Hermit

Skoraj štirinajst dni nazaj sem se na poti v Graz ustavil še v Leibnitzu. Kratek sprehod čez mesto, kavica, sok, opazovanje domorodcev in uživanje v brezdelju. To vedno paše… Imam navado, da svojima dvema puncama vedno pošljem razglednico, od koderkoli, če grem kam brez njiju. Tako sem tudi tokrat pisal iz Leibnitza in naslednje dni Majo vsak dan pobaral, če je pobrala pošto. Ker razglednice ni bilo cel teden, sem se sprijaznil, da se je pač zgubila… A je včeraj vseeno prišla na svoj naslov. Kako to da je iz zamejskega Leibnitza potovala celih 10 dni? Jah, zato ker sosedi Avstrijci še vedno ne vedo, kaj je Slovenija in kaj Slovaška. Razglednica je namreč že 14. avgusta, ko sem jo vrgel v nabiralnik, potovala v Bratislavo, od tam pa cel teden nazaj v Celje.

Leibnitz - Bratislava - Celje

Hm?!?!?!

Pred leti sem navduševal kolege za kolesarjenje, potem pa me je s časom minila gonja za kilometri, sekundami in osvojenimi hribi. Začel sem hodit in bolj umirjeno uživat v naravi. Zdaj, ko je prišla Hana in je čas najdražja valuta, si ne morem privoščit, da bi šel kam hodit za dalj časa. Zato me je kolega Kuris s svojim novorojenim entuziazmom za kolo ponovno zasvojil, le da tokrat brez števca kilometrov in brez štoparice. Počasi, med pogovorom in opazovanjem okolice sva tako v zadnjih dneh osvajala Šentjungert, Brnico, nazadnje pa še Hom nad Grižami. Paše. Urico ali dve me moji dekleti z lahkoto pogrešata, sam pa se nazaj vrnem popolnoma ozdravljen kakršnekoli utrujenosti.

Tale tura na Hom je sicer kar utrujajoča, saj je zadnji makadamski klanec prav peklenski. Strmina in skoraj nič oprijema ne dovoljujeta, da bi vstal na pedala, zadnje metre je treba pregoniti sede. A je ves trud na vrhu poplačan, saj je razgled na Savinjsko dolino spektakularen, ob vikendih pa odprt tudi Dragov dom, kjer strežejo hladno pijačo!

Hom

nazaj proti Celju

počasi čez oster makadamski ovinek

ne vem kdo je bolj užival, jaz ali tele koze, ki so se pasle ob poti na Hom

Priporočam!

Lahko imaš boljšo registrsko tablico na bemflu v Celovcu? Mogoče bi lahko konkuriral samo kakšen “Janez”… Ali pač?!

Mujo

Ne vem ali se pelod nabira ali kaj, takole ga prijatelj, novopečeni čebelar, krade svojim čebelam… Ko se enkrat znebiš strahu pred piki, je čebelarstvo najbrž precej pomirjujoča in hvaležna zadeva.

Ker na letošnjih izletih v naravo še nisem opazil ravno veliko čebelic, me je vabilo prijatelja s čebelnjakom dodatno motiviralo, da sem se v deževnem dnevu spravil do Solčave. No ja, saj bi šel tudi samo na obisk, ker se že res dolgo nismo videli in so se med nami stkali pristni prijateljski odnosi, tako da so čebelice, ovce in zajci zgolj dodana vrednost. Pa vendar kot mestna rit izkoristim vsako priliko, da doživim kakšno “kmečko” izkušnjo.

Skoraj prva stvar, ki jo zdaj vidiš, ko se pripelješ v Solčavo, je čebelnjak sredi hriba nad trgovino.

