Archive for the ‘žulj’ Category

Celje, Slovaška

Torek, avgust 25th, 2009

leibnitz

Skoraj štirinajst dni nazaj sem se na poti v Graz ustavil še v Leibnitzu. Kratek sprehod čez mesto, kavica, sok, opazovanje domorodcev in uživanje v brezdelju. To vedno paše… Imam navado, da svojima dvema puncama vedno pošljem razglednico, od koderkoli, če grem kam brez njiju. Tako sem tudi tokrat pisal iz Leibnitza in naslednje dni Majo vsak dan pobaral, če je pobrala pošto. Ker razglednice ni bilo cel teden, sem se sprijaznil, da se je pač zgubila… A je včeraj vseeno prišla na svoj naslov. Kako to da je iz zamejskega Leibnitza potovala celih 10 dni? Jah, zato ker sosedi Avstrijci še vedno ne vedo, kaj je Slovenija in kaj Slovaška. Razglednica je namreč že 14. avgusta, ko sem jo vrgel v nabiralnik, potovala v Bratislavo, od tam pa cel teden nazaj v Celje.

Leibnitz - Bratislava - Celje

Leibnitz - Bratislava - Celje

Hm?!?!?!

(Ne)Pozdravljanje

Ponedeljek, maj 11th, 2009

Teče že šesto leto, odkar sem odšel na svoje. V bloku, kjer imam stanovanje sem v tem času spoznal (na videz) vse (so)stanovalce in ker sta me starša tako naučila, jih ob vsakodnevnih srečanjih na stopnišču ali pred blokom (pa tudi v mestu), seveda vse lepo pozdravljam. Nekateri pozdrav vrnejo, nekaterim je to muka, a vseeno odzdravijo, kar nekaj pa jih gre mimo brez pozdrava. A jaz jih vseeno dosledno pozdravljam. Ponavadi ne odzdravljajo staroselke, ki najbrž mislijo, da sem kakšen divjak »s križem na čelu in ognjem v očeh«, ter da bom razfukal blok v katerem one živijo odkar stoji. OK.

Kako to, da se dinamika ob vstopu v dvigalo takoj spremeni?! Taisti ogroženci ne da odzdravijo, ampak te pozdravijo še preden si se uspel dobro obrnit v prostoru velikem 1×1 meter? Potem pa strmijo v svoje čevlje in komaj čakajo, da se dvigalo ustavi v njihovem nadstropju in spizdijo ven. In potem se čudijo, ko ponovno najdejo kak primerek trohnečega osebka. Sosedov ni zmotilo to, da ga že dva meseca niso videli (pravzaprav so si vsak dan kar malo oddahnili, da niso ob prihodu srečali nikogar, saj bi ga morali pozdraviti), temveč jih je zmotil smrad, ki je prihajal iz stanovanja.

Kako malo je potrebno za to, da se zavemo, da ne živimo sami, so dokaz hribi, kjer se pozdravlja vse in vsakogar, nekateri neznanci pa se kdaj tudi ustavimo / ustavijo in se malce pogovorimo / pogovorijo.

Zato bom vedno pozdravljal, tudi tiste ki mi nikoli ne odzdravijo, da me bodo imeli v spominu in bodo, ko jih ne bom več moril s svojo vljudnostjo, šli vohat pred moja vrata, če kaj smrdi…

Zakaj je rokomet drugorazreden šport

Petek, marec 6th, 2009

Če živiš v Celju, kjer je rokomet šport številka ena, se sigurno vsaj enkrat v življenju znajdeš na tekmi kluba iz mesta ob Savinji. Pri meni se je zgodba začela še v času Jugoslavije, ko me je oče večkrat peljal na tekme druge jugoslovanske lige (se mi zdi!?), a sem sam kljub temu vedno raje igral nogomet. Ne pravim, da mi rokomet takrat ni bil všeč, a sem se raje podil po velikem travniku, kot po betonskem rokometnem igrišču. Ko sem odrasel, sem začel spremljati lokalni klub, čisto tako, zaradi splošne razgledanosti in se znašel tudi na par tekmah v Golovcu. Pravzaprav smo nato začeli na rokomet hoditi vse pogosteje, tudi na tekme državnega prvenstva, ne samo na Ligo prvakov. Nikoli kot navijač, vedno kot gledalec, a veselja ob zmagi seveda nisem nikoli skrival.

Rokomet je dinamičen šport in tudi v družini imamo mladega rokometaša, ki ga je do zdaj športna pot vodila iz celjskega kluba v klub Dola pri Hrastniku. Kljub temu, da sem z njim celo otroštvo driblal fuzbalsko žogo.

