Na Olševo s Slemena

Ponedeljek, 19 oktober 2009

S tastom sva se sprva namenila na Menino planino, a sva si na poti proti njej premislila. Po radiu sva namreč slišala, da se obeta množičen podoh prodi domu na Menini, zato sva brez pomisleka iskala alternative. Ker letos še nisem bil na Olševi, je bila odločitev precej hitra in lahka. Avto sva pustila pri kmetu Ošovniku, kamor bi se kasneje z Olševe spustila, ter ujela prevoz do Slemena od koder sva najprej po gozdu sopihala proti grebenu. V gozdu je bilo prijetno, ko pa sva prišla na čistino grebena, naju je ujel precej močan in  mrzel veter, pa tudi sneg je vztrajno naletaval. A hoja je bila odlična, sneg je ravno prav “škripal” pod nogami in prav evforično sva sprejemala prvo zimsko izkušnjo te sezone. Razgleda ni bilo, saj se je videlo zgolj v radiusu 20 metrov, le tu pa tam se je megla razgrnila in odkrila kakšen daljši pogled. Pri Kapežnici sva tako kar nekaj časa opazovala muflona, ki se ni kaj veliko menil za najino prisotnost, na vrhu pa sva čez nekaj minut že uživala v zasluženi malici.

Vrnila sva se po kozjih stezicah do kmeta Ošovnika. Čeprav je pot markirana, sva dvakrat zašla, saj je zelo slabo uhojeno stezico prekril sneg. Vseeno sva avto dosegla v dobri uri strmega sestopa in se odpeljala do Bukovnika, od tam pa na Grohot. Na žlinkrofe seveda! Čudovit izlet.

še malo in iz gozda bova prišla na greben

še malo in iz gozda bova prišla na greben

tast na zasneženem grebenu

tast na zasneženem grebenu

tudi vrh (Govca) je v oblakih / megli

tudi vrh (Govca) je v oblakih / megli

vrh Olševe (Govca)

vrh Olševe (Govca)

Krofička

Četrtek, 8 oktober 2009

Krofička je malce zapostavljena gora. Leži med nižjim in lažje dostopnim Strelovcem ter zanimivejšo Ojstrico, zato se najbrž tisti malo manj izkušeni pohodniki odločajo za prvega, ostali, ki pa si želijo višav in obiska najlepšega vrha tega dela KS alp, naskakujejo drugo. Tako se na Krofičko kar malo pozablja, res pa je, da nanjo vodi samo ena markirana pot in to je tista s Klemenče jame čez Puklovc. Druga pot gre čez Škrbino, kjer je treba med rušjem in skalami iskati naravne prehode, saj je stara lovska pot že dodobo zaraščena. Obstaja pa še en pristop in sicer preko Movznika čez Ute, pod katerimi je nekoč pasel Robanov Joža. Tudi ta pot ni markirana, pristop pa je težaven zaradi razbitega skalnega sveta.

Krofička s Kopinškove poti na Ojstrico

Krofička s Kopinškove poti na Ojstrico

Od kod sploh ime, Krofička?! Nekateri viri jo navajajo tudi kot Grofička, Peter Ficko pa v svojem vodniku Kamniške in Savinjske alpe (PZS, Ljubljana, 1977) navaja ljudsko pripovedko, ki jo je zapisal Franc Kocbek in jo naslovil kot Lovec Krofič, gre pa takole:

Na kvatrno nedeljo je šel Krofič na lov na goro. Ko je zagledal gamse, jim je sledil po lepi stezi. Nenadoma zmanjka steze. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pastirji so slišali njegovo vpitje na pomoč. To so sporočili solčavskemu župniku. Ta je prihitel v Robanov kot in mu od daleč dal odvezo. Zaužil je drobtine iz malhe. Zatem je rekel župnik, najvrže puško navzdol. Če bo ostala puška cela, potem lahko skoči tudi on čez prepad. Puška se je razletela. Toda župnik je rekel, da je ostala cela. Krofič je skočil v globino in se ubil. Od tistega časa se ta gora imenuje Krofička.

Ker sem bil sam, nisem imel namena iskati prehodov čez škrbino, zato sem jo na Krofičko mahnil kar iz Logarske doline. Z Razpotja sem še po trdi temi krenil proti Klemenči jami in še pred tunelom sopihal kot parna lokomotiva. Na Klemenči jami sem bil že vsaj 20-krat, zato pot poznam kot lasten žep, a tokrat me je vseeno dajala sapa, pa tudi noge so bile težke. In to že po slabih dvajsetih minutah hoje! Večkrat sem počival za par sekund in se odločil da se na jami malce usedem in počijem. Moči so se mi s prvim svitom čudežno vrnile in ko sem lahko ugasnil čelko, je bila hoja lažja in prijetnejša. Počutil sem se močnega kot konj, zato sem kar zdivjal naprej.

