Hermit

Ko sem bil še osnovnošolec, sem na deževen dan na poti od doma do šole pobral vse deževnike, ki so se zvijali na asfaltu in jih vrgel v travo.

Danes je bil tak dan, ko sem se spominjal na tiste osnovnošolske dneve, le da sem tokrat med podhodom na Jenkovi in železniško postajo Lava reševal polže. Kakšnim petnajstim sem pomagal prečkati asfaltno prevleko in si domišljal da si najbrž mislijo, da potujejo s svetlobno hitrostjo ali pa vsaj z warp 9.

Za (vsaj) tri je bilo prepozno. Treba je spoštovati vsakogar, ki si hišo nosi s seboj. RIP.

Čeprav so Rimske Toplice od Celja oddaljene 20 minut vožnje z avtomobilom, se večkrat radi odpeljemo do obnovljenega Sofijinega dvora, kjer parkiramo, od tam pa po Ruski poti na sprehod. Nekaj več kot kilometer dolga pot (v eno smer) je fino zatočišče za ljudi, ki si želijo nemotenega sprehoda v napol-naravi. Park (oz. sprehajalna pot) v Rimskih mi je še posebej všeč, saj je ravno prav zanemarjena (a ne umazana!), da ima tisto patino starega, da dobiš fling in si lahko živo predstavljaš, kako so se tu nekoč sprehajali pacienti, aristokrati od daleč in blizu. Ob poti raste nepregledno število rož, tako da je sprehod še posebej zanimiv za mojo Majo. Nekaj slik za lažjo predstavo…

tevje

penuša

jetrnik

kalužnica

In še mnoge druge, npr. ogromno je pljučnika, grahorja, detelje itd.

Ne maram angleško urejenih vrtov, kjer je vsaka travica postrižena do milimetra natančno… Tako kot malce umazana mesta (npr. Beograd, Sofija, Bukarešta, Skopje…), so mi bolj všeč malo manj negovani parki…

z listjem tlakovana potka

na njej so nekoč najbrž sedele pomembne riti

Nazajgrede pa odlična kavica v Sofijine dvoru. Izlet za 5+!

Vem da se tile posti že ponavljajo, a Šmohor mi je res tako prirasel k srcu, da moram deliti kako sliko s tistimi, ki tega hriba nad Laškim morda ne poznajo. Poleg tega je zdaj, ko smo trije, vsak tak pohod popolnoma nova izkušnja. Tako smo se oni dan ponovno sprehajali od Zagrabna do doma na Šmohorju. Pred kočo smo se sončili in uživali v brezvetrju tako dolgo, da so se nam oglasili trebuščki in naročili gobovo juho z ajdovimi žganci. Slednji zabeljeni z ocvirki so teknili vsem trem, posebej Hana jih je frezala kot da je porcijo čakala celo življenje. Šmohor je res idealna destinacija za mlade družine iz Celja oz. okolice. Dom je odprt vsak dan razen ponedeljka, izhodišče je blizu (Zagraben), hoje pa cca. 30 - 45 minut. Zdaj, ko se dnevi daljšajo, idealno tudi za med tednom!

Majin idealni vikend

uživačica

tudi njemu je bilo lepo

Rifnik je tisti hrib, na katerem opravljam “treninge” s tamalo na hrbtu. Kot “hišni” hrib mojega tasta (in tašče!) je več kot pripraven za naskakovanje ob vsakem obisku v Šentjurju. Če bomo hoteli namreč v prihajajočih mesecih izletovati na tudi kakšnih oddaljenejših hribih, bo treba nabrati malce kondicije. Kar s tamalo na hrbtu niti ni tako lahko, kot bi si sprva lahko kdo mislil. 12kg žive mase + nahrbtnik + voda in ostale malenkosti dodobra preizkušajo moje moči. A počasi se daleč pride, tamala pa v naravi neznansko uživa. Ne vem zakaj, a nazajgrede VEDNO zaspi v rukzaku. Tako je bilo tudi včeraj popoldan, čeprav zjutraj ni kazalo, da bo lep dan. Na koncu so v brezvetrju in soncu na vrhu uživale štiri generacije. Tudi prababica! Komaj čakamo novih lepih dni!

skozi gozd

čez travnik

ob gozdu

proti vrhu

štiri generacije na eni klopi

Pred dnevi sem dobil mejl od prijatelja, v katerem je med drugim zapisal: “Tako lepo je bit frej. It zjutraj ven na ulico in se sproti odločit, ali malo pa parku, ali kar tako naokoli, ali v center in potem od tam kamorkoli…” Pa sem mu odpisal, da še kako dobro poznam ta občutek, ko si srečen in svoboden, ko si na isti liniji kot cel svet, ko se cel dan smehljaš, pa pravzaprav ne veš zakaj… Zato pač, ker ti je lepo, ker se končno zavedaš samega sebe in ker si končno tam kamor sodiš. Pa če zgolj za nekaj trenutkov… Podobno se počutim po današnjem izletu na Limbarsko goro, kamor so nas pregnali prvi znaki pomladi.

