Hermit

…na prvi pogled nimata nič skupnega, saj ju geografsko, vsebinsko ter kulturno razdvaja skoraj pol sveta. A samo na prvi pogled. Oba je namreč zaznamovala vojna, ki je tudi ozadje pripovedi in rdeča nit knjig, ki sem ju pred kratkim prebral. Prav tako imata oba nekakšen tragikomičen stil pisanja, njuni junaki so takšni, da se zlahka potopiš v njih in si jih naslikaš pred očmi in ko ju začneš enkrat brati, ju ne moreš več odložiti.

Prva je Vonnegutova Armageddon In Retrospect, ki mi jo je Niko prinesel kot darilo iz Amerike in je zbirka do sedaj neobjavljenih kratkih pripovedi. Vse se dogajajo v vojnem času, največkrat med drugo svetovno vojno. Značilen Vonnegutov humor / cinizem tudi tokrat zadene bolj kot tisoč novic s kriznih žarišč. Človek se ob prebiranju zlahka zamisli o strahotah vojne in posledicah, ki jih pusti na ljudeh.

Druga knjiga, mnogo obsežnejša, ki pa sem jo prebral celo v krajšem času kot Vonneguta, je Tisoč Veličastnih Sonc. Enostavno je ni mogoče dati iz rok, ko jo enkrat začneš brati. Preplet usod dveh žensk, ki odraščata v Afganistanu od sovjetske okupacije, do talibskega režima in “osvoboditve”. Pretresljiva zgodba, toplo priporočam!

Zadnje čase nisem najbolj priden, kar se branja tiče. Redno prebiram Planinski vestnik in Objektiv, za knjige pa zmanjka časa ali energije. Kljub temu je tu nekaj predlogov…

Čeprav mi Jančar ne leži najbolj, sem v roke vseeno vzel njegov roman Galjot. Knjigo je začel pisati v zaporu, glavni lik knjige, Johan Ot, pa ravno tako nima najbolj zavidljive usode. Živi v 17. stoletju, po naših krajih mori kuga, inkvizicija preganja čarovnice, ljudje živijo v strahu. Tudi sam se večkrat najde za zapahi in v nemilosti sodnikov, konča pa kot veslač na galeji in mu življenja ne uspe začeti znova… Mračna knjiga, ki morda ni najbolj primerna za poletno branje, je pa zanimiva slika naših krajev, kot so bili nekoč.

Steinbeckov roman Vzhodno od raja pa je že bolj »plažno« branje. Epska pripoved o usodi dveh ameriških družin z začetka 20. stoletja… Knjiga mi je bila zelo všeč, čeprav se mi zdi, da je bolj »babje« branje in bi se dalo po njej posneti odlično žajfnico. Kompleksni odnosi, odlični, večplastni karakterji in neskončno veliko preobratov.

Ellisonov Nevidni človek je še ena temačna, žalostna knjiga o črncu, ki ga življenje nikakor ne izuči in se vedno znova najde v istih situacijah v katerih vedno potegne kratko. Mučna zgodba o razslojenosti in rasni nestrpnosti v Ameriki. Udari že takoj na začetku, ko bogati belci prisilijo mlade temnopolte fante v boj za nekaj beličev, t.i. »battle royale«. Ni srečnega konca…

Že kar nekaj časa je minilo od zadnjega vpisa. Tomi me je zadnjič pobaral, kako to da nisem nič hodil v hribe? Najprej je bila bolezen, pa potem vreme in spet vreme, nato pa sem se lotil obnavljanja spalnice. Stare omare ven, beljenje sten, sestavljanje novih korpusov. Zdaj se lotevam še obnavljanja dela parketa, ki ga je pred letom dvignila voda izlita iz pralnega stroja. Dnevi se zdaj daljšajo, tudi dežja je manj in že razmišljam o novih hribovskih “podvigih”.