Mimo macesna in proti tisti čistini malce na jamo, kjer cel travnik diši po čaju. Tu se čaj ne nabira, tu se čaj pokosi, hehe. No, na tej čistini zaslišim prediren žvižg. Ustavim se, prepričan da mi žvižga kak planinec. Oziram se višje, a nikjer nikogar. Ponovno zažvižga, a tokrat se po travi proti meni že podi debeli ruševec! Haha, poglej ga no, sem si mislil. Dve leti te že brez uspeha hodim ponoči čakat v napol zimskih razmerah na Olševo in pod Raduho, zdaj pa te srečam takole nenadejano! Ruševec se je začel zaganjati proti meni, bližje kot do cca. 7 metrov si ni upal. Nisem ga izzival, branil je svoj prostor. Z nasmehom sem šel naprej. Že s tem doživljajem so bile vse dosedanje muke (in tiste, ki so me še čakale) poplačane.

Ko sem prišel na Puklovc se je začelo daniti. Za trenutek sem pomislil, da bi nazaj grede skočil še na Strelovec. Srce je hotelo, zmagal je razum (in utrujene noge).Tu sem iz nahrbtnika prvič izvlekel fotoaparat in slikal… kažipot…

Še samo ura in pol...

Še samo ura in pol...

Malce višje se je odprl prvi razgled na osrednji del KS alp. Vzhajajoče sonce je ožarjalo vrhove Brane, Turske gore, Rink, Mrzla gora pa je bila še vedno mrzla. Ne nebu je še vedno sijala luna…

sonce in luna

sonce in luna

Pot na Krofičko je zanimiva, ker je zelo razgibana. Strmo navzgor, potem se nepričakovano izravna in prečiti moraš veliko manjših melišč, ne nekaj mestih se steza celo spusti. Kar nekaj časa pot zavija na desno, nad sabo pa lahko opazuješ ostenja Ut. Tukaj, nižje, se je treba na nekaj mestih prebijati skozi ruševje, večkrat pa presenetijo tudi skalni skladi, ki jih tu, v tem razbitem svetu, ne bi ravno pričakoval.

za namizje

za namizje

S poti se nudijo vse lepši razgledi…

razgled s poti

razgled s poti

Ko višje izginejo še zadnji macesni, se prične skalni svet, zaradi katerega mi je Krofička tako zelo všeč. Pot nato prpipelje do strmega melišča, kjer se obrne navpično navzgor, zdi se da prvič v smeri vrha. To je hkrati najtežavnejši del poti, saj je posebno v mokrem tukaj potrebno biti precej previden.

pred najzahtevnejšim delom poti

pred najzahtevnejšim delom poti

Kljub temu, da je jeklenica na nekaj mestih malce ohlapna, so varovala v dobrem stanju in ravno tam, kjer jih potrebuješ. Moti le tista lesena lestev, za katero menim, da ni najboljša rešitev. A to ne pokvari vzdušja, saj je vrh na dosegu roke…

jeklenice so v odličnem stanju

jeklenice so v odličnem stanju

Vrh ni ravno najbolj prostoren, a tokrat sem ga imel samo zase. Na celi poti namreč nisem srečal nikogar! Tudi iz vpisne knjižice je razvidno, da tu gor ni bilo žive duše že vsaj tri dni (ob predpostavki, da se vsakdo vpiše).

vrh Krofičke

vrh Krofičke

Ker je Krofička tako prostorsko odmaknjena od glavnega grebena, nudi odlične razglede. Globoko spodaj se vijeta Logarska dolina in Robanov kot, nad njima pa se pnejo Raduha, Strelovec, Ute, Križevnik, Olševa, Mrzzla gora, Rinke, Turska gora, Brana, Planjava in sosednja Ojstrica. Sploh na slednjo je razgled najlepši, dobro je viden raz po kateri je nanjo speljana Kopinškova pot. Če je Krofička tudi Grofička, je Ojstrica z razlogom Kraljica, saj je resnično najlepša gora v tem delu alp.

