Bad Religion

Sreda, 13 januar 2010

Najina Hana je danes stara sedem mesecev. Obdobje je minilo bliskovito hitro, saj se skoraj vsak dan zgodi kaj novega. Zadnja “pogruntavščina” pa je resnično smešna, no, vsaj meni… S spanjem sicer nima problemov, ponoči spi od 19.00 do 7.00 zjutraj, podnevi pa jo včasih malce zmatra radovednost in večkrat noče zaspati. Čisto po naključju sem zadnjič poslušal losangeleške punkerje Bad Religion in jih malce navil. Hana je se je povsem umirila in čez par minut trdno zaspala. Zgodba se je ponovila tudi drugi dan, haha… Kaj naj si mislim? Seveda sem malce ponosen in se mi dobro zdi. Takoj sem se oz. jo pohvalil tudi prijatelju, ki mi je pred leti sploh predstavil plošči Against The Grain in Suffer.  “Se vidi, da je tvoja!”, je dejal!

badreligionlogo

Pripravljeni na pomlad

Torek, 29 december 2009

V prihodnjem letu bo hribolazenje zagotovo zabavnejše, saj foter ne bo več hodil sam, hehe…

Hanin izletniški prestol

Hanin izletniški prestol

Vtisi z Rifnika

Ponedeljek, 21 december 2009

Kljub temu, da je bilo mrzlo, je lep dopoldan kar klical k sprehodu. Že dan prej sem se odpovedal Mrzlici, naneslo pa je tako, da sem nato šel na šentjurski Rifnik. Evo, par slikic s prečudovitega nedeljskega sprehoda…

grad v meglicah

grad v meglicah

za hojo prijetno, kaj pa z avtomobilom?

za hojo prijetno, kaj pa z avtomobilom?

mrzli zidovi

mrzli zidovi

skozi zimski gozd

skozi zimski gozd

ruševine na vrhu

ruševine na vrhu

snežno svetlikanje

snežno svetlikanje

vrh

vrh

razgled z Rifnika

razgled z Rifnika

Vpisano: hribovje | 3 Comments »

Zima na Strelovcu

Ponedeljek, 14 december 2009

V petek, ko v dolini še ni bilo z od zime, se mi je zahotelo malo snega, zato sva se z Nikotom odpravila na Strelovec. Razmere so bile ravno pravšnje, snega med gležnji in koleni. Začela sva pod Icmanikovo planino in jo malo po markirani poti, bolj pa kar počez, urezala proti vrhu. Pot namreč še ni bila uhojena, na vrhu pa sva bila po treh tednih prva obiskovalca, sodeč po vpisni knjigi. Sestopala sva tudi bolj na pamet, mimo Movznika, pod stenami Ut proti Puklovcu, od tam pa naprej proti Koči na Klemenči jami. V zeleni Logarski dolini sva bila po dobrih petih urah hoje, polna vtisov in pozitivne energije. Zakon!

prvi koraki

prvi koraki

čez ograjo Icmanikove planine

čez ograjo Icmanikove planine

bajtica na Icmanikovi planini

bajtica na Icmanikovi planini

Tukaj bi z lahkoto kdaj spil kako kavico. Zadaj Raduha.

Tukaj bi z lahkoto kdaj spil kako kavico. Zadaj Raduha.

Ko še pot ni uhojena, pridejo markacije še kako prav.

Ko pot ni uhojena, pridejo markacije še kako prav.

skozi gozd

skozi gozd

malo počez...

malo počez...

v Avstriji je nizka oblačnost

v Avstriji je nizka oblačnost

proti vrhu

proti vrhu

Niko na vrhu Strelovca

Niko na vrhu Strelovca

Raduha

Raduha

Ute, Krofička, Škarje, Lučke Babe, Planjava

Ute, Krofička, Škarje, Lučke Babe, Planjava

metanje pogleda v dalj

metanje pogleda v dalj

Ojstrica s Klemenče jame

Ojstrica s Klemenče jame

Vpisano: hribovje | 1 Comment »

Brinjeva gora

Ponedeljek, 7 december 2009

Morda bi tale blog bolj sodil med klinično mrtve, kot pa vidrin, ki je pred kratkim ponovno zadihal. Ne bom modroval o volji, času in temah, ker tega je vedno dovolj, gre najbrž bolj za to, kaj deliti z drugimi oz. kaj povedati. Zato zadnje čase take benigne objave s hribov in tudi tale ne bo (skoraj) nič drugačna.