Format igre je user friendly, saj tekme ne trajajo predolgo, ni dolgih prekinitev in tako nikoli ne postane zares dolgčas. Ampak…

Danes rokometa ne maram več oz. mi ni tako všeč, kot mi je bil nekoč. Obstaja kar nekaj razlogov in o njih sem razmišljal po tekmi proti velenjskemu Gorenju v sredo, ki sem si jo (po dolgem času) ogledal z tastom in M. Kaj me pri rokometu moti?!

1)      Sodniki imajo preveč pooblastil in lahko s svojimi odločitvami bolj kot v kateremkoli drugem športu vplivajo na rezultat. Ker pravila niso čisto jasno določena oz. so precej ohlapna in dopuščajo široko interpretacijo ter uporabo, je rokomet postal sprdačina. Tako ohlapna pravila tudi ne dopuščajo neke katarze, saj le jasno določena pravila omogočajo popolno očiščenje navijača, ki si pravzaprav na terenu želi trdne okvirje, ki mu v vsakdanjem lajfu manjkajo.

2)      Rokometna Liga prvakov favorizira finančno močnejše klube iz npr. Nemčije in Španije, tako da manjši klubi pravzaprav nimajo možnosti za dosego odmevnih rezultatov. Termini tekem niso jasno določeni, saj je nemškim in španskim klubom bolj pomembno domače prvenstvo kot Liga prvakov. Tako se nekatere tekme z nemškimi nasprotniki igrajo ob sredah, četrtkih, medtem ko je uradni termin ostalih sodelujočih sobota.

3)      Totalno nezanimiv način točkovanja in tekmovanja. Sistem, ko se v nadaljnje tekmovanje prenesejo točke iz osnovne skupine, je nekorekten in skrajno nezanimiv in ekipa, ki v nadaljnje tekmovanje s sabo ne prinese točk, pravzaprav nima možnosti za napredovanje in posledično so tekme manj zanimive in tudi neregularne. Za zgled bi si morali vzeti točkovanje in sistem igranja Lige prvakov v nogometu.

4)      Rokomet mi je skrajno nezanimiv šport tudi zaradi tega, ker ni svetovni šport. Igra se ga v Evropi in praktično nikjer več (Egipt in Tunizija nista dovolj, da bi rekel, da se rokomet igra tudi v Afriki!). Medtem ko je npr. fuzbal postal jezik, ki se govori povsod. Bil sem v veliko državah, kjer se z domačini nismo znali sporazumevati, a ko je od nekod prišla žoga, smo vsi govorili isti jezik: fuzbal. Pa to zdaj ni reklama za nogomet, a kaj češ, na čisto zadnjem, skritem kotičku sveta otroci še vedno vedo, kdo je npr. (antipatični) Zahovič. Pravkar mi je kapnilo, da je pravzaprav rokomet precej ruralen šport, saj se ga niti ne igra po večjih mestih (razen zelo redkih izjem).

5)      Zadnji, a ne najmanj pomembni, so navijači. Kretene srečaš povsod, a človeku se ob obisku rokometne tekme zdi, kot da so vsi skoncentrirani v tisti dvorani. Florijani, navijaška skupina CPL, ki navijajo da navijajo (ja, res, ničkolikokrat sem jih slišal prepevati navijamo, navijamoooo in si mislil, »a dejte ga srat, a res?«) in navijajo za laško pivo ter se ob obisku Barcelone na ves glas derejo ole, ole, ole, Cel’e… in še mnogo drugih kretenizmov. In ko potem sodnika pač dosodita, kakor dosodita, saj jima to omogočajo pravila, se jima taisti faking Florijani derejo cigani, cigani (s poudarkom na i…). Ko seveda naš igralec odtrga roko nasprotniku, sta sodnika spet cigana, saj sta dosodila neviden prekršek. Rad imam glasno navijanje in rad imam »moško« navijanje, a to mora biti korektno in domiselno.

