Hermit

Po dolgem času sem preživel nekaj dni na morju. Kako je bilo? Upokojensko. Vstajal sem, ko se je luna še poslavljala od jutra, kavica s schweppes tangerino, ker mandarine pa, žal, nimajo, svež marmeladni buhtelj, potem pa pod drevo na plaži. Plavanje, opazovanje Velebita med visenjem na boji, plaža, opazovanje mravelj pri pojedini, knjiga. Naslpoh sem komaj čakal, da lahko nadaljujem s Foucaultovim nihalom. Koliko raziskav, priprav, miselnih vzorcev ipd. je potrebno, da napišeš tako fantastičen roman?! Plavanje, pa knjiga, pa spet plavanje, vmes morda kakšna odbojka na mivki, raje pa še kakšno poglavje… Kosilo, potem pa ponovi vajo… Do večera… Prehranjevanje, spat pa ob sončnem zahodu. Še poglavje ali dve s čelno svetilko na glavi, naslednje jutro pa kafica, buhtelj, tangerina, ker mandarine še vedno nimajo…

Logarska dolina je postala že stalnica v mojem dopustniškem življenju, čeprav se v zadnjih štirih letih še ni zgodilo, da bi imel skupaj več kot dva dneva sončnega vremena. Ali pa vsaj brez padavin. Tudi letos je bilo tako.

V petek dež, a smo vseeno prikrtačili do Rinke, kjer je Niksonu na glavo namesto vode padel kamen. Trdobučnost, ki mu je v »ril lajfu« včasih napoti, ga je tokrat rešila pred kakšnimi hujšimi posledicami. Vesel sem, da je tudi Urša prisopihala do slapu. Prejšnja leta ji to ni uspelo, letos pa si je lahko slap ogledala tudi od blizu, mogoče zaradi palic, ki se jih je tako dolgo otepala.

V domu knjiga (Grossman: Levji med – mit o Samsonu) in obvezna enka pred spanjem.

Sobotno jutro je sončno, odpravimo se na Raduho. Štirje po zavarovani plezalni poti, ostali čez Durce. Pred razcepom mala / velika Anja vpraša:
»Smo že na 3/4 poti?«
»Smo,« ji odgovorim, saj smo krenili od Bukovnika. Zamolčim, da jo najstrmejši del še čaka.
Olajšano me sprašuje naprej: »Kaj pa na polovici?«
Dve leti starejša Neža zavije z očmi: »3/4 je več kot polovica!«
Anja: »Mislila, sem na 3/4 in pol!«

Všeč mi je ta “otroška” logika.

Zavarovana pot na Raduho je odlična, dinamična, ravno prav varovana. Za začetnike, da dobijo občutek za zajle in kline. Na vrhu močno piha. Skupinica z mladima pohodnicama pride na vrh kake pol ure kasneje. Dekleti sta bledi, na Nikotu pa zaskrbljen izraz. Baje so imeli kar nekaj problemov, da razmišlja, da bi z dekletoma sestopil na Loko in bi potem nekdo prišel po njih. Po krajšem posvetu se dogovoriva, da mu bom pomagal z dekletoma sestopiti po isti poti, se pravi čez Durce. Kljub strahu in krušljivem terenu ter utrujenim nogam, se prebijemo do mogočne stene, od koder je do Grohota le še sprehod. Nekaj trenutkov je bilo adrenalinskih, tudi ko se mi je Anja, ki se je nad menoj oklepala zajle, usedla na glavo, jaz pa sem jo spustil tri »stopnice« nižje.

Utrujeni v domu, a ne dovolj, da ne bi zmogli ping ponga in enke, vmes pa še na sadni jogurt k Žibovt. Tudi ta izletek je nekako že postal tradicionalen. V postelji spet Levji med. Občudujem kako analitično, a vseeno zelo poljudno, se je Grossman lotil biblijskega mita. Uživam v branju, čeprav ne preberem več kot 10-15 strani na dan. Je preveč za »premlet«.