Medtem ko se omenjeni prijatelj sprehaja po Nankingu na Kitajskem, mi trije odkrivamo skrite kotičke naše relativno bližnje okolice. Od Celja do Krašnje, od koder smo krenili proti Limbarski gori, je zgolj 20 minut vožnje.

Ker se je obetalo sonce, sem na delu prej zaključil, se pridružil svojima dekletoma pri zgodnjem kosilu, pripravil nahrbtnik in že smo se peljali. Mimo Trojan, kjer smo že bili z mislimi na krofe, a smo se odločili, da si jih privoščimo nazajgrede. Pred Krašnjo smo tako zavili proti Negastrnu in parkirali pri kamnolomu. Tamalo v nahrbtnik, nahrbtnik na rame in džiiihaaa… Sonce je prijetno grelo, prebujajoč gozd pa je bil naravnost očarljiv. Po poti so se sicer zlivali potočki, ki so nastajali od topljenju snega, ki leži še samo po sencah, a mokre noge nas danes niso motile. Ko smo iz gozda stopili na obsežen travnik, se je občutek čarobnega pomešal z vso silovitostjo doživljanja neomejenega prostora, vsaj tak občutek imaš, ko pogled nese daleč, daleč…

S travnika je do vrha še zgolj 15 minut, kjer stoji čudovita cerkev z ločenim zvonikom. Končno sem izvedel, kaj je na vrhu tega hriba, ki sem ga leta in leta opazoval, ko sem se vračal s študija v Ljubljani. Limbarska gora.

Gostilna je bila odprta, zato smo si privoščili pijačo (in počitek), Hana pa je neizmerno uživala od krušni peči. Tople reliefne kocke so ji bile vir zabave ves čas našega postanga v gostilni. Preden smo šli nazaj proti avtomobilu, smo se še 15 minut nastavljali soncu pred gostilno, nato pa vrgli uč na avtocesto v dolini in jo mahnili nazaj. Seveda je tamala ob povratku (tako kot vedno) zaspala v rukzaku.

Vsem nam je dobro del svež zrak, sonce in pa občutek svobode, ki ga dajejo hipne odločitve: gremo!

mimo kamnoloma

strmejši del po gozdu

čez travnik

kmalu bo zelen

džiha, stari!

še malo do vrha

cerkev sv. Valentina

nastavljanje sončku

metanje pogleda v dalj pred povratkom

Tudi nas je sončno vreme zadnjih par dni spravil ven na potep. V nedeljo je bil naš cilj Stari grad (nad Celjem), saj sva ugotovila, da na gajskem hribu nisva bila že več kot dve leti. Novost (vsaj za naju) je vstopnina. Ne bom bentil čez takšno odločitev, saj ima svoje pluse in minuse. Pripomnil bi le, da bi lahko, če so se odgovorni že odločili za vstopnino, na gradu postavili vsaj kaj na ogled. Tako v nedeljo nismo imeli gor početi prav ničesar. Friderikov stolp je zaprt, ker ga obnavljajo oz. gradijo stopnice in sodeč po videnem, se bo zdaj v stolp vstopilo nekje na sredini.

Friderikov stolp

Prav tako ni nikjer nobenega viteškega oklepa ali kakega drugega razstavnega eksponata zgodovinske vrednosti, vsaj vitrine, kjer bi si lahko ogledali kakšne stvari povezane s celjskimi grofi. Saj ni treba, da so originali, naj bo le nekaj na ogled. Resda je razgled z obzidja na mesto fantastičen, a to še ne odtehta (sicer minimalne) vstopnine. V razmislek odgovornim, če bo tole po kakem naključju koga doseglo…

Celje v nedeljskem jutru

Kar me je bolj zanimalo, je bilo na levi strani. Oziral sem se namreč proti Šmohorju z Maličem in Gozdniku ter Kotečniku. Oziral in obljubljal, da prihajam. Takoj ko… hm… kmalu.

Šmohor levo, Gozdnik desno

Ko smo se naužili razgledov, smo šli unovčit kupon za kavico. Prvič, od dveh € vstopnine, je en € kupon z kavico in drugič, tudi novost za naju, na gradu je končno kavarnica. Lepo urejena bo najbrž zaživela šele poleti. Opazila sva že otroška igrala, leseni Friderikov stolp ter terasico. Pravzaprav komaj čakam, saj je bila kava res dobra.