Ojstrica s Krofičke

Ojstrica s Krofičke

Ob sendviču mi je družbo delala zgolj planinska kavka, jaz pa sem užival v samoti in miru ter razgledih.

bo odletela v pravo smer?

bo odletela v pravo smer?

Preden sem sestopil, sem še enkrat slikal čudovit razgled, ki ga nudi vrh te malo obiskane gore.

Turska gora, Rinke, Mrzla gora

Turska gora, Rinke, Mrzla gora

Spektakularno!

ps. tudi na povratku nisem srečal nikogar; mislim, da se mi je to zgodilo prvič…

Vpisano: hribovje | 2 Comments »

Prej in potem

Petek, 25 september 2009
dost je blo

dost je blo

Vpisano: dogaja | 9 Comments »

Tudi v hribe prihaja jesen…

Ponedeljek, 21 september 2009

V četrtek popoldan sva šla kupit BabyBjörn kengurujčka in ga po sprehodu pod Rifnikom še isti dan vrnila nazaj. S kengurujčkom ni bilo nič narobe, pravzaprav je celo vrhunski izdelek, a kaj ko bi nam(a) služil zgolj kakšen mesec dni, za tako kratko obdobje pa se mi ne zdi vredno odštevati nekaj več kot 100€. Problem je namreč v tem, da je najina sicer trimesečna deklica težka že krepko več kot 8 kg in velika 65 cm. Skrajne mere kengurujčka pa so 11 kg in 66 cm. Pa sva računala in si ga za sobotni pohod na Grohot raje sposodila od prijateljev…

Do koče pod Raduho smo se odpravili skozi gozd od Bukovnika, najvišje ležeče kmetije v Sloveniji. Ker smo bili relativno pozni za v hribe (ob 9-ih zjutraj), me je skrbelo, kje bom parkiral, a strah je bil odveč, saj je bilo pri Bukovniku zgolj kakih 6 avtomobilov. Ko smo se otovorili z nahrbtniki in ko sem si nase pripel še Hano, smo jo mahnili proti koči, kjer smo mislili tudi prespati. Že na začetku poti so nas iz gozda pozdravljale gobe, ko pa smo ob planinski poti naleteli na prve jurčke, je Maja zblaznela in začel se je lov. Prav prijetno jo je bilo opazovati, ko je skakala čez neprave gobe in z navdušenjem nad čvrstostjo in zdravjem nabirala jurčke, lisičke, gobane, dežnikarice, itd… Hana je medtem brez glasu opazovala drevesa in po dobrih petnajstih minutah tudi zaspala.

gobice, goooooobice...

gobice, goooooobice...

Kljub temu, da sem velik ljubitelj gob, so pri meni največ pik dobile rdeče mušnice… Najlepša goba ever…

rdeča kapica

rdeča kapica

Hana pa ni delila mojega navdušenja, zanimali je niso niti jurčki dojenčki, hehe… Zanjo je obstajalo samo listje in drevesa, pa mogoče kakšen potoček, ki se je dovolj glasno pretakal čez skalne robove…

ja, in?

ja, in?

Po dobri uri podenja za gobami, smo prispeli do koče, kjer sta nas pričakala mlada oskrbnika, ki sta že dobro leto tudi mlada družinica, njuna Neža pa z njima skrbi za dobro vzdušje na Grohotu.

s Hano mahava mamici

s Hano mahava mamici

Pogovorom ni bilo ne konca in kraja, edine prekinitve so bile menjavanje skrbnikov pri otrocih in pa seveda gosti planinci, ki jih je bilo treba postreči. Pred kočo je tako prijetno sijalo sonce, da smo kar pozabili na gobe in jih nismo več nabirali, čeprav smo se odločili, da je treba pokukati še na kakšno manj obiskano jasico… A dejanski odhod po gobe smo z lahkoto prestavljali in na koncu na njih tudi gladko pozabili. Pa kaj bodo gobe, ko je družba tako prijetna.

Seveda tudi tokrat ni šlo brez žlinkrofov, sam sem si ponovno privoščil tiste s suhimi hruškami, Maja pa je tokrat zmazala tiste, ki so polnjeni z mletim mesom. Tako okrepčane nas je na dejstvo, da se bliža jesen spomnila procesija traktorjev, ki so s planine odvažali še zadnje glave živine. V dolini, kjer se bodo pasle do prve slane, jim bo zdaj bolje, kot na skoraj 1500 metrih.

selitev v dolino

selitev v dolino

Ne vem kako, a tudi mi smo se hipoma odločili, da bo za prvič najbrž dovolj ter da bomo v planinah prespali kdaj drugič. Ko smo se odpravljali, so oblaki že zavijali Malo Raduho in pripravljali drugačno kuliso od tiste, v kateri smo užvali cel dan.

