Hermit

Virkov roman 1895, potres je ljubezenski zgodba med ljubljanskim fičfiričem Ivanom, ki dneve preživlja v popivanju in igranju taroka ter preganjanju deklet, in Mario, italijansko lepotico.

Ivan se sicer vsako sredo druži s svojo zaročenko, a to mu je bolj v napoto kot pa veselje. Službe nima (in noče), mama mu vsak teden pošlje nekaj denarja, je totalen egocentrik in ga življenje drugih ne zanima. Iz vsakdana ga prebudi možnost jetike, za katero so ljudje takrat cepali kot muhe. Vse pa se obrne na glavo, ko sreča prelepo italijansko aristokratinjo Mario de Majo, najlepšo žensko, kar so jih do takrat videli v Ljubljani. Kot se to rado zgodi ob silnih čustvovanjih, začne Ivan razmišljati o svoji etični in moralni drži in se nekajkrat celo upre skušnjavi. Potres dokončno zbliža ljubimca, Ljubljana pa je orisana kot provincialno mesto s še bolj provincialnimi prebivalci, jaro gospodo in reveži.

Virku uspe odličen oris naše prestolnice, ujame karakter ulic in njihovega življa na koncu 19. stoletja. Med branjem se mi je pred očmi risala razglednica mesta, ki hoče biti veliko, a nikoli ne bo – zaradi prebivalcev. Razglednico mesta, ki je svoj karakter gradilo po rušilnem potresu leta 1895.

Še ena odlična zadeva iz Dnevnikove zbirke… Včasih sem zelo malo posegal po domačih avtorjih, danes pa ugotavljam, da so tudi naši pisatelji hudo zanimivi. Ljubezen je roman o ljubljanskem predmestju Zelena jama in njenih prebivalcih. Osebnoizpovedna zgodba najstnika (pisatelja) Marjana, odraščajočega med drugo svetovno vojno, govori o okupaciji Ljunljane. Najprej italijanski in kasneje nemški. Govori o družbi fantov, ki ga je nekoč skupaj “srala” po naselju, s prihodom vojske pa se vse spremeni: eni gredo v partizane, drugi med belogardiste, eni hodijo v cerkev, drugi h kurbam… Marjana zanimajo vsi, od prvega do zadnjega, naj bo to domobranec Ciril ali partizan Boris, in je neobremenjen z ideologijo. Preživlja nedolžno otroštvo v hudih časih.

Ko je konec vojne, se tudi Marjan zave, da ne more več biti ravnodušen. Izoblikoval si je svoj podgled na svet in otroške nedolžnosti je konec, na tem mestu pa se konča tudi knjiga.

Film iz leta 1984 v režiji Rajka Ranfla ni tako posrečen kot knjiga. Je kolaž Marjanovih srečanj z ljudmi brez neke globine in precej nepovezano. Vseeno pa je zanimivo videti mlade Gojmirja Lešnjaka, ki igra domobranca Cirila (pa ravno on!), Deso Muck, Braneta Šturbeja, Pavleta Ravnohriba… Knjiga +5, film -3.

Roman maroškega pisatelja Tahar Ben Jellouna »Sveta noč« se začne zelo počasi. A tako se najbrž mora začeti zgodba o dekletu, ki se kot osma hči rodi tradicionalni muslimanski družini in jo oče, ki mu ni uspelo narediti moškega potomca, razglasi in vzgaja kot sina. Zahra, svetu predstavljena kot Ahmed, začne svojo ženskost spoznavati šele po očetovi smrti. Znajde se na poti iskanja identitete, pobegne iz domačega okolja in se prvič kot ženska poda v svet, da bi se otresla osebne zgodovine. A ta jo nujno dohiti ravno, ko se začne sproščati in živeti dostojno življenje ob Konzulu, ki jo navkljub slepoti vidi in spozna bolje kot kdorkoli drug. »Sveta noč« je zgodba o iskanju lastnega jaza, je zgodba o ženskah in muslimanski družbi. Je tudi ljubezenska pripoved, ki te potegne vase, ko se prebiješ skozi prvi dve poglavji.