Med čakanjem na novo vzmetnico, na kavču dnevne sobe krajšam čas s prebiranjem  RSQ-ja, Muske, Objektiva, Savianovo Gomoro in Pirandellovim Matijo Paskalom. V novem Planinskem vestniku so zanimivi intervjuji z našimi najboljšimi plezalci…

Ob priliki bom spet šel na Krofičko…

Krofička (2083 m)

Pa na Storžič si tudi želim letos…

V preteklih tednih sem užival ob prebiranju parih knjig, ki jih ponujam v  namig za naslednjo izposojo v knjižnici (če ne veste več, kaj bi si izposodili)…

V. Möderndorfer: Ljubezni Sinjebradca - Psihopatologija loverboya, zbiratelja ženskih zgodb, osumljenega serijskih umorov. Knjiga se prebere v enem dnevu in ni slaba, kljub Holywoodskim momentom…

Avguštin: Izpovedi - Evergreen, ki ga lahko prebiraš kadarkoli, kjerkoli. Odpreš knjigo in bereš, ni treba od začetka. Zanimiva so predvsem poglavja o času…

I. McEwan: Sobota - Stilistično in vsebinsko odlična knjiga, ki kljub precej strokovnem izrazoslovju s področja možganske kirurgije, niti za trenutek ne postane dolgočasna. Zgodi se v enem dnevu, na dan, ko so v Londonu protesti proti vojni v Iraku. Obezno!

D. Jelinčič: Kam gre veter, ko ne piha - Njegove Zvezdnate noči so me tako prevzele, da sem tudi Veter prebral v enem kosu! Tokrat gre na Gašerbrum 2.

Deževni dnevi so že tu, zgoraj pa zgolj nekaj idej, kako jih preživeti.

Kratki, mrzli in deževni dnevi so kot nalašč za branje pod toplo odejo. McEwanov roman Otrok o pravem času je zelo intimna pripoved o izgubi edinke, o strahu pred soočenjem z izgubo, o predajanju melanholiji in nenehnem preizpraševanju samega sebe ter podoživljanju preteklih dogodkov. McEwan odlično prepleta aktualne dogodke, politično delovanje, flashbacke in razmišljanja “kaj bi bilo, če bi…”, v zgodbo, ki te potegne vase še preden se dobro zaveš. Siva zgodba, se vseeno konča obarvano, a hromeči strah pred izgubo vseeno ostane poglavitna misel, ko odložiš knjigo. Odlično oz. food for thought.

Tretji Ecov roman je zgodba o brodolomcu, ki se namesto na kopnem, znajde na nasedli ladji Daphne. Zgodba se dogaja v 17. stoletju, ko je svet spodaj še vedno bil neznanka, predvsem pa je bila neznanka, kako meriti naš planet. Tako je bil mladi plemič La Grive »podtaknjen« na eno izmed odprav, ki se je namenila odkriti pravilno merjenje sveta. Kot edini preživeli s potopljene Amarillis, se znajde na nasedli ladji, s katere pa vidi bližnji otok. Misleč da je na ladji sam, se zgrozi, ko na krovu najde božjega človeka / znanstvenika patra Casparja. Kmalu se med njima stkejo močne vezi, kjer mladi mož posluša modrosti izkušenejšega starca. Oba sta ujeta na nasedli ladji, saj nihče izmed njiju ne zna plavati. Tako mu kopno ostaja nedosegljivo, prav tako pa njegova gospa v Parizu. Zato se zateče v pisanje pisem svoji ljubljeni, ki pa kasneje preraste v roman, o njegovem (izmišljenem) bratu Ferranteju, ki ga sumi, da se izdaja zanj in mu tako prevzema ljubljeno, hkrati pa tudi ves poznani svet. Ker meni, da otok, ki ga vidi z nasedle ladje, leži za drugim poldnevnikom, in da tam teče drug čas, verjame, da bo vseh njegovih muk konec, ko bo prispel tja.

Zgodba je podana z urednikovega stališča v današnjem času, ki pač ureja in popisuje stare papirje. Kako je prišel do njih, koliko so ohranjeni in kaj vse je ostalo neizpričano, ostaja nepojasnjeno. Še ena Ecova mojstrovina, še en roman o romanu.

Po dolgem času sem preživel nekaj dni na morju. Kako je bilo? Upokojensko. Vstajal sem, ko se je luna še poslavljala od jutra, kavica s schweppes tangerino, ker mandarine pa, žal, nimajo, svež marmeladni buhtelj, potem pa pod drevo na plaži. Plavanje, opazovanje Velebita med visenjem na boji, plaža, opazovanje mravelj pri pojedini, knjiga. Naslpoh sem komaj čakal, da lahko nadaljujem s Foucaultovim nihalom. Koliko raziskav, priprav, miselnih vzorcev ipd. je potrebno, da napišeš tako fantastičen roman?! Plavanje, pa knjiga, pa spet plavanje, vmes morda kakšna odbojka na mivki, raje pa še kakšno poglavje… Kosilo, potem pa ponovi vajo… Do večera… Prehranjevanje, spat pa ob sončnem zahodu. Še poglavje ali dve s čelno svetilko na glavi, naslednje jutro pa kafica, buhtelj, tangerina, ker mandarine še vedno nimajo…

Logarska dolina je postala že stalnica v mojem dopustniškem življenju, čeprav se v zadnjih štirih letih še ni zgodilo, da bi imel skupaj več kot dva dneva sončnega vremena. Ali pa vsaj brez padavin. Tudi letos je bilo tako.