Dokler odgovorni ne dorečejo pravil in uredijo sodniška pooblastila ter dokler se ne zamenja sistem točkovanja, rokometa ne bom več gledal (razen ko bom dokumentiral nečakove tekme). In o tem, kako so igralci CPL v sredo »tekali« po terenu, kot zadnje mone, sploh ne bom govoril. Kot da je za denar, ki ga dobijo dovolj, da se prikažejo na parketu. Ko jih jebe…

CPL : Gorišnica (7.11.2004)

CPL : Gorišnica (7.11.2004)

Speči sopotniki

Ponedeljek, marec 2nd, 2009

Ko smo se zadnjič peljali iz Zagreba in je za volanom bedel Geman, sem razmišljal, kako mi pravzaprav paše biti sopotnik. Čeprav neizmerno uživam v vožnji, me kljub vsemu utruja vloga taksista, sploh ko se v zgodnjih jutranjih urah vračamo s kakšnega koncerta. Ker ne pijem, me vedno doleti vloga voznika, kar me sicer niti ne moti tako zelo, a zoprno je, ko potem vsi v avtu poleg tebe zaspijo. In to se mi ne zdi fer. Do zdaj me je sicer najbolj izčrpala vožnja v München, ko smo šli na koncert The Long Blondes in po zadnjem komadu takoj nazaj, saj smo bolj ali manj vsi imeli obveznosti v Sloveniji. Pet ur tja in pet ur nazaj, s tem da sem nazaj bil takorekoč sam s tremi smrčečimi osebki. Jebiga. Zato hvala Gemanu, hvala, ker mi oni dan ni bilo treba vozit, neizmerno sem užival gledajoč lučke, ki so brzele mimo avtomobilskega okna. Upam, da sem bil dober kopilot, saj sem se resnično trudil in upiral spancu ter držal štango, ker vem, kako zoprno je ponoči vozit speče prijatelje.

Publikum oz. Mik (ali karkoli je že) in Euro…

Sobota, junij 7th, 2008

Danes se začenja Euro, pred nekaj tedni pa se je končala slovenska nogometna liga, ki jo dokaj redno spremljam zadnja štiri leta. Če sem le v Celju, si ogledam vsako tekmo Publikuma oz. Mika (ts, to mi nekako ne gre z jezika).

Lani se je tako začelo precej solidno, saj sem verjel, da bo trener Pinni dobro prevetril moštvo in postavil dobro igro, tako kot je to počel v Gorici. Začelo se je solidno, s prijateljsko tekmo na začetku julija proti beograjski Crveni zvezdi. Čeprav je Zvezda igrala z drugo postavo, so domači fantje dosegli solidnih 2 : 2. Ni slabo, smo rekli.

Pred resnim začetkom sezone 07/08, se je v Celju igral prvi predkrog Pokala UEFA, ko je Koper gostil bosanki Široki Brijeg. Slaba tekma, na kateri so Bosanci pokazali, da so vsaj dva razreda boljša ekipa, se je končala z izidom 2 : 3. S te tekme sem si najbolj zapomnil dogodek z mamico in sinkom. V vrsto za nami se je namreč usedla dama, upedenana v nulo, visoke petke, mejkap, krilce, izbran parfum, sončna očala. S sabo je imela cca. 5 let starega sinka, ki jo je kmalu po pričetku tekme vprašal od kod je Široki Brijeg. Gospa, fina dama, mu je odgovorila: »Iz pizde materne, sine, iz pizde materne!«.

Na začetku avgusta se je že igral tretji krog in Publikum (oz. Mik) je gostil tradicionalno neugodno (zanimivo je, da ima celjsko moštvo zadnja leta lepo število »tradicionalno neugodnih« nasprotnikov) nafto. Rezultat 0 : 0. V naslednjem krogu Celjani ponižajo Dravo s 6 : 0. Po zmagi nad Domžalami sredi septembra (2 : 0), pa je šlo samo še navzdol. Tako sem v pravkar končani sezoni na Areni Petrol videl (vključno z naštetimi) 6 porazov (Interblock, Gorica, Livar, Maribor, Drava, Maribor), 7 zmag (Drava, Domžale, Izola, Nafta, Interblock, Gorica, Livar) – od tega ena proti nižjeligašu in dva neodločena izida (C. Zvezda, Nafta). Se pravi razmerje 6 zmag (Izole tu ne štejem) in 6 porazov. Na gostovanjih so se Celjani odrezali še slabše.

Ob tem je treba poudariti, da razen na dveh tekmah, ki so jih dobili, igra ni bila niti približno všečna. Fantje niso pokrivali napak drug drugega, žoga v prostor je popolna neznanka (tudi naslov v slovenskem fuzbalu), trije šprinti na tekmo so pobožne želje, streli na gol pa tako redki, kot voda v puščavi. Razen seveda Urbanča, ki vedno znova razveseljuje z idiotskimi streli s 40-ih metrov, ko si vzame zalet že na svoji polovici (takim »strelcem«, s krvjo v očeh in brez rezoniranja pravimo, da jih je »obsedel demon«). Smešne so mi okrepitve, ki potem celo sezono ne igrajo, ker so ali preslabi ali pa so si na prvem treningu zlomili kolk ali kaj… Ena redkih stvari, ki sem se jih vsak teden veselil na Areni Petrol, so bučnice, ki jih iz košare prodaja tisti stric s kapo na glavi.