Klasična nedelja, ko oba z Majo dobiva mravlje v rit in je treba spakirat od doma ter odkrivat nove kraje ali pa že znane ponovno zaužiti. Tokrat smo se vsi trije odpravili proti Zrečam, na Brinjevo goro. Zaradi tamale seveda po cesti. Brinjevo goro sem prvič spoznal preko Boštjanove zavarovane plezalne poti, ki tak pravi mali biser, zvohal jo je pa Kuris. V skoraj treh letih sem tja potem peljal že veliko prijateljev, ki niso vedeli, če so klini in zajle za njih, nevajeni pač hoje po gorah. In ta pot je kot nalašč za privajanje zavarovanim potem. Ne traja dolgo, ni posebnih prepadov, speljana je po gozdu in pod plezalno steno, na vrhu pa te pričaka klopica in lep razgled skozi krošnje na Oplotnico in Pohorje.

Mi smo jo, kot rečeno, mahnili naokoli, po makadamski cesti. Tamali se je neznansko dopadlo, ko jo je treslo in je kar naprej nekaj  brundala, najbrž ji je bil všeč glas, ki so ga tresli kamenčki po kolesi vozička. Uživali smo v prelepih razgledih na Slovenske Konjice in konjiški grad ter Stolpnik (Konjiško goro) nad njima.

na Brinjevo goro

na Brinjevo goro

Popoldne so se spodaj še vedno preganjale meglice, zgoraj pa so nas greli zadnji sončni žarki. V dveh ključih nas je gozdna cesta pripeljala do cekrve Matere božje, ki stoji poleg vrha in je vse do druge svetovne vojne privabljala množice romarjev. Danes ji je najbrž namenjena manj slavna usoda, saj tudi v nedeljo tukaj nismo srečali nobenih pohodnikov, romarjev, vernikov…

Marijina cerkev na Brinjevi gori

Marijina cerkev na Brinjevi gori

Kakih 150 metrov od cerkve je tudi že prej omenjen vrh s klopco, kamor priplezaš po Boštjanovi poti. Skozi gosto gmičevje smo se prebili do razgledne točke, od koder se lepo vidi sosednja cerkev, sv. Neža, in pa Oplotnica v dolini.

uživanje na svežem zraku

uživanje na svežem zraku

Na vrhu smo se kar zasedeli, saj je bilo na svežem zraku ob metanju pogledov v dalj, res prijetno in na koncu smo še tik pred temo prišli nazaj do avtomobila.

Kranjska reber

Ponedeljek, 23 november 2009

O Kranjski rebri (najvišji vrh Kašne planine) in poti nanjo je na internetu po lanskoletnem vetrolomu tako malo informacij, da sem se odločil, da moram preveriti, kako in kaj. Za vse, ki ste zaradi naslova priromali na tole stran, naj zapišem, da pot s prelaza Črnivec obstaja, je na novo markirana in trasirana. Poteka v tretjinah. Spodnji del je speljan po pobočju, ki ga je lani popolnoma opustošil orkanski veter. Pot posledično ni najlepša, nudi razgled na Menino planino, je pa po svoje zanimiva, saj je “gozd” štorov nema priča divjanja narave. Ta del izgleda kot po atomski vojni. A čez nekaj let bo najbrž vse po starem, saj površino ekstenzivno pogozdujejo.

katastrofalne posledice vetroloma

katastrofalne posledice vetroloma

malo višje so že zasajena nova drevesa

malo višje so že zasajena nova drevesa

Drugi del poti vodi skozi gozd in predstavljam si, da je tako izgledala cela pot pred ujmo. Tu je orientacijsko pot malce zahtevnejša, saj na nekem delu zmanjka markacij, zato se je bolj treba opreti na orientacijski čut, ki se mu reče “naravnost za nosom”. Vmes se med krošnjami odpre veličasten razgled na Kamniško - Savinjke alpe, hkrati pa je to tudi odlična priložnost, da se človek malce nadiha.