Nedelja siva, oblačna. Klemenča jama. Tudi tradicionalna. Niko gre gor skoraj vsak dan svojega dopusta v Logarski. Tudi sam imam rad pot čez tunel, a priznam, da mi na jami ni več tako všeč odkar sta Martin in Bernarda v dolini. Popoldan Niko odpelje smrklje na jogurt. Paše mi samota, čas za razmišljanje. Postavljajo se mi taka abotna vprašanja:
Kje je major Troha?
Kaj bi bilo, če bi bil Kramberger še živ?
Kdo so vsi ti ljudje, ki nastopajo v Pesmi poletja na TV Paprika?
Jim je bo nerodno, če bodo prebrali, da moram zaradi njih premagovati lastne občutke sramu, ko jih gledam?
Kako to, da Jernej Dermota ne spozna svoje babice, ko jo obišče v bolnici?
… ts ts ts …

Ponedeljek, torek, sreda… Ne sledim več dnevom. Uživam, čeprav vsak dan dežuje. Ugasnjen mobitel, nič interneta. Sam s sabo. Z Majo. Z vsemi ostalimi. V vseh treh odnosih uživam. Všeč mi je ideja take razširjene družine in družabnih večerov. Kako to, da se ne naveličamo enke, ki jo igramo vsak dan in kako to, da se ne naveličamo en drugega?

Urša je letos »osvojila« tudi Robanov kot. Vem, da se to sliši smešno, ampak zanjo je to prelomen uspeh, saj še pred dvema letoma ni zmogla poti do Rinke. Vesel zanjo. Na planšariji je lepo, masovnik je nasiten, kislo mleko odlično, žganci sladki… Z Nikotom opazujeva Kopinškovo pot na Ojstrico. Iščem steno pod katero je Robanov Joža razmišljal o življenju v dolini. Od tu se je ne vidi. Se pa lepo vidi Krofička, na drugi strani pa vrh kapelice na Molički peči. Bo treba prehodit še to pot do Korošice.

Zvečer. Cansei de Ser Sexy imajo novo ploščo. Poslušam. Zraven berem Tragedijo v Turski gori od Tomazina. Z Nikotom kljub slabemu vremenu še vedno cikava na osvojitev Skute skozi Turski žleb ali pa vsaj Tursko goro. Knjiga sama po sebi je dolgočasna. Preveč suhoparnih dejstev, preveč »zgodovinskega« orisa. Sama nesreča gorskih reševalcev bi lahko bila podlaga za zanimivo napisano knjigo, a tole mi enostavno ne gre. Hkrati se sprašujem, če je v redu, da berem knjigo o nesreči pod goro na katero se odpravljam. Verjetno nima veze…

Jutra ki sledijo so si enaka kot jajce jajcu. Veter, vrhovi prekriti z gosto smetano oblakov. Capuccino. V Plesniku imajo baje dobrega. Sam prisegam na belo kavo, saj me ostale zadeve tako zadenejo, da še tri dni ne spim.

Gremo na Okrešelj. Že v lepem vremenu mi je to najbolj zoprna pot, ki si jih lahko prikličem v spomin, danes, ko pa piha močan severno-vzhodni veter, pa izgubljam živce na zlizanih kamnih. Avtocesta. Hvala bogu vsaj gužve ni. Pravzaprav srečamo samo dva para, kar je za pot do Frischaufovega doma bolj izjema kot pravilo. V Turskem žlebu sta baje popustili dve jeklenici, pove oskrbnica / pomočnica. »Ni za hodit«, nam razblini še zadnji odstotek želje po osvojitvi Turske gore tega dne.

V dolini ugotovimo, da nam še ni dovolj, zato se od Doma planincev odpravimo še na ranč (zakaj sta tisti ogabni rogovili na vhodu?) na Klemenči jami. Tu ne grem več gor. Dolgčas. Spustimo se do Razpotja, skozi tunel. Tuš, jogurt, branje, ping pong, enka, spanje! Kot po pravilu smo vsi ob najkasneje ob 23.00 že v posteljah. Zakaj mi to ne uspe doma?! Paše…

Po tednu brez hitenja in skrbi se zdi Celje kot velemesto. Smešno…

Komaj sem dočakal teh nekaj sončnih žarkov, ki se jim je včeraj uspelo prebiti skozi oblake. Če sem predolgo v mestu, se mi počasi začne “mešat”, zato sem po dolgem času odšel na izlet z mamo. Cilj je bil Čemšeniška planina, za naprej pa še ni bilo nič določenega…

