Tudi sedma knjiga o mladem čarovniku Potterju se bere kot po maslu. Rowlingovi je ponovno uspelo napisati knjigo, ki je enostavno ne moreš odložit. V teh treh dneh, kolikor sem jo bral, sem neprestano kradel trenutke, da sem se lahko vrnil h knjigi. Sicer je bilo pa o Potterju in avtorici napisanega toliko, da bom sam dodal zgolj: 10+!
Razmišljam, če sem že prebral Ecovo slabo ali pa vsaj povprečno knjigo… Po roži, nihalu in študijski literaturi, sem si ta vikend (vreme in zdravje ni dopuščalo kakih izletov) privoščil še njegov “Skrivnotsni plamen kraljice Loane”.
Yambo doživi možgansko kap in se zbudi brez lastnih spominov. Ostane mu zgolj enciklopedični spomin, zato se poda na lov za samim seboj. Med listanjem starih knjig, svojih najstniških pesmi, šolskih zvezkov, propagandnih letakov, stripov, šund romanov, plošč itd. obračuna z italijanskim fašizmom, z njegovim propagandnim strojem. V knjigi je veliko slik - naslovnice plošč, izrezi stripov, letaki itd., tako da jo je užitek brati in ti zlahka pričara Italijo pred in med svetovno vojno. Sledi še obračun s samim seboj, ki pa se izteče…
Super zadeva!
Ena boljših knjig, ki sem jih v zadnjem času prebral je zagotovo Kelmanova “Kako pozno, pozno je bilo”. Kljub t.i. “straniščnemu” stilu pisanja, je škotski pisatelj zanjo dobil prestižno nagrado booker. V originalu naj bi besedo fuck, na zgražanje konservativnih kritikov, napisal več kot 4000-krat! Tudi slovenski prevod je sočen, poln kurcev in ostalih kletvic.
Vse skupaj je pisano kot nekakšen miselni tok. Znajdemo se v Sammyjevi glavi, ki se po prekrokani noči zbudi v jarku, brez svojih čevljev, cel prescan. V pretep zvabi policaje, ki ga tako pregarbajo, da se v celici zbudi slep! Tu se knjiga zares začne z vsemi Sammyjevimi, predvsem birokratskimi težavami, privajanjem na novo stanje in prevrednotenjem življenja oz. razmišljnaju nazaj za naprej. Kelman odlično opisuje Sammyjeva duševna stanja, njegova razmišljanja pa velikokrat kot strela z jasnega prekinejo znani (predvsem country) napevi, ki se jih junak asociativno spomne v danem trenutku. Je tudi polna življenjskih resnic ala: Življenje je polno nesporazumov, kurac, kako boš komu kaj povedal. Saj se ne da, jebiga. In pa: Naštuljen žnabl pri ženski zna bit hudo seksi, a slej ko prej ugotoviš, da je to samo znak za razvajeno prasico (to nista citata, pišem po spominu).
Odlično branje, ki sem ga zaključil pod včerajšnjo polno luno.
Včeraj sem se po dolgih mukah prebil skozi drugo (in zadnjo) knjigo Fenomenologija Tineta Hribarja. Zaradi več kot 1000 strani dolgega špeha, sem ostal z žulji na riti, slabim vidom, prazne glave, še več vprašanji in odporom do fenomenologije, ki se mi v osnovi dopade.
Verjamem, da je Husserla, še bolj pa Heideggra težko prevajati, a ti dve knjigi nista prevod, temveč avtorsko delo, študijska literatura. Zato mi ni jasno, kako si lahko (katerikoli) profesor dovoli pisati tako nerazumljivo, kot to počne Hribar. Čreva, ki so namen sama sebi. Samo za primer:
“V vsakem prezentiranju prezentnega v njegovi prezenci je vselej že ko-prezentno moje lastno re-prezentiranje” (Fenomenologija II, str. 91)
Pa to je še v redu…
Za osvajanje fenomenologije, bo treba neko drugo literaturo dobit.
Ta teden sem prebral dve knjigi, ki sta me tako navdušili, da sem z njima opravil takorekoč v enem šusu. Prvo je napisal Joža Vršnik: “Preproste zgodbe s solčavskih planin” (Mohorjeva družba), drugo pa Melissa Panarello: “Pred spanjem si stokrat skrtačim lase” (Mladinska knjiga).
Vršnik, sicer bolj znan kot Robanov Joža, popisuje (kmečko) življenje na solčavskem, srečanja z divjimi živalmi ali pa zgolj razmišljanja o preteklih in polpreteklih dogodkih iz svojega in življenj svojih prednikov. Pritegnila me je preprostost besede in pisanja, vendar je ta preprostost zgolj površinska. Njegove misli so slikovite, globoke in včasih tudi hudomušne. Nalezljivo je navdušenje nad gorami in naravo nasploh, njegov klic po varovanju narave, ko se o tem še ni toliko govorilo, pa predčasen in navdihujoč. Čudovit oris življenja izven mesta, že skoraj etnološki dokument.
Melissa P. pa nasprotno izhaja iz siciljanskega vrveža in posledično je njena knjiga bolj “urbana”. Knjiga je pravzaprav dnevniški zapis 16-letne punce, v katerem opisuje svoje telesno predajanje (pre)mnogim moškim. Fantastično napisana zadeva je predvsem ogledalo sodobni družbi, v kateri vsi grešijo, a o tem ne govorijo. Melisso bralec zlahka obsodi, a samo na prvo žogo. Presunila me je zrelost razmišljanja najstniškega dekleta ter zavestno predajanje telesa zlorabam, kljub temu da “duša” največkrat noče.
A kaj imata knjigi skupnega? Obe sta napisani iz občutka samote. Vršnik v njej uživa in se vanjo zavestno umika (največkrat kot pastir na Strelovec), Panarellova pa ob nuspešnih iskanjih stika z moškim ostaja nerazumljeno sama in jo to straši ter žalosti. Vršnik piše iz fizične samote, Panarellova pa iz duševne. Vršnika odrešujejo “mati, bog in domovina”, Panerellova pa verjame, da jo bo iz kroga v katerem se vrti odrešila “ljubezen”.
“Solčavske zgodbe” priporočam vsem, ki ste kdaj osvajali Kamniško - Savinjske alpe in vsem, ki jih zanima, kako se je včasih živelo na planinskih kmetijah. “Krtačenje” pa priporočam najstnikom in predvsem njihovim staršem, v upanju, da najdejo pristnejši stik.