Zadnja tretjina poti pa poteka po golem vršnem grebenu, planini, kjer se poleti pasejo kravice. Idilična jezerca / napajališča ob poti dajejo izletu pridih pravljičnosti.

idilično jezerce

idilično jezerce

Takšna jezerca so strateško razporejena po celi planini in kravice najbrž tukaj zelo uživajo.

Eden od razlogov zakaj sem se odločil obiskati Kašno planino je tudi njena lokacija, saj njena umeščenost v prostor nudi odlične razglede na sosednje hribe in gore. Z vrha lahko tako na eni strani opazuješ domala celoten masiv KS alp, na drugi strani sta sosednja Veliki Rogatec in Lepenatka, pa Menina in Velika planina.

Ojstrica in Planjava

Ojstrica in Planjava

Lepenatka in Veliki Rogatec

Lepenatka in Veliki Rogatec

Raduha

Raduha

Žal se na vrhu nisva mogla zadržati prav dolgo, saj je pihal tako močan veter, da sva se mu s Haubijem komaj postavljala po robu. Zavetje sva našla za skalo tik pod vrhom, kjer sva pomalicala in si na prenosnem gorilniku skuhala kavico. Sklenila sva, da se mimo Barone peči spustiva do lovske oz. pastirske koče na kašni planini. Po travniku, deset minut z vrha. Čudovita koča je umaknjena z vrha nudila malce miru pred vetrom.

pastirska koča na Kašni planini

pastirska koča na Kašni planini

Do prelaza Črnivec sva se nato vrnila po isti poti, saj na zemljevidu nisva našla kakšne krožne variante.

Kranjska reber s svojimi 1435 metri ne predstavlja resnega izziva izkušenim gornikom oz. planincem, je pa s svojo lepoto in položajem več kot primeren cilj za izlet cele družine.

Rjavički vrh

Torek, 27 oktober 2009

Morda včeraj ni bilo najbolj primerno vreme za obisk gora, a zaradi tega nismo nič manj uživali na Rjavičkem vrhu, na katerega smo se spravljali že zadnja tri leta. Do včeraj nikakor nismo mogli uskladiti dopustov ali prostih dni z vremenom (in voljo). Malo obiskan vrh sva z Nixonom velikokrat opazovala iz Logarske doline, s Klemenče jame ter z Ojstrice in bolj ali manj težila Martinu, kdaj naju bo peljal skozi Grlo po nemarkirani, lovski stezi na vrh. Včeraj smo tako končno štartali iz Logarskega kota, pridružil se nam je še Hauby, ki pa bo zaradi razpleta pohoda, najbrž naslednjih nekaj pohodov z nami preskočil, hehe…

Počasi smo se vlekli proti Grlu, zares počasi, tako počasi kot tri kilometre dolg zelen hrkelj… Priložnosti za metanje pogledov v dalj je bilo veliko, a je megla zakrivala sicer spektakularno kuliso. naleteli smo tudi na kar velik trop gamsov (cca. 15 komadov) in jih opazovali, kako se brez strahu preganjajo po skalah.