V petek dež, a smo vseeno prikrtačili do Rinke, kjer je Niksonu na glavo namesto vode padel kamen. Trdobučnost, ki mu je v »ril lajfu« včasih napoti, ga je tokrat rešila pred kakšnimi hujšimi posledicami. Vesel sem, da je tudi Urša prisopihala do slapu. Prejšnja leta ji to ni uspelo, letos pa si je lahko slap ogledala tudi od blizu, mogoče zaradi palic, ki se jih je tako dolgo otepala.

V domu knjiga (Grossman: Levji med – mit o Samsonu) in obvezna enka pred spanjem.

Sobotno jutro je sončno, odpravimo se na Raduho. Štirje po zavarovani plezalni poti, ostali čez Durce. Pred razcepom mala / velika Anja vpraša:
»Smo že na 3/4 poti?«
»Smo,« ji odgovorim, saj smo krenili od Bukovnika. Zamolčim, da jo najstrmejši del še čaka.
Olajšano me sprašuje naprej: »Kaj pa na polovici?«
Dve leti starejša Neža zavije z očmi: »3/4 je več kot polovica!«
Anja: »Mislila, sem na 3/4 in pol!«

Všeč mi je ta “otroška” logika.

Zavarovana pot na Raduho je odlična, dinamična, ravno prav varovana. Za začetnike, da dobijo občutek za zajle in kline. Na vrhu močno piha. Skupinica z mladima pohodnicama pride na vrh kake pol ure kasneje. Dekleti sta bledi, na Nikotu pa zaskrbljen izraz. Baje so imeli kar nekaj problemov, da razmišlja, da bi z dekletoma sestopil na Loko in bi potem nekdo prišel po njih. Po krajšem posvetu se dogovoriva, da mu bom pomagal z dekletoma sestopiti po isti poti, se pravi čez Durce. Kljub strahu in krušljivem terenu ter utrujenim nogam, se prebijemo do mogočne stene, od koder je do Grohota le še sprehod. Nekaj trenutkov je bilo adrenalinskih, tudi ko se mi je Anja, ki se je nad menoj oklepala zajle, usedla na glavo, jaz pa sem jo spustil tri »stopnice« nižje.

Utrujeni v domu, a ne dovolj, da ne bi zmogli ping ponga in enke, vmes pa še na sadni jogurt k Žibovt. Tudi ta izletek je nekako že postal tradicionalen. V postelji spet Levji med. Občudujem kako analitično, a vseeno zelo poljudno, se je Grossman lotil biblijskega mita. Uživam v branju, čeprav ne preberem več kot 10-15 strani na dan. Je preveč za »premlet«.

Nedelja siva, oblačna. Klemenča jama. Tudi tradicionalna. Niko gre gor skoraj vsak dan svojega dopusta v Logarski. Tudi sam imam rad pot čez tunel, a priznam, da mi na jami ni več tako všeč odkar sta Martin in Bernarda v dolini. Popoldan Niko odpelje smrklje na jogurt. Paše mi samota, čas za razmišljanje. Postavljajo se mi taka abotna vprašanja:
Kje je major Troha?
Kaj bi bilo, če bi bil Kramberger še živ?
Kdo so vsi ti ljudje, ki nastopajo v Pesmi poletja na TV Paprika?
Jim je bo nerodno, če bodo prebrali, da moram zaradi njih premagovati lastne občutke sramu, ko jih gledam?
Kako to, da Jernej Dermota ne spozna svoje babice, ko jo obišče v bolnici?
… ts ts ts …

Ponedeljek, torek, sreda… Ne sledim več dnevom. Uživam, čeprav vsak dan dežuje. Ugasnjen mobitel, nič interneta. Sam s sabo. Z Majo. Z vsemi ostalimi. V vseh treh odnosih uživam. Všeč mi je ideja take razširjene družine in družabnih večerov. Kako to, da se ne naveličamo enke, ki jo igramo vsak dan in kako to, da se ne naveličamo en drugega?