čebelnjak

Najprej se je bilo treba spopasti s pecej strmo in blatno potko. Dež je ravno pojenjal, a nekaj čebelic je vendarle bilo pred panjem. Ker jih ni bilo preveč, sva malce pokukala skozi vhod.

oprostite, samo malce bova pogledala

Notri je vrelo od življenja in počasi so začele lesti ven stražarke. Nobena se ni vedla ravno agresivno, so pa bile ravno dovolj radovedne, da jih nisva več motila.

Naseljeni sta dve družini, a je samo ena aktivna, zato prijatelja čebelarja malce skrbi, kaj bo… Pravi, da se ne obnašajo najbolj naravno in da je čudno, da en roj bolj malo zapušča svoj panj in da je najbrž z njimi nekaj narobe. Meda letos še ni, mu je pa že uspelo nabrati nekaj peloda, ki ga je z nežnimi krtačkami spravil s pridnih čebelic.

Kasneje sva šla z Majo nahranit še ovce in pobožat zajčke. Mogoče se kaj ljubezni do živali prenese tudi na najinega še nerojenega otroka. Med vikendom pa sva že božala in uživala ob lipicancih iz slavonskega Lipika. Ker je bil ravno čas kotitve, so bili obiski omejeni, a nam je prijazni uslužbenec kljub vsemu pokazal najvrednejšega pastuha, ki še čaka na lastnika. Mogoče na angleško kraljico?! Ja, danes je pri živalih denarna vrednost bolj pomembna od uporabne…

Ko smo se zadnjič peljali iz Zagreba in je za volanom bedel Geman, sem razmišljal, kako mi pravzaprav paše biti sopotnik. Čeprav neizmerno uživam v vožnji, me kljub vsemu utruja vloga taksista, sploh ko se v zgodnjih jutranjih urah vračamo s kakšnega koncerta. Ker ne pijem, me vedno doleti vloga voznika, kar me sicer niti ne moti tako zelo, a zoprno je, ko potem vsi v avtu poleg tebe zaspijo. In to se mi ne zdi fer. Do zdaj me je sicer najbolj izčrpala vožnja v München, ko smo šli na koncert The Long Blondes in po zadnjem komadu takoj nazaj, saj smo bolj ali manj vsi imeli obveznosti v Sloveniji. Pet ur tja in pet ur nazaj, s tem da sem nazaj bil takorekoč sam s tremi smrčečimi osebki. Jebiga. Zato hvala Gemanu, hvala, ker mi oni dan ni bilo treba vozit, neizmerno sem užival gledajoč lučke, ki so brzele mimo avtomobilskega okna. Upam, da sem bil dober kopilot, saj sem se resnično trudil in upiral spancu ter držal štango, ker vem, kako zoprno je ponoči vozit speče prijatelje.

V Celju je sedla na havbo (em, pokrov motorja) in se peljala do Šentjurja, ne da bi se premaknila! Ko sem parkiral je še počakala na fotošuting, potem pa odletela naprej.

V katero kategorijo spada tale objava? Najbrž v trip…

Nekoč živahno mestece v osrčju hrvaške Slavonije, danes životari skupaj s svojimi prebivalci. Po vojni si mesto (še) ni opomoglo, polovica stavb še ni obnovljenih, sledovi rafalov po fasadah pa so se že tako zlili v vsakdan, da jih domačini sploh ne opazijo več.

Spodnja fotografija je posneta z mesta, kjer so še ne tako daleč nazaj stali (so)ljudje in obstreljevali Pakrac in njegove prebivalce. Danes miren prostor, ki nudi zavetje mladim ljubimcem in posledično novemu življenju, je nekoč nudil odličen strateški položaj sejalcem smrti. Krog je tako sklenjen, a to je bolj slaba tolažba.