O kljukcih, t.i. Celjskih grofih, ne bom zgubljal besed.

S sezono celjskega kluba sem sila nezadovoljen. Mogoče bi mi bilo celo bolj všeč, če bi izpadli v drugo ligo, kjer bi potem lahko gledal derbije s Šentjurjem in ljubljansko Olimpijo, Muro… Zakon. Tako pa…

Kljub vsemu razmišljam, da bi si za naslednje leto kupil sezonsko vstopnico. Fuzbal mi je namreč predvsem družaben dogodek, ko se dobimo s prijatelji in ob pogovoru uživamo na balkonu (tribuni). To sta dve uri, ko se spočijemo, ko smo spet »mladi«, smo trenerji in smo (predvsem) cinični. Vsakega gola se razveselimo, kot bi bil prvorojenec (ker so v Celju goli tako redki, je primera povsem umestna).

Za letos so iz uprave sporočili, da bodo med pripravljalnimi tekmami tudi dvoboji z Energie Cottbus in angleškim Boltonom. Super.

Sicer se pa, kot rečeno, danes začenja Euro ob katerem si bom popravil nogometni okus in do avgusta pozabil na slabe rezultate Publikuma oz. Mika ali karkoli je že (ali bo)…

Ste vedeli, da lahko blagoslovite avtomobil?

Torek, junij 3rd, 2008

Zadnjič, ko smo se vračali z Golice, smo se spotoma ustavili tudi na Brezjah, ker sem zares želel videti brezjansko Marijo, ki sem jo do zdaj poznal zgolj s CD ovitka zasedbe Strelnikoff (ki je zdaj že pokojna, Marija pa še vedno živi, kar daje jasno slutiti, da se iz svetih podob res ne gre zajebavat).

Pred cerkvijo je samevalo ogromno parkirišče, kar pa ni ustavilo nadebudnega študentka, prostovoljca pri TD Brezje, da sem nam ne bi vrgel pod avto, ko smo že zavijali na parkirišče in (seveda) spregledali kočico v kateri je sedel.

»A, tako pa ne gre! 2 evra, prosim!« se je oglasil, napenjal mišice pod fluorescentnim brezrokavnikom in jel trgat parkirni listek.

»Em, prišli smo pogledat cerkev, 10 minut in gremo«. Nejeverno nas je pogledal, na kar sem še enkrat ponovil, da me parkirnina ne zanima, prišel sem si ogledat božji hram in naj ne teži s tako abotnimi stvarmi kot sta 2 evra. V vprašanju so večje stvari. Zaprli smo okna avtomobila in se počasi odpeljali na parkirno mesto. Nekaj časa je gledal za nami, potem pa ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, najbrž zmolil očenaš ali dva za naše pokvarjene duše in se umaknil nazaj v hlad svoje kočure.

Ne gre za to, da sem skopuški, ampak takale svinjarija se mi pa res ne zdi okusna. Resnično zgrožen sem stopal iz avtomobila in sploh nisem slutil, kakšna brca v jajca me čaka! Res, na poti do cerkve, ki naj bi bila najpomembnejši hram slovenskih katolikov, so se bohotili štanti s svakojako plastiko! Ja, plastiko, od plastičnega voznega parka, do aligatorjev, krav in psov z migajočo glavo, malimi živalicami, da se lahko mali Janezek igra kmetijo… Nabožnih kipcev, muralov, gobelinov in kar je še tega kolikor hočeš! Krama, nad katero bi še na navadni tržnici vihal nos! Ob pogledu na ves ta kičeraj nisem mogel verjeti in počutil sem se, kot da sem v kakšnem slabem vicu ali pa gre za nateg skrite kamere. A jebiga, vse je res.

Če ti uspe, da ti ne izkrvavijo oči ob pogledu na ponudbo, se za zidom odpre pogled na zares čudovito cerkev. Tu in tam si rad ogledam kak božji hram, všeč mi je hlad in vonj gorečih sveč ter spokojnost, ki ni podobna nobeni drugi. A ob vstopu v brezjansko cerkev me preseneti zatohel vonj in sopara. Notranjost je res čudovita, a zaradi slabega zraka ne zdržim dolgo notri, Stopim na stransko dvorišče in tam: bum!