Ugotavljam, da ima Založba Mordijan, ki je izdala tale naslov, dobro roko pri izbiri sodobnih romanov. Všeč mi je tudi, da so knjige iz te zbirke natisnjene na recikliran papir (ali?), všeč pa mi je tudi font, ki ga uporabljajo – tako fino zavitih vprašajev še nisem videl v nobenih drugih izdajah. Kako to, da nisem še nikjer zasledil podatka o tipografiji? A takšne podatke založbe skrivajo ali se jim ne zdijo dovolj zanimivi za bralce?

Očitno imam srečno roko pri izbiri čtiva, saj sem ponovno naletel na knjigo, od katere se nisem mogel odtrgati. Leviatan Paula Austerja je imenitno napisan roman o svobodi v Ameriki, poigrava se z ameriškimi simboli in predvsem fenomenalen oris karakterjev v katere se z lahkoto vživiš.

Pisatelj Peter Aaron izve, da je v eksploziji bombe umrl nek tip. Predvideva, da njegov najboljši prijatelj Ben Sachs. Začne zapisovati zgodbo njunega prijateljstva, tankočutno orisuje Sachsov karakter, hkrati pa se tudi sam razkrije bralcu. Razvije se napeta zgodba o levičarskem aktivistu in njegovem prijatelju / kronistu.

Paul Auster je sicer zelo aktiven 60. letnik, saj se poleg pisateljevanja ukvarja še s filmom in stripom. Je režiser filmov Smoke (1995), Blue In The Face (1995) in Lulu On The Bridge (1998), bral pa sem že tudi strip Stekleno mesto. Človek z veliko idejami in super realizacijo.

Pri knjigi mi je hecna samo ena zadeva, pa še to ne po avtorjevi krivdi. Na zadnji platnici je namreč kratek povzetek vsebine, a tisti, ki jo je pisal, očitno ni prebral knjige ali pa je vse skupaj od nekod (slabo) prepisal. Mogoče pa gre tudi zgolj za lapsus, a zakaj so potem lektorji ali uredniki?! Na platnici se je recenzentu namreč zapisalo, da Peter in Ben gojita čustva do Petrove žene Iris. To pa ni res, saj je obema všeč Benova žena Fanny. Ts ts.

Kehlmannu tudi v Izemri sveta uspe tisto, kar tako veliko avtorjem spodleti: oris dveh različnih karakterjev do te mere, da dobiš občutek, da ju osebno poznaš. Tokrat se loti matematika Gaussa in raziskovalca Humboldta. Sodobnika, ki sta živela v času, ko se je zdelo, da za znanost ni ovir, sta si popolnoma nasprotna, a hkrati tako zelo blizu. Zanimiv je način, kako ju Kehlmann na koncu knjige približa, skoraj spoji v eno osebo, velik duh.

Kehlmann je vsekakor zelo zanimiv avtor, predvsem me navdušuje žlahten humor in pa znanstvena podlaga. K berljivosti pa veliko pripomore tudi odličen, sočen prevod Amalije Maček.

Že dolgo se ob kakšni knjigi nisem tako nasmejal kot ob Kehlmannovi “Jaz in Kaminski”. In že dolgo me kak glavni junak ni tako iritiral, da bi ga na vsaki drugi strani na gobec. V glavnem, tip, novinarček, se odloči, da bo napisal biografijo slovitega slikarja Kaminskega. Sam se povabi v njegovo hišo, je brezobziren, verbalno agresiven, bolano ambiciozen in popolnoma nedojemljiv za svet okoli sebe. Jaz in samo jaz. Po nekaj dnev “ugrabi” slikarja in začne se road-trip, na katerem se je novinar prisiljen soočiti sam s sabo.

Čeprav Kehlmann konča knjigo nedorečeno, se mi zdi, da za glavnega junaka ni upanja. V vsakdanjem življenju jih vidim vsak dan, zakravatane bolestno ambiciozne primerke, ki grejo prek trupel in se vlizujejo šefom v riti. Potem pa so nesrečni, če na njihovo 2000€ plačo ne dobijo še bonusa in zagrenjeni, ker že 3 leta niso napredovali. In potem si kupujejo turistične aranžmaje ali po njihovem svobodo, ki jih pustijo prazne in…

“Jaz in Kaminski” je odlična tragikomedija, ogledalo današnje družbe, kjer je v boju za položaj v družbi dovoljeno prav vse.

btw. Kehlmann je star 32 let, v predalu pa že ima 2 megauspešnici. Že berem “Izmera sveta”, ki so jo v Nemčiji prodali že v več kot milijonski nakladi.