Po dolgem času sem preživel nekaj dni na morju. Kako je bilo? Upokojensko. Vstajal sem, ko se je luna še poslavljala od jutra, kavica s schweppes tangerino, ker mandarine pa, žal, nimajo, svež marmeladni buhtelj, potem pa pod drevo na plaži. Plavanje, opazovanje Velebita med visenjem na boji, plaža, opazovanje mravelj pri pojedini, knjiga. Naslpoh sem komaj čakal, da lahko nadaljujem s Foucaultovim nihalom. Koliko raziskav, priprav, miselnih vzorcev ipd. je potrebno, da napišeš tako fantastičen roman?! Plavanje, pa knjiga, pa spet plavanje, vmes morda kakšna odbojka na mivki, raje pa še kakšno poglavje… Kosilo, potem pa ponovi vajo… Do večera… Prehranjevanje, spat pa ob sončnem zahodu. Še poglavje ali dve s čelno svetilko na glavi, naslednje jutro pa kafica, buhtelj, tangerina, ker mandarine še vedno nimajo…

Logarska dolina je postala že stalnica v mojem dopustniškem življenju, čeprav se v zadnjih štirih letih še ni zgodilo, da bi imel skupaj več kot dva dneva sončnega vremena. Ali pa vsaj brez padavin. Tudi letos je bilo tako.

V petek dež, a smo vseeno prikrtačili do Rinke, kjer je Niksonu na glavo namesto vode padel kamen. Trdobučnost, ki mu je v »ril lajfu« včasih napoti, ga je tokrat rešila pred kakšnimi hujšimi posledicami. Vesel sem, da je tudi Urša prisopihala do slapu. Prejšnja leta ji to ni uspelo, letos pa si je lahko slap ogledala tudi od blizu, mogoče zaradi palic, ki se jih je tako dolgo otepala.

V domu knjiga (Grossman: Levji med – mit o Samsonu) in obvezna enka pred spanjem.

Sobotno jutro je sončno, odpravimo se na Raduho. Štirje po zavarovani plezalni poti, ostali čez Durce. Pred razcepom mala / velika Anja vpraša:
»Smo že na 3/4 poti?«
»Smo,« ji odgovorim, saj smo krenili od Bukovnika. Zamolčim, da jo najstrmejši del še čaka.
Olajšano me sprašuje naprej: »Kaj pa na polovici?«
Dve leti starejša Neža zavije z očmi: »3/4 je več kot polovica!«
Anja: »Mislila, sem na 3/4 in pol!«

Všeč mi je ta “otroška” logika.

Zavarovana pot na Raduho je odlična, dinamična, ravno prav varovana. Za začetnike, da dobijo občutek za zajle in kline. Na vrhu močno piha. Skupinica z mladima pohodnicama pride na vrh kake pol ure kasneje. Dekleti sta bledi, na Nikotu pa zaskrbljen izraz. Baje so imeli kar nekaj problemov, da razmišlja, da bi z dekletoma sestopil na Loko in bi potem nekdo prišel po njih. Po krajšem posvetu se dogovoriva, da mu bom pomagal z dekletoma sestopiti po isti poti, se pravi čez Durce. Kljub strahu in krušljivem terenu ter utrujenim nogam, se prebijemo do mogočne stene, od koder je do Grohota le še sprehod. Nekaj trenutkov je bilo adrenalinskih, tudi ko se mi je Anja, ki se je nad menoj oklepala zajle, usedla na glavo, jaz pa sem jo spustil tri »stopnice« nižje.

Utrujeni v domu, a ne dovolj, da ne bi zmogli ping ponga in enke, vmes pa še na sadni jogurt k Žibovt. Tudi ta izletek je nekako že postal tradicionalen. V postelji spet Levji med. Občudujem kako analitično, a vseeno zelo poljudno, se je Grossman lotil biblijskega mita. Uživam v branju, čeprav ne preberem več kot 10-15 strani na dan. Je preveč za »premlet«.