S smučišča na Prvinah sva se prav po polžje začela vlačiti proti koči. Vlaga, sonce in gozdna streha so botrovali hudi sopari, ki je kar puhtela iz gozdnih tal. Ker sva bila počasna, sva imela več časa za opazovanje okolice. Prehitela sva kopico polžov, pot nama je prekrižal cel bataljon rejenih veveric, pa tudi srne sva srečala. Čeprav sam nisem prav posebaj užival, saj sem vsakih nekaj minut (kljub autanu), s sebe frkal faking klope in se spet-tokrat-pa-čisto-smrtno-resno-in-poslednjič-zares odločil, da se grem cepit. Pri koči sva naročila čaj, se nastavljala soncu, sam pa se odpeketal še na Črni vrh, najvišjo točko Čemšeniške planine, ki pa je popolnoma neragledna. Je pa zato razgled izpred koče čudovit. Nekje na desni se vzpenja Zasavska Sveta Gora in odločitev je bila hipna: to je naslednja točka danes.

S Prvin sva se tako odpeljala proti Izlakam in ob prvi tabli za Sveto Goro zavila v breg. Po nekaj minutah vožnje sva ob cesti parkirala in se naprej podala peš. Ob prijetnem pogovoru sva prišla na vrh, najprej do planinskega dom, kjer sva kasneje jedla, potem pa še do mogočno obzidane cerkve, ki pa je znotraj precej siromašno opremljena. Takoj sem se spomnil na podobnost z večino ljudmi, ki jih poznam: na zunaj lepa, trdna in mogočna, znotraj prazna, brez vsebine. Je pa zato razgled fantastičen.

Kako to, da so cerkve ali kapele ali pa svaj križi na bolj ali manj vsaki vzpetini v Sloveniji? Onesnaževanje okolja.

Ker sva bila blizu, sva se odpravila še do nikoli prej obiskanega Geometričnega središča Slovenije, kjer mami nikakor ni bilo jasno, zakaj mora takšna točka obstajati tudi v resnici in ni samo neka pikica na zemljevidu. Bi rekel, da ni bila nič kaj impresionirana s samo točko in so jo bolj zanimale lično urejene hiške in dimnice v Sp. Slivni.

Aja, pri Vrabcu strežejo dobro kavo.

Nazaj v Celje sva se vračala čez Rimske Toplice, kjer je mama včasih delala kot fizioterapevtka in jo je zanimalo, kako kaj napredujejo obnovitvena dela. Še prej sva se čisto slučajno ustavila v Medijah in malce raziskala tamkajšnjo razvalino.

Grad (ali dvorec?) naj bi popolnoma nedotaknjen stal še do leta 1944, ko so ga partizani zminirali in zažgali in s tem posledično preprečili nemško zavzetje stavbe. Škoda, danes propada, a daje zavetje mladim ljubimcem (in klopom).

V Rimskih toplicah je Sofijin dvor že obnovljen (vsaj na zunaj), ostala popravila pa so v polnem teku. Mama, ki je tu preživela prva samostojna leta (tega je že več kot 40 let), se je spomnila, da je takrat po službi hodila zobat gozdne jagode, tja nekam… 20 metrov od stavbe je presenečena odkrila, še vedno na istem mestu, obsežna rastišča gozdnih jagod, mene pa so bolj pritegnile (tako kot vedno, ko sem tu) tiste tri sekvoje na travniku kompleksa. Čudovite so in ne morem se jih dovolj nagledat. Kar vabijo nasmeh na obraz!

Škoda, da je za danes spet napovedan dež.

Ker je sobota ipak dan za fuzbal, se vračam teden nazaj v Sofijo, kjer smo si ogledali tudi tekmo med CSKA-jem in Slavijo. Ker sta oba kluba iz Sofije in ker je CSKA prvi, Slavija pa četrta na lestvici državnega prvenstva, smo si obetali pravi derbi, sobotno poslastico z odličnim vzdušjem na stadionu. Napaka!