Mala Raduha v oblakih

Mala Raduha v oblakih

Še zadnjič smo pomahali Grohotu (ja, vem, eni pišejo Grohat, drugi Grohot, sam sem se odločil za slednjo varianto, ker tej planini tako pravijo vsi solčavanci) v slovo - pa saj se kmalu spet vidimo…

Koča na Grohotu oz. Grohatu

Koča na Grohotu oz. Grohatu

Še preden smo po cesti prišli do avtomobila, je Hana ponovno spala mirni spanec. Zrak je naredil svoje, pa tudi drevesa, ki jih tako zelo rada opazuje…

gorski zrak je naredil svoje

gorski zrak je naredil svoje

Vesel sem, da smo preživeli tako čudovit dan, vesel sem, da s tamalo ni bilo nikakršnih problemov in vesel sem, ker vem, da bo podobnih izletov še mnogo… Izkoristiti je treba vsak prosti trenutek za pobeg iz mesta… Se vidimo v hribih…

Gora Oljka

Četrtek, 17 september 2009

Izkoristili smo torkov lep popoldan in se podali na Goro Oljko. Avto smo pustili malo višje od gostilne Jug, tam ko se začne makadam in jo potem po cesti mahnili naprej do vrha. Tamala je še vedno v culi, kjer neizmerno uživa, sploh če so nad njo drevesne krošnje, in pa zato, ker se še vedno nisva odločila za nakup kengurujčka.

cula bo kmalu premajhna

cula bo kmalu premajhna

Planinski dom pod cerkvijo sv. Križa je odprt čez cel teden (razen ob ponedeljkih), zato smo se lahko osvežili s čajem, na vrhu pa je tudi prijetno grelo sonce, tako da se nam v dolino ni prav mudilo.

ko vse postaja zanimivo

ko vse postaja zanimivo

Od doma ni prav posebnega razgleda, a če je oskrbnik dobre volje (in ponavadi je), si lahko sposodite ključe od zvonika in po strmih lesenih stopnicah splezate na vrh, kjer se potem odpre 360 stopinjski razgled po vsej Savinjski dolini in dalje. Priporočam.

sv. Križ na Oljki

sv. Križ na Oljki

Tako kot tudi priporočam izlet na Goro Oljko, kamor vodijo številne planinske poti, zanimiva pa je tudi za kolesarje.

ps. v gozdu smo videli (in ne nabrali) veliko lisičk in štorovk, pa tudi kakšen goban se je našel. Za tiste, ki jih utegne zanimati…

Lisca in Lovrenc

Ponedeljek, 7 september 2009

Lepa nedelja je botrovala odločitvi, da pobaševa tamalo v culo in se odpravimo na sprehod po Lisci in sosednjem Lovrencu. Pred Tončkovim domom smo se nastavljali jutranjemu soncu in ob čaju uživali v tišini, govorili so le zadovoljni pogledi. Večkrat je pogled ušel tudi v dolino, kjer se je kot izvrstna podlaga brezčasnosti, počasi valila rjava Sava.

počasna, rjava Sava

počasna, rjava Sava

Počasi smo jo mahnili proti Lovrencu in ko smo prvič od blizu ugledali idilično cerkvico na vrhu, smo hkrati pogledovali tudi za hrbet, saj je znak ob poti opozarjal na možno presenečenje…

kje?!

kje?!

Okoli cerkvice je fantastičen travnik, na katerem je rastišče Cluzijevega svišča. Po potki smo jo mahnili do cerkvice in imeli srečo, da smo si jo lahko ogledali tudi od znotraj, saj se je ravno obetala maša.

Sv. Lovrenc

Sv. Lovrenc

Na klopici ob cerkvi smo se še malce martinčkali, ker je tamala postajala lačna in posledično nemirna, jo je Maja še podojila, potem pa smo jo mahnili nazaj. Lahkoten sprehod je idealen izlet za družinice z majhnim otrokom, saj ni niti kondicijsko niti časovno zahteven. Komaj čakam, da bomo lahko našo bejbo dali v kengurujčka, potem bodo takšni izleti še enostavnejši.