Urša je letos »osvojila« tudi Robanov kot. Vem, da se to sliši smešno, ampak zanjo je to prelomen uspeh, saj še pred dvema letoma ni zmogla poti do Rinke. Vesel zanjo. Na planšariji je lepo, masovnik je nasiten, kislo mleko odlično, žganci sladki… Z Nikotom opazujeva Kopinškovo pot na Ojstrico. Iščem steno pod katero je Robanov Joža razmišljal o življenju v dolini. Od tu se je ne vidi. Se pa lepo vidi Krofička, na drugi strani pa vrh kapelice na Molički peči. Bo treba prehodit še to pot do Korošice.

Zvečer. Cansei de Ser Sexy imajo novo ploščo. Poslušam. Zraven berem Tragedijo v Turski gori od Tomazina. Z Nikotom kljub slabemu vremenu še vedno cikava na osvojitev Skute skozi Turski žleb ali pa vsaj Tursko goro. Knjiga sama po sebi je dolgočasna. Preveč suhoparnih dejstev, preveč »zgodovinskega« orisa. Sama nesreča gorskih reševalcev bi lahko bila podlaga za zanimivo napisano knjigo, a tole mi enostavno ne gre. Hkrati se sprašujem, če je v redu, da berem knjigo o nesreči pod goro na katero se odpravljam. Verjetno nima veze…

Jutra ki sledijo so si enaka kot jajce jajcu. Veter, vrhovi prekriti z gosto smetano oblakov. Capuccino. V Plesniku imajo baje dobrega. Sam prisegam na belo kavo, saj me ostale zadeve tako zadenejo, da še tri dni ne spim.

Gremo na Okrešelj. Že v lepem vremenu mi je to najbolj zoprna pot, ki si jih lahko prikličem v spomin, danes, ko pa piha močan severno-vzhodni veter, pa izgubljam živce na zlizanih kamnih. Avtocesta. Hvala bogu vsaj gužve ni. Pravzaprav srečamo samo dva para, kar je za pot do Frischaufovega doma bolj izjema kot pravilo. V Turskem žlebu sta baje popustili dve jeklenici, pove oskrbnica / pomočnica. »Ni za hodit«, nam razblini še zadnji odstotek želje po osvojitvi Turske gore tega dne.

V dolini ugotovimo, da nam še ni dovolj, zato se od Doma planincev odpravimo še na ranč (zakaj sta tisti ogabni rogovili na vhodu?) na Klemenči jami. Tu ne grem več gor. Dolgčas. Spustimo se do Razpotja, skozi tunel. Tuš, jogurt, branje, ping pong, enka, spanje! Kot po pravilu smo vsi ob najkasneje ob 23.00 že v posteljah. Zakaj mi to ne uspe doma?! Paše…

Po tednu brez hitenja in skrbi se zdi Celje kot velemesto. Smešno…

Jelinčičeva knjiga me je čisto prevzela in dvomim, da bom lahko napisal kaj primernega. Lotil se je bom čisto površno, v upanju, da bo kdo vseeno posegel po njej. Beremo o jugoslovanski odpravi na Broad Peak leta ‘86. To je bila ena najuspešnejšiš odprav ever, celo v svetovnem merilu, saj je osemtisočak osvojilo 12 od 14 članov odprave, na isti odpravi pa so osvojili še drug osemtisočak, Gašerbrum II. Prav tako je Tomo Česen solo preplezal 2700 metrov dolg steber v K2 in se spustil v dolino tik pred nevitho, ki je terjala 5 življenj alpinistov. Na isti odpravi je na osemtisočak stopila tudi prva jugoslovanka (slovenka) Mici Štremfelj.

V glavnem… To so suhoparni podatki, okvir zgodbe, ki jo prvoosebno piše Jelinčič. Zgodba je polna samoizpraševanja, dvomov, optimizma, smrti in končno tudi odločenosti in osredotočenosti na vrh. Na vsaki strani sem si slikal slike in takorekoč plezal skupaj s pisateljem. Knjigo sem prebral na mah, a sem si zadnje strani pustil za naslednji dan, saj nisem hotel, da se že konča. Zdaj ko sem jo končo prebral, me navdaja z novim navdušenjem nad hribolazenjem, odkrila pa mi je tudi nove poglede na svet okoli. Ena tistih knjig, po kateri ima svet drugačen okus.