Najprej smo zajebali s stadionom, saj smo mislili, da bo tekma na lepem nacionalnem stadionu na začetku ogromnega centralnega sofijskega parka. V majhnosti slovenske misli o fuzbal infrastrukturi si nismo niti mislili, da je za tem še en stadion, Stadion bolgarske armije, ki je domači stadion CSKA-ja. Ko smo prispeli do tega stadiona, je navdušenje nekoliko splahnelo in začeli smo pogledovati proti nebu in ocenjevali ali bo deževalo ali ne, saj stadion, razen nad VIP tribuno, ni imel strehe. Fsičko dobre smo rekli, poznavalsko ugotovili, da dežja ne bo in odšli kupit karte. Še prej pa malo poziranja… Takole se je nastavljal Niko:

V mestu smo potem kupili bilete, ki stanejo 2,50€. Seveda se kart pod streho ni dalo dobiti, zato smo se odločili za sektor V, med “normalnimi” ljudmi.

Z avtobusom nazaj v hotel, da odložimo odvečne stvari. Na avtobusih že dve uri pred tekmo vse bolj ali manj rdeče. Skupina pijanih moških v srednjih letih prepeva na ves glas: Ce Se KA, Ce Se KA, Ce Se KA, najveliki aktif na svetaaa…..

45 minut pred tekmo pridemo na stadion. Poiščemo sektor V. Pred vrati, ki so zarjavel preplet kovinskih cevi, starci prodajajo star papir (!). Ni nam jasno čemu, a že po nekaj trenutkih, ko nas zelo prijazni varnostniki spustijo na tribuno, nam je jasno zakaj. Stoli (tisti, ki so), so umazani, prekriti s prahom in ptičjim drekom. Pa smo kupili cajtenge in si oblazinili sedeže. Luksuz.

naša tribuna - sektor V

Presenetilo me je domače vzdušje, saj so se na dokaj veliki tribuni med sabo skoraj vsi poznali (Sofija ima cca. 1.500.000 prebivalcev). Ležerno so si segali v roke, se smejali in (kako celjsko) luščili bučnice! Domače! Pa vendarle s kančkom razočaranja, saj sem pričakoval polne tribune, pa temu niti približno ni bilo tako. Pa še prve kaplje so začele padati na naše nosove. Na drugi strani igrišča so se VIP-ovci začeli stiskati pod streho.

Spet Ce Se KA, Ce Se KA, Ce Se KA, najveliki aktif na svetaaa… Na desni kurvi se zbirajo Ce Se KA-jevi ultrasi (tudi girls fraction), na levi “gostujoči” navijači, ki se derejo Slavija, sektor V pa nazaj slabija. In tako nekajkrat…

Sodnikov žvižg, tekma se začne. Vzdušje komorno in počutim se zelo domače, tako kot da sem na tekmi v Celju. Začne škropiti. Kletvice ne pomagajo, na glave si poveznemo kapuce. Že v peti minuti, po mnenju CSKA-jevih privržencev, sodnik naredi “usodno” napako in ne dosodi elferja ampak strel iz kota. Žvižgi. Komaj zadržujem smeh. Sodniku se namreč derejo (pri nas sodnika ob napaki zmerjajo s pedrom ali ciganom), da je kravji sin. Hehe, kravji sin! Super. Evo, sporni trenutek:

Tudi po kotu brez spremembe rezultata, deževati pa začenja vse močneje. Po 10-ih minutah postane že skoraj nevzdržno, a še vedno vztrajamo in se s prosečimi pogledi oziramo v nebo. Nič ne pomaga. Začne se množična selitev, saj se skoraj hkrati vsaj 100 (od kakih 200 na naši tribuni) odloči za odhod. Jebiga. Še zadnji pogled na igralno površino…

…in po pravem nalivu tečemo proti avtobusni postaji. In seveda, kot se to rado zgodi v življenju, se že čez nekaj trnutkov, ravno ko smo bili pod severno kurvo, zasliši huronsko dretje. In čez kakšnih 30 sekund ponovno. Kasneje ugotovimo, da je sodnik le dosodil 11-metrovko. Minuto po našem odhodu! Tekmo smo potem spremljali naprej v hotelu, po televiziji. CSKA je še povečal prednost pred zasledovalci, saj je vknjižil novo zmago, tokrat z 2:0.

Upam, da bom naslednjič videl vsaj kak gol…

ps. ulice še pridejo…

pps. vse slike by Niko…tnx

Sofija je na prvi pogled predvsem mesto spomenikov. Očitno jih preteklost ne moti, zato je na vsakem koraku moč videti spomenike v spomin revoluciji, narodnim herojem, uporu proti okupatorju, pisateljem in drugim pomembnim možem, našli smo celo spomenik trabantu!