Malo višje bil sneg, ki nam je preprečil, da bi se zleknili na travniku pod vrhom, zato smo se “utaborili” na pobočju nad njim. Sendviči so teknili, še bolj pa kava, ki smo jo skuhali na majhnem gorilniku. Čisti presežek! Čisto na vrh nismo šli, saj je bila megla pregosta in se itak ne bi vidello nič…

Zato smo se spustili do Klemenče jame, po markirani poti s Škarij. Koča seveda zaprta, od nje pa nazaj do Logarskega kota po nemarkirani stezi, ki sploh ni steza… Tu se je kmalu začel tisti del, kjer nas je vse malce stisnilo v želodcu, saj je bilo na štirih mestih potrebno uporabiti vrv, pa ne zgolj kot kozmetični pripomoček. Ko smo močno prešvicani premostili težave, za katere sploh ne vem, kako naj jih opišem - naj bo dovolj, da je bila pod nami 150-metrska stena - smo se po svežem melišču spustili nazaj do Logarskega kota. Po osmih urah hoje!

Rjavički vrh je upravičil vsa pričakovanja in še več… Ko pozabim, kako strma je pot skozi Grlo (čez kaki dve leti), bom pohod zagotovo ponovil!

Logarski kot

Logarski kot

tri poti, en cilj

tri poti, en cilj

proti Grlu

proti Grlu

v Grlu

v Grlu

Nixon rehidrira

Nixon rehidrira

tesno ob skali

tesno ob skali

v zgornjem delu Grla

v zgornjem delu Grla

kakšne sile so tukaj oblikovale pokrajino?!

kakšne sile so tukaj oblikovale pokrajino?!

skozi rušje

skozi rušje

Hauby v megli

Hauby v megli

gamsja družina

gamsja družina

"naš" zasnežen travnik tik pod vrhom

"naš" zasnežen travnik tik pod vrhom

zaslužena malica po štirih urah hoje

zaslužena malica po štirih urah hoje

Nixon kontemplira

Nixon kontemplira

Rjavički vrh s poti proti Klemenči jami

Rjavički vrh s poti proti Klemenči jami

koča na Klemenči jami... še vedno najlepša!

koča na Klemenči jami... še vedno najlepša!

še zadnji spust po melišču

še zadnji spust po melišču

nad temi stenami smo se ob vrvi "borili za življenje"

nad temi stenami smo se ob vrvi "borili za življenje"

Vpisano: hribovje | 4 Comments »

Na Olševo s Slemena

Ponedeljek, 19 oktober 2009

S tastom sva se sprva namenila na Menino planino, a sva si na poti proti njej premislila. Po radiu sva namreč slišala, da se obeta množičen podoh prodi domu na Menini, zato sva brez pomisleka iskala alternative. Ker letos še nisem bil na Olševi, je bila odločitev precej hitra in lahka. Avto sva pustila pri kmetu Ošovniku, kamor bi se kasneje z Olševe spustila, ter ujela prevoz do Slemena od koder sva najprej po gozdu sopihala proti grebenu. V gozdu je bilo prijetno, ko pa sva prišla na čistino grebena, naju je ujel precej močan in  mrzel veter, pa tudi sneg je vztrajno naletaval. A hoja je bila odlična, sneg je ravno prav “škripal” pod nogami in prav evforično sva sprejemala prvo zimsko izkušnjo te sezone. Razgleda ni bilo, saj se je videlo zgolj v radiusu 20 metrov, le tu pa tam se je megla razgrnila in odkrila kakšen daljši pogled. Pri Kapežnici sva tako kar nekaj časa opazovala muflona, ki se ni kaj veliko menil za najino prisotnost, na vrhu pa sva čez nekaj minut že uživala v zasluženi malici.

Vrnila sva se po kozjih stezicah do kmeta Ošovnika. Čeprav je pot markirana, sva dvakrat zašla, saj je zelo slabo uhojeno stezico prekril sneg. Vseeno sva avto dosegla v dobri uri strmega sestopa in se odpeljala do Bukovnika, od tam pa na Grohot. Na žlinkrofe seveda! Čudovit izlet.