Danes me je nekdo vprašal, kako da imam toliko energije, pa sem mu odgovoril, da ta izvira iz obupa, iz obupnega boja proti vsakdanjosti. V tem boju sem tolikokrat utrujen, tolikokrat sem že omagal. Pravijo, da se bom naposled ustavil, vendar vem, da se bo nemir vrnil in da te poti ne bo več konec.

Mi, mestni, povečini gojimo neko idealizirano podobo življenja na kmetih, kjer je vse tako lepo in lahko, kjer se zjutraj zbudiš in greš na vrt zobat jagode, maline in robide, potem zbobnaš skupaj živino in jo pojoč odpelješ na s soncem obsijan travnik. Sam ležeš v senco bližnjega drevesa, iz veje izrezbariš frulico in si krajšaš čas do konca paše, ko se ob veselem pozdravljanju domačih vrneš na grunt. Pomolzeš kravo in že delaš sir. Ves vesel in neobremenjen zgodaj ležeš v posteljo in šteješ ovčke, dokler mirno ne zaspiš.

Takšno sliko o kmetih sem imel kot mulec, pa še zdaj, po dolgih dneh v mestu, si jo rad kdaj naslikam in sanjam, kako bi bilo lepo, če bi imel nekje kos zemlje in…

Knjiga Ivana Potrča Na kmetih je odlično napisana slika kmečkega življenja na slovenskem po svetovni vojni in je vse prej kot podobna moji predstavi o gruntu. Zgodbo pripoveduje Južek, tipičen trpeč Slovenec, ki je v zaporu, saj so mu zavdale ženske. Tudi tipično, saj lahko klenega Slovenca zlomi le ženska, a ne? Sestra k hiši pripelje samooklicanega velikega partizana Štrafelo, ki ga pravzaprav nihče v vasi ne mara. Južek kljubujoče odide k sosedom, Toplekom, za hlapca. Stari Toplek je v postelji, umira, Žena in dve hčeri pa gospodarijo kakor vejo in znajo. Življenje na kmetiji se izkaže za garanje od jutra do noči, a vseeno ni to tisto, kar Južeka in ostale pripelje do dna. Skrivanje pred svetom, kaj bodo pa sosedje rekli in podobno, je težja peza kot kakršnokoli delo. Južek se namreč prav kmalu zaplete s staro Toplečko, ki ga neizkušenega, a radovednega, neke noči naskoči in to potem traja, dokler njen usahli mož ne umre, ona pa zanosi. Takrat Južek, tipično, stisne rep med noge, jo odrine od sebe in se mu zgodi njena hčerka Hana, ki prav tako zanosi z njim. Garaško delo, sramota pred svetom, borba za pravico do grunta in nenehno javkanje žensk so preveliko breme za še večjega človeka, kot je Južek. Tu pa je še tretja ženska, deklica, najmlajša hči Tunika, do katere Južek goji iskreno ljubezen, a je nikoli na kapitalizira, tako kot je to naredil z njeno mamo in sestro. Kljub vsemu ga ta ljubezen do najmlajše (ki je od njega mlajša zgolj dve, tri leta) ob kriznih trenutkih nekako naredi razsodnega in ga umiri. Roman se sicer konča z Južekovim odhodom iz zapora, a ne ve se kam: ali je šel na Toplekovino, kjer ga je čakala Hana z njegovima otrokoma? So ga premestili v drug zapor? Je šel na prisilno delo?

Spominjam se nekega predavanja profesorja Žalca na FFju, ko je predaval o (prezrtem) slovenskem filozof Francetu Vebru. Ta naj bi na začetku svoje akademske poti napisal knjigo Temelji slovanskega agrarizma, kjer je idealiziral kmečko življenje in pozival mestne ljudi, naj se preselijo na kmete, ker se tam živi v sožitju z naravo. Baje ga je nek kmet kmalu po izidu knjige, v pismih bralcev nekega časopisa, strogo okrcal, češ da kmet ne živi v sožitju z naravo, ampak da je njen suženj. Veber od takrat naprej ni več pisal podobnih manifestov.

Najbrž kmetu res ni z rožicami postlano, a sprašujem se, kako je mestno življenje lažje? Zato še vedno upam na neko majhno kočico nekje v hribih, ravno dovolj veliko, da bom vanjo lahko stlačil kakšen jogi in malo pečko. Ali pa bom nekega dne spakiral rukzak in odšel iskat svoj magic bus.