Hermit

Ko sem bil še osnovnošolec, sem na deževen dan na poti od doma do šole pobral vse deževnike, ki so se zvijali na asfaltu in jih vrgel v travo.

Danes je bil tak dan, ko sem se spominjal na tiste osnovnošolske dneve, le da sem tokrat med podhodom na Jenkovi in železniško postajo Lava reševal polže. Kakšnim petnajstim sem pomagal prečkati asfaltno prevleko in si domišljal da si najbrž mislijo, da potujejo s svetlobno hitrostjo ali pa vsaj z warp 9.

Za (vsaj) tri je bilo prepozno. Treba je spoštovati vsakogar, ki si hišo nosi s seboj. RIP.

Čeprav so Rimske Toplice od Celja oddaljene 20 minut vožnje z avtomobilom, se večkrat radi odpeljemo do obnovljenega Sofijinega dvora, kjer parkiramo, od tam pa po Ruski poti na sprehod. Nekaj več kot kilometer dolga pot (v eno smer) je fino zatočišče za ljudi, ki si želijo nemotenega sprehoda v napol-naravi. Park (oz. sprehajalna pot) v Rimskih mi je še posebej všeč, saj je ravno prav zanemarjena (a ne umazana!), da ima tisto patino starega, da dobiš fling in si lahko živo predstavljaš, kako so se tu nekoč sprehajali pacienti, aristokrati od daleč in blizu. Ob poti raste nepregledno število rož, tako da je sprehod še posebej zanimiv za mojo Majo. Nekaj slik za lažjo predstavo…

tevje

penuša

jetrnik

kalužnica

In še mnoge druge, npr. ogromno je pljučnika, grahorja, detelje itd.

Ne maram angleško urejenih vrtov, kjer je vsaka travica postrižena do milimetra natančno… Tako kot malce umazana mesta (npr. Beograd, Sofija, Bukarešta, Skopje…), so mi bolj všeč malo manj negovani parki…

z listjem tlakovana potka

na njej so nekoč najbrž sedele pomembne riti

Nazajgrede pa odlična kavica v Sofijine dvoru. Izlet za 5+!

Skoraj štirinajst dni nazaj sem se na poti v Graz ustavil še v Leibnitzu. Kratek sprehod čez mesto, kavica, sok, opazovanje domorodcev in uživanje v brezdelju. To vedno paše… Imam navado, da svojima dvema puncama vedno pošljem razglednico, od koderkoli, če grem kam brez njiju. Tako sem tudi tokrat pisal iz Leibnitza in naslednje dni Majo vsak dan pobaral, če je pobrala pošto. Ker razglednice ni bilo cel teden, sem se sprijaznil, da se je pač zgubila… A je včeraj vseeno prišla na svoj naslov. Kako to da je iz zamejskega Leibnitza potovala celih 10 dni? Jah, zato ker sosedi Avstrijci še vedno ne vedo, kaj je Slovenija in kaj Slovaška. Razglednica je namreč že 14. avgusta, ko sem jo vrgel v nabiralnik, potovala v Bratislavo, od tam pa cel teden nazaj v Celje.

Leibnitz - Bratislava - Celje

Hm?!?!?!

Pred leti sem navduševal kolege za kolesarjenje, potem pa me je s časom minila gonja za kilometri, sekundami in osvojenimi hribi. Začel sem hodit in bolj umirjeno uživat v naravi. Zdaj, ko je prišla Hana in je čas najdražja valuta, si ne morem privoščit, da bi šel kam hodit za dalj časa. Zato me je kolega Kuris s svojim novorojenim entuziazmom za kolo ponovno zasvojil, le da tokrat brez števca kilometrov in brez štoparice. Počasi, med pogovorom in opazovanjem okolice sva tako v zadnjih dneh osvajala Šentjungert, Brnico, nazadnje pa še Hom nad Grižami. Paše. Urico ali dve me moji dekleti z lahkoto pogrešata, sam pa se nazaj vrnem popolnoma ozdravljen kakršnekoli utrujenosti.

Tale tura na Hom je sicer kar utrujajoča, saj je zadnji makadamski klanec prav peklenski. Strmina in skoraj nič oprijema ne dovoljujeta, da bi vstal na pedala, zadnje metre je treba pregoniti sede. A je ves trud na vrhu poplačan, saj je razgled na Savinjsko dolino spektakularen, ob vikendih pa odprt tudi Dragov dom, kjer strežejo hladno pijačo!

Hom

nazaj proti Celju

počasi čez oster makadamski ovinek

ne vem kdo je bolj užival, jaz ali tele koze, ki so se pasle ob poti na Hom

Priporočam!

Lahko imaš boljšo registrsko tablico na bemflu v Celovcu? Mogoče bi lahko konkuriral samo kakšen “Janez”… Ali pač?!