še malo in iz gozda bova prišla na greben

še malo in iz gozda bova prišla na greben

tast na zasneženem grebenu

tast na zasneženem grebenu

tudi vrh (Govca) je v oblakih / megli

tudi vrh (Govca) je v oblakih / megli

vrh Olševe (Govca)

vrh Olševe (Govca)

Krofička

Četrtek, 8 oktober 2009

Krofička je malce zapostavljena gora. Leži med nižjim in lažje dostopnim Strelovcem ter zanimivejšo Ojstrico, zato se najbrž tisti malo manj izkušeni pohodniki odločajo za prvega, ostali, ki pa si želijo višav in obiska najlepšega vrha tega dela KS alp, naskakujejo drugo. Tako se na Krofičko kar malo pozablja, res pa je, da nanjo vodi samo ena markirana pot in to je tista s Klemenče jame čez Puklovc. Druga pot gre čez Škrbino, kjer je treba med rušjem in skalami iskati naravne prehode, saj je stara lovska pot že dodobo zaraščena. Obstaja pa še en pristop in sicer preko Movznika čez Ute, pod katerimi je nekoč pasel Robanov Joža. Tudi ta pot ni markirana, pristop pa je težaven zaradi razbitega skalnega sveta.

Krofička s Kopinškove poti na Ojstrico

Krofička s Kopinškove poti na Ojstrico

Od kod sploh ime, Krofička?! Nekateri viri jo navajajo tudi kot Grofička, Peter Ficko pa v svojem vodniku Kamniške in Savinjske alpe (PZS, Ljubljana, 1977) navaja ljudsko pripovedko, ki jo je zapisal Franc Kocbek in jo naslovil kot Lovec Krofič, gre pa takole:

Na kvatrno nedeljo je šel Krofič na lov na goro. Ko je zagledal gamse, jim je sledil po lepi stezi. Nenadoma zmanjka steze. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pastirji so slišali njegovo vpitje na pomoč. To so sporočili solčavskemu župniku. Ta je prihitel v Robanov kot in mu od daleč dal odvezo. Zaužil je drobtine iz malhe. Zatem je rekel župnik, najvrže puško navzdol. Če bo ostala puška cela, potem lahko skoči tudi on čez prepad. Puška se je razletela. Toda župnik je rekel, da je ostala cela. Krofič je skočil v globino in se ubil. Od tistega časa se ta gora imenuje Krofička.

Ker sem bil sam, nisem imel namena iskati prehodov čez škrbino, zato sem jo na Krofičko mahnil kar iz Logarske doline. Z Razpotja sem še po trdi temi krenil proti Klemenči jami in še pred tunelom sopihal kot parna lokomotiva. Na Klemenči jami sem bil že vsaj 20-krat, zato pot poznam kot lasten žep, a tokrat me je vseeno dajala sapa, pa tudi noge so bile težke. In to že po slabih dvajsetih minutah hoje! Večkrat sem počival za par sekund in se odločil da se na jami malce usedem in počijem. Moči so se mi s prvim svitom čudežno vrnile in ko sem lahko ugasnil čelko, je bila hoja lažja in prijetnejša. Počutil sem se močnega kot konj, zato sem kar zdivjal naprej.

Mimo macesna in proti tisti čistini malce na jamo, kjer cel travnik diši po čaju. Tu se čaj ne nabira, tu se čaj pokosi, hehe. No, na tej čistini zaslišim prediren žvižg. Ustavim se, prepričan da mi žvižga kak planinec. Oziram se višje, a nikjer nikogar. Ponovno zažvižga, a tokrat se po travi proti meni že podi debeli ruševec! Haha, poglej ga no, sem si mislil. Dve leti te že brez uspeha hodim ponoči čakat v napol zimskih razmerah na Olševo in pod Raduho, zdaj pa te srečam takole nenadejano! Ruševec se je začel zaganjati proti meni, bližje kot do cca. 7 metrov si ni upal. Nisem ga izzival, branil je svoj prostor. Z nasmehom sem šel naprej. Že s tem doživljajem so bile vse dosedanje muke (in tiste, ki so me še čakale) poplačane.

