bila po dobrih petih urah hoje, polna vtisov in pozitivne energije. Zakon!

prvi koraki

čez ograjo Icmanikove planine

bajtica na Icmanikovi planini

Tukaj bi z lahkoto kdaj spil kako kavico. Zadaj Raduha.

Ko pot ni uhojena, pridejo markacije še kako prav.

skozi gozd

malo počez...

v Avstriji je nizka oblačnost

proti vrhu

Niko na vrhu Strelovca

Raduha

Ute, Krofička, Škarje, Lučke Babe, Planjava

metanje pogleda v dalj

Ojstrica s Klemenče jame

Morda bi tale blog bolj sodil med klinično mrtve, kot pa vidrin, ki je pred kratkim ponovno zadihal. Ne bom modroval o volji, času in temah, ker tega je vedno dovolj, gre najbrž bolj za to, kaj deliti z drugimi oz. kaj povedati. Zato zadnje čase take benigne objave s hribov in tudi tale ne bo (skoraj) nič drugačna.

Klasična nedelja, ko oba z Majo dobiva mravlje v rit in je treba spakirat od doma ter odkrivat nove kraje ali pa že znane ponovno zaužiti. Tokrat smo se vsi trije odpravili proti Zrečam, na Brinjevo goro. Zaradi tamale seveda po cesti. Brinjevo goro sem prvič spoznal preko Boštjanove zavarovane plezalne poti, ki tak pravi mali biser, zvohal jo je pa Kuris. V skoraj treh letih sem tja potem peljal že veliko prijateljev, ki niso vedeli, če so klini in zajle za njih, nevajeni pač hoje po gorah. In ta pot je kot nalašč za privajanje zavarovanim potem. Ne traja dolgo, ni posebnih prepadov, speljana je po gozdu in pod plezalno steno, na vrhu pa te pričaka klopica in lep razgled skozi krošnje na Oplotnico in Pohorje.

Mi smo jo, kot rečeno, mahnili naokoli, po makadamski cesti. Tamali se je neznansko dopadlo, ko jo je treslo in je kar naprej nekaj  brundala, najbrž ji je bil všeč glas, ki so ga tresli kamenčki po kolesi vozička. Uživali smo v prelepih razgledih na Slovenske Konjice in konjiški grad ter Stolpnik (Konjiško goro) nad njima.

na Brinjevo goro

Popoldne so se spodaj še vedno preganjale meglice, zgoraj pa so nas greli zadnji sončni žarki. V dveh ključih nas je gozdna cesta pripeljala do cekrve Matere božje, ki stoji poleg vrha in je vse do druge svetovne vojne privabljala množice romarjev. Danes ji je najbrž namenjena manj slavna usoda, saj tudi v nedeljo tukaj nismo srečali nobenih pohodnikov, romarjev, vernikov…

Marijina cerkev na Brinjevi gori

Kakih 150 metrov od cerkve je tudi že prej omenjen vrh s klopco, kamor priplezaš po Boštjanovi poti. Skozi gosto gmičevje smo se prebili do razgledne točke, od koder se lepo vidi sosednja cerkev, sv. Neža, in pa Oplotnica v dolini.

uživanje na svežem zraku

Na vrhu smo se kar zasedeli, saj je bilo na svežem zraku ob metanju pogledov v dalj, res prijetno in na koncu smo še tik pred temo prišli nazaj do avtomobila.

O Kranjski rebri (najvišji vrh Kašne planine) in poti nanjo je na internetu po lanskoletnem vetrolomu tako malo informacij, da sem se odločil, da moram preveriti, kako in kaj. Za vse, ki ste zaradi naslova priromali na tole stran, naj zapišem, da pot s prelaza Črnivec obstaja, je na novo markirana in trasirana. Poteka v tretjinah. Spodnji del je speljan po pobočju, ki ga je lani popolnoma opustošil orkanski veter. Pot posledično ni najlepša, nudi razgled na Menino planino, je pa po svoje zanimiva, saj je “gozd” štorov nema priča divjanja narave. Ta del izgleda kot po atomski vojni. A čez nekaj let bo najbrž vse po starem, saj površino ekstenzivno pogozdujejo.

katastrofalne posledice vetroloma

malo višje so že zasajena nova drevesa

Drugi del poti vodi skozi gozd in predstavljam si, da je tako izgledala cela pot pred ujmo. Tu je orientacijsko pot malce zahtevnejša, saj na nekem delu zmanjka markacij, zato se je bolj treba opreti na orientacijski čut, ki se mu reče “naravnost za nosom”. Vmes se med krošnjami odpre veličasten razgled na Kamniško - Savinjke alpe, hkrati pa je to tudi odlična priložnost, da se človek malce nadiha.

Zadnja tretjina poti pa poteka po golem vršnem grebenu, planini, kjer se poleti pasejo kravice. Idilična jezerca / napajališča ob poti dajejo izletu pridih pravljičnosti.

idilično jezerce

Takšna jezerca so strateško razporejena po celi planini in kravice najbrž tukaj zelo uživajo.

Eden od razlogov zakaj sem se odločil obiskati Kašno planino je tudi njena lokacija, saj njena umeščenost v prostor nudi odlične razglede na sosednje hribe in gore. Z vrha lahko tako na eni strani opazuješ domala celoten masiv KS alp, na drugi strani sta sosednja Veliki Rogatec in Lepenatka, pa Menina in Velika planina.

Ojstrica in Planjava

Lepenatka in Veliki Rogatec

Raduha

Žal se na vrhu nisva mogla zadržati prav dolgo, saj je pihal tako močan veter, da sva se mu s Haubijem komaj postavljala po robu. Zavetje sva našla za skalo tik pod vrhom, kjer sva pomalicala in si na prenosnem gorilniku skuhala kavico. Sklenila sva, da se mimo Barone peči spustiva do lovske oz. pastirske koče na kašni planini. Po travniku, deset minut z vrha. Čudovita koča je umaknjena z vrha nudila malce miru pred vetrom.

pastirska koča na Kašni planini

Do prelaza Črnivec sva se nato vrnila po isti poti, saj na zemljevidu nisva našla kakšne krožne variante.

Kranjska reber s svojimi 1435 metri ne predstavlja resnega izziva izkušenim gornikom oz. planincem, je pa s svojo lepoto in položajem več kot primeren cilj za izlet cele družine.