Ledinski vrh

Sreda, 2 september 2009

Tokrat sem se v Kamniško-Savinsjke alpe odpravil s čisto drugega konca kot ponavadi. Zaradi bližine je izhodiščna točka vedno bila Logarska dolina, tokrat pa sva se z Nikotom odpeljala do Jezerskega, točneje Ravenske Kočne, in jo od tam mahnila proti Kranjski koči na Ledinah.

Od spodnje postaje tovorne žičnice se pot zložno vzpenja skozi gozdiček, ki pa se kmalu spremeni v rušje, med katerim pot potem vijuga do melišča, kjer pred vstopom v zavarovani del poti prečiš snežni jezik. Ob pogovoru je bila pot kratkočasna, za plezalni del pa se odločiva za Slovensko smer in ne za Žrelo, od koder sva slišala padajoče kamenje, čeladi pa sva pametno pustila v avtomobilu. Ni nama bilo žal, saj je izbrana pot precej razgibana in se je v pravo veselje vzpenjati po klinih ob pomoči jeklenic.

melišče pred vstopom v zavarovani del poti

melišče pred vstopom v zavarovani del poti

ob zajlah

ob zajlah

stairway to heaven

stairway to heaven

Ko sva izstopila iz varovanega dela, se Slovenski poti pridruži tista iz Žrela, ki sva si ga ogledala z vrha in že kovala načrte za naslednji izlet, hehe…

Niko nad Žrelom pod Skuto

Niko nad Žrelom pod Skuto

Kmalu sva prišla do koče, a se nisva ustavljala. Za kočo se je odprl čudovit razgled na Babo in skominalo naju je, da bi spremenila načrt.

hm...

hm...

Vseeno sva nadaljevala proti Ledinskemu vrhu in prišla v čudovit gorski svet pod ostenjem Rink in Skute. Ogromno melišče, sneg in popoln mir so dodajali pridih brezčasnosti  že tako evforičnim občutkom. To je tisto, zaradi česar se tako rad vračam v hribe, občutje popolne pomirjenosti, brezčasnosti in prvinske sreče. Korak gre potem kar sam od sebe, tudi miselni tok in počasi sva prišla na Jezersko sedlo.

pod Skuto

pod Skuto

proti Jezerskemu sedlu (na levi Ledinski vrh)

proti Jezerskemu sedlu (na levi Ledinski vrh)

Na sedlu sva potem obrnila proti cilju, vmes pa ponovno tehtala ali bi se povzpela še na avstrijski Storžek. Ker nama s slovenske strani ni bilo za poskušati in iskati tisto trojkico, ki bi jo bilo treba preplezati, do avstrijske varovane poti, pa se nama po tehtnem premisleku ni dalo spuščati. Zato sva jo že tretjič tisti dan mahnila naprej proti Ledinskemu vrhu.

Storžek

Storžek

klasični pogled na Ledinski vrh

klasičen pogled na Ledinski vrh

Na vrhu ni veliko prostora, a pretirane gužve v torek niti ni bilo. Sendvič, sončenje, uživanje v razledu. Občudovala sva Mrzlo goro, Rinke, Skuto, Kočno in si ogledovala Babo, ki jo bom zagotovo kmalu obiskal. Kranjska koča na Ledinah je odlično izhodišče za izlete v K-S alpah…

Niko na vrhu

Niko na vrhu

Velika (Koroška) Baba

Velika (Koroška) Baba

Nazajgrede sva se ustavila na koči, kjer sva si privoščila ogromno porcijo jote, do avtomobila pa sva prišla po Lovski poti. Še enkrat več zapis zaključujem s frazo: odličen izlet!

Vpisano: hribovje | 2 Comments »

Celje, Slovaška

Torek, 25 avgust 2009

leibnitz

Skoraj štirinajst dni nazaj sem se na poti v Graz ustavil še v Leibnitzu. Kratek sprehod čez mesto, kavica, sok, opazovanje domorodcev in uživanje v brezdelju. To vedno paše… Imam navado, da svojima dvema puncama vedno pošljem razglednico, od koderkoli, če grem kam brez njiju. Tako sem tudi tokrat pisal iz Leibnitza in naslednje dni Majo vsak dan pobaral, če je pobrala pošto. Ker razglednice ni bilo cel teden, sem se sprijaznil, da se je pač zgubila… A je včeraj vseeno prišla na svoj naslov. Kako to da je iz zamejskega Leibnitza potovala celih 10 dni? Jah, zato ker sosedi Avstrijci še vedno ne vedo, kaj je Slovenija in kaj Slovaška. Razglednica je namreč že 14. avgusta, ko sem jo vrgel v nabiralnik, potovala v Bratislavo, od tam pa cel teden nazaj v Celje.