Duhovnik in trije tipi, pred parkiranim avtomobilom. Tik ob cerkvi, nas pa zajebava nek smrkolin s parkirnino. Ker mož v kuti bere nekaj iz knjige, mi postanejo zanimivi in jih opazujem Ni mi jasno, kaj se dogaja, zakaj so zunaj in zakaj duhovnik prebira knjigo. Po nekaj minutah začne kot obseden z neko bunko na verigah mahati proti avtomobilu. »A blagoslavlja avto?« sem si nejeverno mislil. »Ah, kje pa, kaj tako stupidnega si pa tudi ne morejo zmisliti«, je naslednja misel.

Ker me vseeno gloda črv, stopim za vogal, kjer vame butne velika tabla: »Če ste prišli blagoslovit avto, vam ni treba plačati parkirnine!« A?

Z odprtimi usti sem se vrnil v cerkev, si ogledal Marijo, razočaran, ker sem mislil, da je večja, odšel nazaj ven, se spravil v avto in odpeljali smo naprej proti Celju, pobiralec parkirnine pa nam je pomahal v slovo.

Blagoslov avtomobila? Zame je to nekaj novega, zato tudi tak naslov. Seveda so tudi bolj ali manj vsi prijatelji bili seznanjeni z dejstvom, da lahko svoj avto priporočiš bogu (ali brezjanski Mariji?) in ga tako narediš bolj varnega.

Meni je vse skupaj vseeno malce smešno. Stvar mi ni dala miru, zato sem naslednji dan poklical v Brezje in prijaznega strica na drugi strani vprašal glede blagoslova štirikolesnika. Z mirnim glasom, kot da je to nekaj najbolj normalnega (no, saj najbrž res je, a ne v »mojem« svetu), je odgovoril, da lahko avto pripeljem kadarkoli. Ob nedeljah po maši, med tednom po dogovoru. Zadnje vprašanje mi vseeno ni šlo najbolj gladko z jezika.

»Koliko pa to stane?«

Miren glas na drugi strani: »Če kaj daste, daste, če pa ne, je pa tudi v redu!«

Zahvalil sem se in odložil. Pozabil sem ga vprašat, kaj blagoslov vsebuje? Koliko je najbolj primerno dati, če bi že dal? Dobim garancijo, da avto ne crkne naslednjih 10.000 km? Bom na cesti zaradi tega bolj varen? Bo moj avtomobil neviden za radarje? Bo varen pred vlomilci? Ali bo vozil na ljubezen ali še vedno le na bencin? Zanima me, ali beležijo statistike, kako pogosto crkujejo blagoslovljeni avtomobili in kako pogosto tisti, ki niso bili deležni takega tretmaja? Koliko od mrtvih na cesti ta vikend je imelo blagoslovljeno vozilo? Veljajo za službene avtomobile isti pogoji? Dobim zraven tudi podobico ali si jo moram kupiti sam na kateri od stojnic pred cerkvijo?

Vse to in še več sem pozabil vprašat gospoda, ki se mu je zdelo samoumevno, da bi želel svoje vozilo blagosloviti.

Ne vem, meni se zdi to hecno in poceni kot plastika, ki jo prodajajo pred cerkvijo.

Poračuni mi najedajo živce in denarnico

Sreda, april 23rd, 2008

Ker pazim, da ne porabim več elektrike kot je potrebujem (pa ne zato, ker bi bil skopuški, temveč zato, ker se mi zdi brezveze zapravljat energijo), mi še vedno ni jasno, zakaj vsako leto dobim položnico za poračun. Mesečnega obroka imam cca. 33 € na mesec za 50 kvad. metrov veliko stanovanje, kar znese skoraj 400 € na leto. In potem dobim še poračun, češ da sem premalo plačeval in mi nabijejo še 50 € poračuna.

Se komu sanja zakaj je tako? Sicer je moja poraba nekako takšna:

• bojler imam vklopljen na ECO in ko od doma odidem za več kot tri dni, ga ugasnem
• hladilnik imam vklopljen na 3 do 4 na lestvici do 7
• ugašam luči, ko jih ne potrebujem, se pravi da žarnica sveti samo v sobi v kateri se nahajam
• bolj ali manj so vse žarnice varčne
• ko ne uporabljam, ugasnem vse aparate s stand-by funkcijami, tako da rdeče lučke nikoli ne svetijo same v noč
• grejem se na centralno ogrevanje
• perilo perem po deseti ali pa čez vikend
• uporabljam prenosnik, ki ga polnem po potrebi, največkrat zvečer
• mobi polnilcev ne puščam v vtikačih
• kuham na plin

Ima kdo kak nasvet, kako še bolj skrbno uporabljati elektriko?