Nedelja siva, oblačna. Klemenča jama. Tudi tradicionalna. Niko gre gor skoraj vsak dan svojega dopusta v Logarski. Tudi sam imam rad pot čez tunel, a priznam, da mi na jami ni več tako všeč odkar sta Martin in Bernarda v dolini. Popoldan Niko odpelje smrklje na jogurt. Paše mi samota, čas za razmišljanje. Postavljajo se mi taka abotna vprašanja:
Kje je major Troha?
Kaj bi bilo, če bi bil Kramberger še živ?
Kdo so vsi ti ljudje, ki nastopajo v Pesmi poletja na TV Paprika?
Jim je bo nerodno, če bodo prebrali, da moram zaradi njih premagovati lastne občutke sramu, ko jih gledam?
Kako to, da Jernej Dermota ne spozna svoje babice, ko jo obišče v bolnici?
… ts ts ts …

Ponedeljek, torek, sreda… Ne sledim več dnevom. Uživam, čeprav vsak dan dežuje. Ugasnjen mobitel, nič interneta. Sam s sabo. Z Majo. Z vsemi ostalimi. V vseh treh odnosih uživam. Všeč mi je ideja take razširjene družine in družabnih večerov. Kako to, da se ne naveličamo enke, ki jo igramo vsak dan in kako to, da se ne naveličamo en drugega?

Urša je letos »osvojila« tudi Robanov kot. Vem, da se to sliši smešno, ampak zanjo je to prelomen uspeh, saj še pred dvema letoma ni zmogla poti do Rinke. Vesel zanjo. Na planšariji je lepo, masovnik je nasiten, kislo mleko odlično, žganci sladki… Z Nikotom opazujeva Kopinškovo pot na Ojstrico. Iščem steno pod katero je Robanov Joža razmišljal o življenju v dolini. Od tu se je ne vidi. Se pa lepo vidi Krofička, na drugi strani pa vrh kapelice na Molički peči. Bo treba prehodit še to pot do Korošice.

Zvečer. Cansei de Ser Sexy imajo novo ploščo. Poslušam. Zraven berem Tragedijo v Turski gori od Tomazina. Z Nikotom kljub slabemu vremenu še vedno cikava na osvojitev Skute skozi Turski žleb ali pa vsaj Tursko goro. Knjiga sama po sebi je dolgočasna. Preveč suhoparnih dejstev, preveč »zgodovinskega« orisa. Sama nesreča gorskih reševalcev bi lahko bila podlaga za zanimivo napisano knjigo, a tole mi enostavno ne gre. Hkrati se sprašujem, če je v redu, da berem knjigo o nesreči pod goro na katero se odpravljam. Verjetno nima veze…

Jutra ki sledijo so si enaka kot jajce jajcu. Veter, vrhovi prekriti z gosto smetano oblakov. Capuccino. V Plesniku imajo baje dobrega. Sam prisegam na belo kavo, saj me ostale zadeve tako zadenejo, da še tri dni ne spim.

Gremo na Okrešelj. Že v lepem vremenu mi je to najbolj zoprna pot, ki si jih lahko prikličem v spomin, danes, ko pa piha močan severno-vzhodni veter, pa izgubljam živce na zlizanih kamnih. Avtocesta. Hvala bogu vsaj gužve ni. Pravzaprav srečamo samo dva para, kar je za pot do Frischaufovega doma bolj izjema kot pravilo. V Turskem žlebu sta baje popustili dve jeklenici, pove oskrbnica / pomočnica. »Ni za hodit«, nam razblini še zadnji odstotek želje po osvojitvi Turske gore tega dne.

V dolini ugotovimo, da nam še ni dovolj, zato se od Doma planincev odpravimo še na ranč (zakaj sta tisti ogabni rogovili na vhodu?) na Klemenči jami. Tu ne grem več gor. Dolgčas. Spustimo se do Razpotja, skozi tunel. Tuš, jogurt, branje, ping pong, enka, spanje! Kot po pravilu smo vsi ob najkasneje ob 23.00 že v posteljah. Zakaj mi to ne uspe doma?! Paše…

Po tednu brez hitenja in skrbi se zdi Celje kot velemesto. Smešno…