Tudi voznega parka je nekaj še iz “tistega časa”, saj lahko na ulici srečaš volgo t.i. ruskega cadillaca, ki se ga nikakor ne bi branil, a dobro ohranjena Volga stane med 8.000 in 20.000 €!!!

Tudi tegale oldtimerja bi z lahkoto zajahal. Nimam pojma kaj za en model je, zgleda pa dobro ohranjen.

Spodnjega pa ne bi imel, predvsem zato, ker nekaj podobnega že imam. Moj R5 se podobno razpada, a za makadame po hribih in mestnih opravkih je več kot dovolj. Prevoz od A do B pač.

Pa da ne bo kdo mislil, da v Bolgariji ne vidiš modernega avtomobila. Za zgornje slike sem se namreč moral zelo potruditi in jih izbrati med najnovejšimi mercedesi, BMWji, hondami itd. Bolgari so, kar se vozil tiče, bolj evropski od Evrope!

Daleč pred Evropo so tudi v prehranjevalnem smislu. Šniclov takorekoč ne poznajo in teden, ki sem ga preživel v Sofiji je bil prava kulinarična ekskurzija. Solate servirajo najprej in so po standardih 350 ali 650 gramske porcije sveže, na roko narezane zelenjave, ki ima okus po (ne boste verjeli): zelenjavi! V bolj ali manj vseh restavracija strežejo bolgarsko hrano, kar je za naše kraje prava redkost (seveda imam v mislih slovensko hrano). In tako je bilo že od nekdaj. Prav tako je zelo malo bifejev, kjer bi lahko samo kaj spil. Vsepovsod ti prinesejo jedilni list in vsak pajzl ima svojo (odlično) kuhinjo. In vsi so totalno stajliš urejeni. Kar pa žal ni mogoče reči za večino blokov glavnega mesta.

Kljub vsemu ima Sofija tisto pravo balkansko vzdušje, zaradi katerega vem, da se bom tja vračal vsakič, ko bom imel priliko.

Naslednjič sprehod po ulicah.

Takole smo v sredo zjutraj po podzemnem hodniku dunajskega letališča hodili proti avionu za Sofijo. Ura je bila zgodnja, utrujeni od nočne vožnje iz Celja, a vseeno veseli, da nas v Bolgariji čaka cel dan pohajkovanja po mestu.

In takole smo se včeraj na Dunaju nastavljali sončnim žarkom, ko smo prišli nazaj.

Vmes je bila Sofija s katedralo Alexander Nevsky, žensko in židovsko tržnico, turško banjo, minaretom in sinagogo, neštetimi odličnimi restavracijami in fuzbal tekmo CSKA : Slavija Več o tem bom napisal, ko uredim slike in vtise.

Lani sem bil prvič v bolgarski prestolnici in tisti, ki me poznajo, zdaj že vedno, da sem se zaljubil v to mesto. Všeč mi je tisto sproščeno, tipično balkansko vzdušje velemesta, všeč mi je arhitektura, všeč mi je, da je mesto malo umazano… Včeš mi je očltno zdrav common sense, saj v centru mesta na enem križišču najdeš krščansko cerkev, turško banjo in židovsko tržnico. Vsaka po svoje je pravi zaklad.

Totalno navdušen sem nad t.i. ženskim marketom, kar bi pri nas bil kar tržnica, kjer se prodaja zelenjava in ponaredki znamk, memorabilije, kič, mobiteli itd. Se pravi klasična pijaca, ki je v vsako smer dolga vsaj kilometer in se je užitek sprehajati po njej, saj kar vrvi od življenja. Všeč so mi tudi tiste kletne trgovinice / trafike, kjer ti iz okna, ki gleda na pločnik in moraš počepnit, da lahko naročiš, podajo cigarete, sok, pivo, banico (burek) ali karkoli pač imajo na zalogi. V kleti so si pač uredili male trgovinice, nekako je pač treba zaslužit.

Všeč mi je gneča na avtobusih in tramvajih, še bolj pa so mi všeč poceni taksiji. Taksisti so neizmerno prijazni in niti enkrat se ni zgodilo, da bi nas hotel kdo opeharit.

Hecno se mi je zdelo, da je pred čudovito stavbo nacionalnega gledališča stala ogromna prikolica iz katere so Romi prodajali žetone za mali, plastični vrtiljakec in avtomobilčke na baterije. I nikomu ništa.