Slutnja pomladi nas je zmotivirala tudi danes, tokrat pa smo šli na Kunigudno oz. Goro oz. Šentjungert. Tamala noro uživa v rukzaku in je celo pot do vrha “prepevala” in pozdravljala drevesa.

mahnili smo jo po cesti

Na vrhu smo se okrepčali, midva z vodo, tamala pa z jogurtom. Vse iz nahrbtnika seveda.

malica

Tudi na Kunigundi sva bila presenečena, ko sva ugotovila, da so člani PD Galicija zgradili novo kočo ob planinskem domu. Lani (lani?) je stara namreč zgorela, nova pa izgleda zelo zelo lepa.

nova koča

Škoda, ker je planinski dom odprt samo ob nedeljah, saj smo srečali veliko pohodnikov za katere sem prepričan, da bi na vrhu spili vsaj skodelico čaja, če že ne kaj drugega.

Komaj čakamo naslednje dni, ko naj bi ponovno sijal sonček.

Oni dan smo se odpravili pod Olševo do Potočke zijalke. Že nekaj let sem poslušal prijatelja, ki je navdušen nad ledenimi kapniki, ki se v jami naredijo vsako zimo.

Do izhodišča smo se pripeljali s terencem in ga pustili nedaleč od cerkve Sv. Duha.

Sv. Duh, Podolševa

idealno parkirana lada niva

Za izhodišče smo izbrali kmetijo Rogar in takoj nad njo zakoračili v deviški sneg. Neizmerno rad hodim po zasneženem gozdu, pomirja me, za razliko od tiste žlavse v mestu.

pravljični gozd

pot se vije v ključih

Ko ni snega traja pot do zijalke cca. 45 minut. Tokrat smo do smerokaza za jamo hodili dobro uro, saj se je bilo treba za vsak korak dobro potruditi in ga pametno odmeriti.

še malo...

Takoj na vhodu v jamo so nas pričakali ogromni kapniki, vendar so globlje v jami lepši, popolnoma prozorni. Konstantno kapljanje ustvarja neverjetno zvočno podlago tej na pogled nenaravni kulisi, saj so nekateri kapniki, ki rastje s tal večji od dveh metrov. Kot da si na nekem drugem planetu.

vhod v jamo

malo globlje v jami

pogled ven

Priporočam vsakomur in glede na vreme se še ne mudi…

Počasi dojemava, da sva starša in imamo se čudovito. Obhajajo me neopisljivi občutki, ko gledam tamalo kako raste, kako je vsak dan kaj novega, kako se vedno bolj odziva na naju in okolico. Strašansko sem vesel, da nama ni v breme, da se imamo radi, da uživa v nahrbtniku in se pogovarja z drevesi, ko sopihamo mimo njih. Rada je zunaj, rada posluša Bad religion, s svojima dvema zobkoma grize karkoli ji pride pod roke. Roke, še posebej tisti mali prstki, so totalna fascinacija. In ko jo vprašaš kako velika je, ju dvigne visoko nad glavo, kot da bi vedela…

Seveda nismo čakali na pomlad… Tamala v nahrbtniku uživa in radovedno opazuje okolico, dokler ne zaspi…

Na Uršlji gori sem bil nazadnje (in prvič) konec junija 2008 in od takrat nimam ravno najlepših spominov, predvsem zaradi političnega zbora na vrhu. Seveda to nima veze s samo Uršljo goro, se pa v mojem spominu nujno navezuje nanjo. Ko sem te dni razmišljal, kam bi se podal čez vikend, sem se odločil ponoviti pohod na to 1699 m visoko goro, a z druge smeri. Zanjo sem se odločil tudi zaradi lahkega zimskega dostopa, saj ne potrebuješ nobene posebne opreme. Prav pridejo gamaše, pa še te so opcija, saj je pot lepo shojena. Če smo poleti začeli pri Poštarskem domu, sva se s Haubijem tokrat odpeljala do Koče na Naravskih ledinah. Čudovit zimski ambient je obetal lep izlet, vremenarji pa so nad 1400 metri dan poprej napovedali sonce. Zagrizla sva s polno paro, Haubija je sama mišica, a sem na pol poti sopihal kot stara parna lokomotiva in sem zmanjšal tempo. Haubi je po krajšem prepričevanju sam odfrčal naprej, jaz pa sem si vzel čas za opazovanje narave. Zimski gozd je nekaj najbolj pravljičnega, kar lahko vidiš v “realnem” svetu, pod pogojem, da se sneg še drži vejevja. Če bi bilo še sonce… Ja, od jasnega vremena ni bilo nič, celoten vrh je pokrivala gosta megla, pa še veter je pihal. Zatekla sva se v kočo na joto, pospremila Jermana na wengenskem smuku in po podplatih “odsmučala” nazaj do avtomobila. Sonce naju je nato pozdravilo nekje nad Kotljami in izlet je bil primerno zaključen…

Haubijev marš

sneg...

na..

drevju!

planinski dom v megli

Priporočam.