V pričakovanju filma (na TV Slo naj bi bil premierno prikazan decembra letos), sem se lotil Dolenčeve knjige, ki me je totalno navdušila.

Zadeva se začne kot normalen študentski / ljubezenski roman, proti koncu pa postaja vedno bolj temen, bizaren in… vampirski. Vrhunski šund! Zakon! Ne vem, če sem že kdaj zasledil vampirje v kakem slovenskem romanu.

Pa kako so opisani tisti kraji. Zapreš oči, pa si tam. Kostanjevica, Šentjernej, Gradišče, pletrski samostan, Vratno, Zavratno… In Zavratnega nisem našel na zemljevidu!

Za vse, ki jim je bil všeč film Romana Polanskega Fearless vampire killers.

Kar se tiče filma Vampir z Gorjancev, imam mešane občutke. Vinči zna bit toplo / hladen, ene stvari naredi vrhunsko, druge pa… Najbolj pa me skrbi, kako bom v vlogi Romana požrl Sebastiana Cavazzo. Se mi zdi preveč pocukran in preveč… Ni mi všeč. Se pa veselim Inti Šraj, ki bo upodobila Lenoro, Gregorja Lušteka (Rodin), Jonasa (Jup - pomoje vloga Jonasu pisana na kožo) in Barišiča (župnik Lesjak), ki ima tak holivudski fris. Upam, da bo film zgledal, da ne bo tiste značilne TV kamere / slike / fotografije…

Kot mulc sem Pod svobodnim soncem prebral v “šusu”. Iztok se mi je zdel car in želel sem si jezditi konje vsaj tako dobro kot on. Danes, ko sem star 30+, se sprašujem s kom se poistovetiti? Z Iztokom? Radovanom? Svarunom ali preračunljivim Epafroditom? Ko si mulc ni dileme: Iztok je car! Pa zdaj? Ne morem se odločiti… Najbrž je dekletom, ki so brale to knjigo še težje, saj imajo na izbiro samo Ireno in Ljubinico. Ob tema dvema se sprašujem, če si res vsaka ženska želi biti rešena od “princa na belem konju”!?

Zanima me tudi, če je Finžgar bral Sienkiewiczev Quo Vadis, saj je zgodba prav nemarno podobna. QV je izšel leta 1895, PSS pa 1906/07.

Prav tako me zanima, zakaj še Mel Gibson ni posnel filma v katerem bi igral Iztoka, tako malo blatnega, zavitega v volčjo kožo. V filmu bi seveda govorili slovansko ali karkoli so že govorili v Iztokovih časih… Film bi bil Gibsonov logični naslednji korak po Kristusu in Apokaliptu.

Brati sem sicer začel neko starejšo izdajo, a je bil tisk tako mini-mini, da sem rajši posegel po DZSjevi izdaji, ki se jo je dalo kupiti z Dnevnikom nekaj let nazaj. Je pa res, da je imela starejša izdaja take lepe slikice in sem na koncu malo kombiniral.

Kakorkoli že, Pod svobodnim soncem je zanimiv epski roman in neizčrpen vir lepih slovenskih imen. Priporočam, če se odločate za otroka, pa tudi če želite zgolj obuditi v sebi.

Knjiga Harukija Murakamija vsekakor ni lahkotno branje, čeprav se na prvo žogo zdi. Je tipično japonska, v najboljšem pomenu besede in menim, da bodo v njej uživali predvsem zahtevnejši bralci. Med glavnimi protagonisti se splete čuden ljubezenski trikotnik v katerem nihče nikogar. Junaki so večinoma osamljeni in prehajajo iz maničnih v depresivne faze, veliko je samoizpraševanja, strastne ljubezni, erotičnih sanjarjenj, preskakovanja realnosti…

Za boljše razumevanje se mi zdi, da bi bilo dobro poznati malo japonske mitolgoije, saj sem belolaso žensko (v romanu je to Miu) srečal že kar nekajkrat, nazadnje med ogledom Kurosawinega filma Kumonosu jô. Špekuliram, če je Miu res prikazana kot yama-uba, je marsikaj bolj logičnega. No, za sam filing zgodbe pa to niti ni pomembno.