Ko sem prišel na Puklovc se je začelo daniti. Za trenutek sem pomislil, da bi nazaj grede skočil še na Strelovec. Srce je hotelo, zmagal je razum (in utrujene noge).Tu sem iz nahrbtnika prvič izvlekel fotoaparat in slikal… kažipot…

Še samo ura in pol...

Še samo ura in pol...

Malce višje se je odprl prvi razgled na osrednji del KS alp. Vzhajajoče sonce je ožarjalo vrhove Brane, Turske gore, Rink, Mrzla gora pa je bila še vedno mrzla. Ne nebu je še vedno sijala luna…

sonce in luna

sonce in luna

Pot na Krofičko je zanimiva, ker je zelo razgibana. Strmo navzgor, potem se nepričakovano izravna in prečiti moraš veliko manjših melišč, ne nekaj mestih se steza celo spusti. Kar nekaj časa pot zavija na desno, nad sabo pa lahko opazuješ ostenja Ut. Tukaj, nižje, se je treba na nekaj mestih prebijati skozi ruševje, večkrat pa presenetijo tudi skalni skladi, ki jih tu, v tem razbitem svetu, ne bi ravno pričakoval.

za namizje

za namizje

S poti se nudijo vse lepši razgledi…

razgled s poti

razgled s poti

Ko višje izginejo še zadnji macesni, se prične skalni svet, zaradi katerega mi je Krofička tako zelo všeč. Pot nato prpipelje do strmega melišča, kjer se obrne navpično navzgor, zdi se da prvič v smeri vrha. To je hkrati najtežavnejši del poti, saj je posebno v mokrem tukaj potrebno biti precej previden.

pred najzahtevnejšim delom poti

pred najzahtevnejšim delom poti

Kljub temu, da je jeklenica na nekaj mestih malce ohlapna, so varovala v dobrem stanju in ravno tam, kjer jih potrebuješ. Moti le tista lesena lestev, za katero menim, da ni najboljša rešitev. A to ne pokvari vzdušja, saj je vrh na dosegu roke…

jeklenice so v odličnem stanju

jeklenice so v odličnem stanju

Vrh ni ravno najbolj prostoren, a tokrat sem ga imel samo zase. Na celi poti namreč nisem srečal nikogar! Tudi iz vpisne knjižice je razvidno, da tu gor ni bilo žive duše že vsaj tri dni (ob predpostavki, da se vsakdo vpiše).

vrh Krofičke

vrh Krofičke

Ker je Krofička tako prostorsko odmaknjena od glavnega grebena, nudi odlične razglede. Globoko spodaj se vijeta Logarska dolina in Robanov kot, nad njima pa se pnejo Raduha, Strelovec, Ute, Križevnik, Olševa, Mrzzla gora, Rinke, Turska gora, Brana, Planjava in sosednja Ojstrica. Sploh na slednjo je razgled najlepši, dobro je viden raz po kateri je nanjo speljana Kopinškova pot. Če je Krofička tudi Grofička, je Ojstrica z razlogom Kraljica, saj je resnično najlepša gora v tem delu alp.

Ojstrica s Krofičke

Ojstrica s Krofičke

Ob sendviču mi je družbo delala zgolj planinska kavka, jaz pa sem užival v samoti in miru ter razgledih.

bo odletela v pravo smer?

bo odletela v pravo smer?

Preden sem sestopil, sem še enkrat slikal čudovit razgled, ki ga nudi vrh te malo obiskane gore.

Turska gora, Rinke, Mrzla gora

Turska gora, Rinke, Mrzla gora

Spektakularno!

ps. tudi na povratku nisem srečal nikogar; mislim, da se mi je to zgodilo prvič…

Vpisano: hribovje | 2 Comments »

Prej in potem

Petek, 25 september 2009
dost je blo

dost je blo

Vpisano: dogaja | 9 Comments »