Mujo

Ne vem ali se pelod nabira ali kaj, takole ga prijatelj, novopečeni čebelar, krade svojim čebelam… Ko se enkrat znebiš strahu pred piki, je čebelarstvo najbrž precej pomirjujoča in hvaležna zadeva.

Ker na letošnjih izletih v naravo še nisem opazil ravno veliko čebelic, me je vabilo prijatelja s čebelnjakom dodatno motiviralo, da sem se v deževnem dnevu spravil do Solčave. No ja, saj bi šel tudi samo na obisk, ker se že res dolgo nismo videli in so se med nami stkali pristni prijateljski odnosi, tako da so čebelice, ovce in zajci zgolj dodana vrednost. Pa vendar kot mestna rit izkoristim vsako priliko, da doživim kakšno “kmečko” izkušnjo.

Skoraj prva stvar, ki jo zdaj vidiš, ko se pripelješ v Solčavo, je čebelnjak sredi hriba nad trgovino.

čebelnjak

Najprej se je bilo treba spopasti s pecej strmo in blatno potko. Dež je ravno pojenjal, a nekaj čebelic je vendarle bilo pred panjem. Ker jih ni bilo preveč, sva malce pokukala skozi vhod.

oprostite, samo malce bova pogledala

Notri je vrelo od življenja in počasi so začele lesti ven stražarke. Nobena se ni vedla ravno agresivno, so pa bile ravno dovolj radovedne, da jih nisva več motila.

Naseljeni sta dve družini, a je samo ena aktivna, zato prijatelja čebelarja malce skrbi, kaj bo… Pravi, da se ne obnašajo najbolj naravno in da je čudno, da en roj bolj malo zapušča svoj panj in da je najbrž z njimi nekaj narobe. Meda letos še ni, mu je pa že uspelo nabrati nekaj peloda, ki ga je z nežnimi krtačkami spravil s pridnih čebelic.

Kasneje sva šla z Majo nahranit še ovce in pobožat zajčke. Mogoče se kaj ljubezni do živali prenese tudi na najinega še nerojenega otroka. Med vikendom pa sva že božala in uživala ob lipicancih iz slavonskega Lipika. Ker je bil ravno čas kotitve, so bili obiski omejeni, a nam je prijazni uslužbenec kljub vsemu pokazal najvrednejšega pastuha, ki še čaka na lastnika. Mogoče na angleško kraljico?! Ja, danes je pri živalih denarna vrednost bolj pomembna od uporabne…

Ko smo se zadnjič peljali iz Zagreba in je za volanom bedel Geman, sem razmišljal, kako mi pravzaprav paše biti sopotnik. Čeprav neizmerno uživam v vožnji, me kljub vsemu utruja vloga taksista, sploh ko se v zgodnjih jutranjih urah vračamo s kakšnega koncerta. Ker ne pijem, me vedno doleti vloga voznika, kar me sicer niti ne moti tako zelo, a zoprno je, ko potem vsi v avtu poleg tebe zaspijo. In to se mi ne zdi fer. Do zdaj me je sicer najbolj izčrpala vožnja v München, ko smo šli na koncert The Long Blondes in po zadnjem komadu takoj nazaj, saj smo bolj ali manj vsi imeli obveznosti v Sloveniji. Pet ur tja in pet ur nazaj, s tem da sem nazaj bil takorekoč sam s tremi smrčečimi osebki. Jebiga. Zato hvala Gemanu, hvala, ker mi oni dan ni bilo treba vozit, neizmerno sem užival gledajoč lučke, ki so brzele mimo avtomobilskega okna. Upam, da sem bil dober kopilot, saj sem se resnično trudil in upiral spancu ter držal štango, ker vem, kako zoprno je ponoči vozit speče prijatelje.

V Celju je sedla na havbo (em, pokrov motorja) in se peljala do Šentjurja, ne da bi se premaknila! Ko sem parkiral je še počakala na fotošuting, potem pa odletela naprej.

V katero kategorijo spada tale objava? Najbrž v trip…

Nekoč živahno mestece v osrčju hrvaške Slavonije, danes životari skupaj s svojimi prebivalci. Po vojni si mesto (še) ni opomoglo, polovica stavb še ni obnovljenih, sledovi rafalov po fasadah pa so se že tako zlili v vsakdan, da jih domačini sploh ne opazijo več.

Spodnja fotografija je posneta z mesta, kjer so še ne tako daleč nazaj stali (so)ljudje in obstreljevali Pakrac in njegove prebivalce. Danes miren prostor, ki nudi zavetje mladim ljubimcem in posledično novemu življenju, je nekoč nudil odličen strateški položaj sejalcem smrti. Krog je tako sklenjen, a to je bolj slaba tolažba.