Sputnik je počasna knjiga, ki jo hitro prebereš. Ne vem zakaj, ampak večkrat sem pomislil, da bi lahko bila to fina psiho grozljivka, v smislu Janghwa, Hongryeon, kjer se tudi mešajo realnosti. Ali pa tako kot v El orfanato… Eh, brezveze, bluzim. Ja, taka je ta knjiga, navije te do konca, potem pa…

Odlično čtivo, ki bo pustilo bralce, ki si želijo izrečenega, konkretnega konca, prazne in zbegane kot tole sinico pred mojim oknom, ki najbrž ne ve kaj naj si misli o vremenu, ki se menja vsakih 15 minut.

Čeprav je Márquezov roman pri katerem sem si sposodil naslov za tale vpis ljubezenska zgodba, me je vseeno prisilila k razmišljanju o mojih srečanjih s profesionalkami. Takih trenutkov sicer ni bilo veliko, a vseeno so vsi po vrsti s sabo nosili neko žalostno noto.

Prvič sem jih videl v Beogradu, ko je le-ta še vedno bil glavno mesto velike Jugoslavije, jaz pa sem bil 10-letni mulc. V bivšo prestolnico sem se z vlakom pripeljal na obisk bolnemu očetu, ki je kot »civilno lice« ležal v vojni bolnišnici. Na železniški postaji sem opazil neke »tete«, ki so nekaj ponujale nekim »stricem«, a tisto nekaj ni bilo vidno. Nič niso prodajale, vse po vrsti pa so se mi zdele zelo naveličane in prepričan sem bil, da meni s tako dolgočasnim pristopom ne bi mogle prodati ničesar. Ob kasnejših urah, ko smo se iz bolnice vračali v beograjsko začasno bivališče, sem jih videl tudi na cesti, ob vpadnicah v mesto. Takrat mi ni bilo jasno, kaj bi kdo tam počel. Ko sem zrasel v spolno zavedajočega se osebka, sem zvedel, da se tem »tetam« v Beogradu reče kamenjarke. Ker so pač na cesti. Te, da so najbolj poceni in pripravljene na vse. Takrat sem se spomnil na gospe, ki so se mi takrat na postaji zdele tako dolgočasne, s praznim pogledom. Za nazaj sem občutil neko žalost, ki je kot mulc nisem razumel, čeprav sem slutil, da nekaj ni prav.

Druga slika je seveda iz Amsterdama. Prijatelj me je zvlekel v rdečo četrt. Izložbe polne 40+ starih Surinamk, Aziatk, vse od prve do zadnje s topim pogledom, mehansko vabeč vsakega mimoidočega. Počutil sem se krivega, moja prisotnost jih je degradirala v poceni robo, ki si jo ogleduješ in ocenjuješ v trgovini »Vse za 1000 SIT«. Meso iz vitrine mesarije. Nisem si jih upal gledati. Sram me je bilo, pred samim sabo. Vse tiste ženske, stari kosi mesa, ki jim je že popolnoma vseeno. Moja prisotnost tam je opravičevala njihovo nastavljanje.

Tretjič je bilo lani v Bolgariji. S kolegom sva tretjega iz naše male družbe pospremila do pasaže v kateri je bil vhod v enega izmed sofijskih bordelov. Za vsak slučaj naj ga počakava, nama bo javil, če je vse v redu. Po petih minutah, se je pojavil na oknu v drugem nadstropju in nama pomahal v slovo, notri pa so ga potegnili trije pari ženskih rok. Dve sta se nato pokazali na oknu in naju, ki sva čakala spodaj, začeli vabiti, naj prideva tudi midva. Ena nama je celo pokazala joške in vsi smo se smejali in se poslovili. Zdele so se mi vesele in kolega (uporabnik) je kasneje poročal o sproščenem vzdušju.

To so tri slike, več jih žal ni bilo, ali pa se jih nisem zavedal. Nikoli nisem probal in če pomislim, tudi nikoli ne bom. Popolnoma drugačen pa je junak Márquezovega romana, 90-letni fukač, ki še ni seksal z žensko, ki ji ne bi plačal. Za devetdeseti rojstni dan si tako zaželi spati z nedolžnim dekletom, zato pokliče lastnico bordela, staro prijateljico, ki mu pomaga pri njegovi želji. Uredi srečanje s 14-letno Delgadino… Kratek, odlično napisan roman (112 strani), ki ga pogoltneš v dobrih dveh urah.