Zanimiva je tudi glavna cesta skozi mesto, ki zgleda kot pot v Oz, ker je tlakovana rumeno, z dunajskim kamenjem. In tisti del okoli CUM-a (nekakšen Maximarket za petičneže - Centralen Univerzalen Magazin), je res malo podoben Dunaju.

Najbolj pa sem seveda navdušen nad ljudmi in predvsem hrano. Ja, hrano. Zelenjava ime tu še vedno tak okus kot ga mora imeti. Ribe pripravijo vrhunsko (som, filana postrv), namesto šnicla, kar cela svinjska krača. Solate so razred zase in zasližijo si poseben post. Juhe so odlične, sploh znani tarator, jogurtno kumarična hladna juha, ki v poletnih mesecih paše bolj kot katerakoli pijača.

Vse to me čaka čez dva dni, saj jutri spet odpotujemo v Bolgarijo. Do nedelje. Juhu! Aja, lani smo šli z avtomobilom in se vozili cca. 15 ur. Letos gremo z avionom z Dunaja. Povratna karta stane 60€, letimo s SkyEurope.

Doviždane!

Pred dnevi sem na poti v Topolšico obiskal Mornovo zijalko, manjšo jamo na poti proti Belim Vodam. Parkiral sem ob neki gostilni, pred katero stojijo obupno kičaste makete treh cerkva. Ob Hudem potoku je potem cca. 15 minut prijetne hoje do jame, ki v dolžino meri 43 m. Zanimiva se mi je zdela s svojimi sivo-črnimi stalaktiti, presenetila pa me je prijetna temperatura v jami. Čeprav je bilo zunaj precej mrzlo, ima zijalka svojo klimo in ni čudno, da je dolgo časa nudila zavetje prazgodovinskim lovcem (in žal ženam).

Prijeten izlet, žal mi je le, da s sabo nisem imel fleša in so fotke bolj tko tko…

V petek sem se potikal po severni Slavoniji, točneje po Pakracu in Lipiku. Nekoč živahni Pakrac je še danes poln vojnih brazgotin in nič ne kaže, da se bodo zadeve v kratkem spremenile.

Ljudje (tisti, ki so ostali) se bolj ali manj predajajo apatiji, v mestu se ne gradi nič novega, staro se ne obnavlja… Življenja za mlade tu ni, zato se selijo proti večjim mestom in obljubam, povratnikov je malo. Sprehod skozi center je mučna izkušnja. Z bivše blagovnice se mimoidočemu v obraz smeji napis “Budućnost”.

Lepa prihodnost, si misliš in greš naprej, kjer te čaka nova “prihodnost”.

Da bi bilo vse v kontekstu, v lokalu No. 1 strežejo prežgano, grenko Franck kavo z razgledom na prerešetano najlepšo stavbo v mestu. Kaj pomaga sladkor ob takem horizontu…

Tudi v Lipiku ni drugače. Zdraviliško mesto (pred vojno podobno Rogaški Slatini) je bilo polno hrvaških, slovenskih ter italijanskih turistov, danes pa je prazno. Zdraviliški kompleksi se ne obnavljajo, ogromen bazen, na katerem sem v otroštvu preživljal najlepša poletja, se otepa dolgov in nima sredstev za sanacijo. Zato sredi poletja v njem ni mrzle vode (!), ker zanjo nimajo denarja in v bazen napeljejo kar zdraviliško vodo. Saj veste, “veseli i zdravi bili, lipički studenac pili”. Zdaj se pa še kopajo v njem.

Edine svetle trenutke zadnjih let so prebivalci Lipika doživeli lani, ko so se v mesto duhov (ko pade tema nikjer ne srečaš nikogar več) vrnili lipicanci, ki jih je med vojno rešil nek zasebnik in jih nesebično hranil in oskrboval, dokler niso konjušnice vsaj zasilno pokrpali, da so se lahko konji vrnili. Prišli so kot spomin na (lepše) pretekle čase in kot upanje za lepši jutri.

ps. medtem ko npr. v bližnjem selu Bair (nek šaljivec je na prometni tabli za B-jem napisal L in podpisal “witch project”) še vedno ni elektrike in vodovoda, je v Pakracu bairčanom v brk edina kolikor toliko obnovljena stavba - cerkev. Go figure!