Leibnitz - Bratislava - Celje

Leibnitz - Bratislava - Celje

Hm?!?!?!

Vpisano: Celje, trip, žulj | 2 Comments »

Panorame Savinjske planinske poti

Sreda, 12 avgust 2009

Kadar ni časa in vreme ni naklonjeno daljšim izletom, se po sprostitev in dozo narave ponavadi zatečem na kakšno stezo Savinjske planinske poti, ki poteka po hribovju, ki obkroža celjsko kotlino. Nekateri cilji so zelo zanimivi, poti bolj ali manj precej samotne, tako da se z lahkoto izgubiš v svojih mislih. Pot je vezna, tako da se jo lahko najpogumnejši lotijo tudi v enem kosu, hoja pa bi trajala cca. 48 ur (tako pravi vodnik). Takole pa izgledajo vrhovi / domovi, ki so sestavni del SPP.

Gora (569 m)

Gora (569 m)

Sv. Jedrt (363 m)

Sv. Jedrt (363 m)

Pogorišče (416 m)

Pogorišče (416 m)

Kadunec (427 m)

Kadunec (427 m)

Korber (409 m)

Korber (409 m)

Vinski vrh (448 m)

Vinski vrh (448 m)

Gora Oljka (733 m)

Gora Oljka (733 m)

Brezovec (857 m)

Brezovec (857 m)

Dom na Dobrovljah (732 m)

Dom na Dobrovljah (732 m)

Planinski dom na Čreti (870 m)

Planinski dom na Čreti (870 m)

Tolsti vrh (1077 m)

Tolsti vrh (1077 m)

Sv. Jošt (935 m)

Sv. Jošt (935 m)

Smolnik (1002 m)

Smolnik (1002 m)

Limovce (675 m)

Limovce (675 m)

Črni vrh (1204 m)

Črni vrh (1204 m)

Krvavica (909 m)

Krvavica (909 m)

Zajčeva koča (742 m)

Zajčeva koča (742 m)

Dom pod Reško planino (664 m)

Dom pod Reško planino (664 m)

Golava (836 m)

Golava (836 m)

Hom (607 m)

Hom (607 m)

Kamnik (856 m)

Kamnik (856 m)

Kotnik (652 m)

Kotnik (652 m)

Gozdnik (1090 m)

Gozdnik (1090 m)

Kotečnik (772 m)

Kotečnik (772 m)

Bukovica (584 m)

Bukovica (584 m)

Planinski dom Brnica (457 m)

Planinski dom Brnica (457 m)

V upanju, da sem koga motiviral za kak izlet po okolici Celja, da se po službi ne zlekne zgolj pred TV, prilagam še Vodnik (.pdf)

Vonnegut in Hosseini…

Sreda, 5 avgust 2009

…na prvi pogled nimata nič skupnega, saj ju geografsko, vsebinsko ter kulturno razdvaja skoraj pol sveta. A samo na prvi pogled. Oba je namreč zaznamovala vojna, ki je tudi ozadje pripovedi in rdeča nit knjig, ki sem ju pred kratkim prebral. Prav tako imata oba nekakšen tragikomičen stil pisanja, njuni junaki so takšni, da se zlahka potopiš v njih in si jih naslikaš pred očmi in ko ju začneš enkrat brati, ju ne moreš več odložiti.

Prva je Vonnegutova Armageddon In Retrospect, ki mi jo je Niko prinesel kot darilo iz Amerike in je zbirka do sedaj neobjavljenih kratkih pripovedi. Vse se dogajajo v vojnem času, največkrat med drugo svetovno vojno. Značilen Vonnegutov humor / cinizem tudi tokrat zadene bolj kot tisoč novic s kriznih žarišč. Človek se ob prebiranju zlahka zamisli o strahotah vojne in posledicah, ki jih pusti na ljudeh.

Druga knjiga, mnogo obsežnejša, ki pa sem jo prebral celo v krajšem času kot Vonneguta, je Tisoč Veličastnih Sonc. Enostavno je ni mogoče dati iz rok, ko jo enkrat začneš brati. Preplet usod dveh žensk, ki odraščata v Afganistanu od sovjetske okupacije, do talibskega režima in “osvoboditve”. Pretresljiva zgodba, toplo priporočam!

vonneguttisoc

Vpisano: knjige | 3 Comments »